Išči

Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 25. nedeljo med letom

Jezus drugič napove učencem svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Evangelist Marko je zelo poudaril nasprotje med Jezusovo miselnostjo ter miselnostjo dvanajsterih apostolov, ki ne samo, da ne razumejo učiteljevih besed in odločno zavračajo zamisel, da bi šel On v smrt, ampak celo razpravljajo, kdo med njimi »je največji«. Jezus jim je potrpežljivo razlagal svojo logiko ljubezni, ki je v služenju, vse do darovanja samega sebe: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik«.

Mdr 2,12.17-20

Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto
in nasprotuje našim delom;
nam očita grehe zoper postavo
in nas obtožuje za grehe naše vzgoje.
Poglejmo, ali so njegove besede resnične,
preverimo, kakšen bo njegov konec.
Če je namreč pravični res Božji sin, se bo zanj Bog zavzel
in ga rešil iz roke nasprotnikov.
S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo,
da bomo spoznali njegovo blagohotnost,
da bomo preverili njegovo potrpežljivost.
Na sramotno smrt ga obsodimo,
kajti po njegovih besedah mu bo dana pomoč.

Jak 3,16-4,3

Kjer sta namreč zavist in prepirljivost, tam je neurejenost in vsakršna hudobija. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, nepristranska in brez hinavščine. Sad pravičnosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir. Od kod med vami vojne in od kod boji? Ali ne od tod: iz vaših poželenj, ki se vojskujejo v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete doseči, bojujete se in vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite, da bi trošili za svoje užitke.

Mr 9,30-37

Ko so odšli od tam, so hodili skozi Galilejo, vendar ni hotel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen ljudem v roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

 Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se pogovarjali po poti?« Oni pa so molčali, kajti po poti so razpravljali med seboj, kdo je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Janez Krizostom skuša razbrati, koliko je bilo učencem po Gospodovem naznanilu jasno glede njegove smrti. »Tudi po vseh teh razodevajočih čudežih, tudi ko je glas iz nebes razkril Jezusovo pravo istovetnost in po oznanilu njegove smrti in vstajenja, učenci niso razumeli najpomembnejšega dela njegove pridige ter so bili glede tega, kar jim je napovedal, zaskrbljeni.«

Sveti Avguštin pravi: »Kristjan mora rasti kot drevo, da najprej najde svoje korenine in jih utrdi z naukom, nato pa se mora dvigniti kvišku z vso svojo ljubeznijo in karitativnostjo.« Sv. Gregor iz Nise pa pravi: »Upoštevati moramo Kristusovo pravilo, s katerim nas uči živeti z drugimi, da smo ponižni pred našimi brati (in sestrami). Sv. Janez Krizostom pa doda: »Najponižnejši učenci so bliže resnici kakor nečimrni.« V Hermasovem Pastirju pa je zapisano: »Za tiste, ki živijo v Božjem kraljestvu je značilna otroška nedolžnost.« Tertulijan zato pravi: »Potrebno je biti notranje pripravljen, da drugega sprejmemo s ponižnostjo, tako gostoljubno, kot da bi v njem bil Kristus.«

Misli Benedikta XVI.

Dejansko, ko beremo ta del Markove pripovedi, postane jasno, da je med Jezusom in učenci globoka notranja razdalja. So namreč, če tako rečemo, na različnih valovnih dolžinah, tako da Učiteljevi govori niso razumljeni, oziroma samo površno. Apostol Peter, potem ko je razodel svojo vero v Jezusa, si dovoli očitati mu, ker je napovedal, da mora biti zavržen in umorjen. Po drugi napovedi trpljenja pa učenci med seboj razpravljajo, kdo med njimi je največji (prim. Mr 9,34). Po tretji pa Jakob in Janez prosita Jezusa, da bi lahko sedela na njegovi desnici in njegovi levici, ko bo v slavi (prim. Mr 10,35-40). So pa še tudi druga znamenja te razdalje. Na primer, učenci ne uspejo ozdraviti božjastnega dečka, ki ga nato Jezus ozdravi z močjo molitve (prim. Mr 9,14-29). Ali ko prinašajo pred Jezusa otroke, jih učenci grajajo, medtem ko je Jezus vznejevoljen nad učenci ter želi, da otroci ostanejo in jim pravi, da samo tisti, ki je kakor otroci, lahko vstopi v Božje kraljestvo (prim. Mr 10,13-16).

Kaj nam pove vse to? Spominja nas, da je Božja logika vedno drugačna od naše, kakor je to razodel Bog sam po ustih preroka Izaija: 'Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod' (Iz 55,8). Zaradi tega je v hoji za Gospodom, za človeka vedno potrebna globoka spreobrnitev, torej sprememba mišljenja in življenja. Potrebno je odpreti srce za poslušanje, pustiti se razsvetliti in notranje preoblikovati. Glavna točka, v kateri se Bog in človek razlikujeta, je ošabnost. V Bogu ni ošabnosti, saj je popolna polnost in je ves usmerjen v ljubiti in darovati življenje, medtem ko je v nas ljudeh ošabnost močno zakoreninjena in je zato potrebna nenehna budnost in očiščevanje. Mi, ki smo majhni, se hočemo pokazati pred drugimi velike in biti prvi. Bog pa se ne boji ponižati se in biti zadnji. Devica Marija je popolnoma 'usklajena' z Bogom. Z zaupanjem ji kličimo, naj nas uči zvesto hoditi za Jezusom po poti ljubezni in ponižnosti.

V evangeliju te nedelje Jezus drugič napove svojim učencem svoje trpljenje, smrt in vstajenje (prim. Mr 9,30-31). Evangelist Marko je zelo poudaril močno nasprotje med Jezusovo miselnostjo ter miselnostjo dvanajsterih apostolov, ki ne samo, da ne razumejo učiteljevih besed in odločno zavračajo zamisel, da bi šel On v smrt (prim. Mr 8,32), ampak celo razpravljajo, kdo med njimi 'je največji' (prim. Mr 9,34). Jezus jim je potrpežljivo razlagal svojo logiko, logiko ljubezni, ki je v služenju, vse do darovanja samega sebe: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).

To je krščanska logika, ki izhaja iz resnice o človeku, ustvarjenem po Božji podobi, a istočasno zaznamovanem s sebičnostjo, posledico izvirnega greha. Vsakega človeka privlači ljubezen, ki je konec koncev Bog sam, vendar pa pogosto človek izbere napačne konkretne načine ljubezni. Tako pogosto iz začetne pozitivne težnje, sicer okužene z grehom, lahko pridejo na dan hudobni nameni in dejanja. Na to nas v današnjem bogoslužju spomni Jakobovo pismo: »Kjer sta namreč zavist in prepirljivost, tam je neurejenost in vsakršna hudobija. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, nepristranska, brez hinavščine.« Apostol takole zaključi: »Sad pravičnosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir« (Jk 3,16-18). Ob teh besedah pomislimo na pričevanje tolikih kristjanov, ki ponižno in v tišini, živijo v službi drugim zaradi Gospoda Jezusa in delujejo konkretno kot služabniki dejavne ljubezni in posledično kot 'mojstri' miru.

Brez dvoma, ni lahko hoditi za Kristusom, toda, kakor On sam pravi, samo tisti, ki bo izgubil lastno življenje zaradi Njega in zaradi evangelija, ga bo rešil (prim. Mr 8,35) in tako dal polni smisel svojemu bivanju. Ni druge poti za njegove učence, ni druge poti za pričevanje njegove ljubezni in za napredovanje v evangeljski popolnosti.

Misli papeža Frančiška

Homilija, Havana, nedelja, 20. september 2015
Jezus zastavi učencem vprašanje: »O čem ste se pogovarjali po poti?« Še danes nam ga zastavlja: »O čem govorite vsak dan? Kaj so vaše želje?« Evangelij pravi, da so učenci molčali, saj so po poti razpravljali, kdo je večji. »Kdo je največji?« To vprašanje, ki nas bo spremljalo vse življenje in nanj bomo poklicani odgovoriti v različnih življenjskih obdobjih. Ne moremo mu ubežati.

Jezus se vprašanja ne boji; ne boji se človeškosti in različnih vprašanj, ki jih ta zastavlja. Nasprotno, prepozna »odmike« človeškega srca in kot dober pedagog je vedno pripravljen, da nas spremlja . Zvest je svojemu stilu in  naša vprašanja in hrepenenja vzame za svoja ter jim doda novo obzorje . Dá odgovor, s katerim ukane »pričakovane odgovore« in to, kar je bilo na videz že določeno, ter tako zastavi nov izziv. Zvest svojemu stilu, Jezus vedno postavi v dejanje logiko ljubezni. To je logika, ki jo lahko živijo vsi, saj je za vse.

Daleč od vsake vrste elitnosti, Jezusovo obzorje ni samo za nekatere privilegirane, ki so sposobni doseči ''zaželeno znanje'' ali imenitne ravni duhovnosti. Jezusovo obzorje je vedno predlog za vsakdanje življenje, po katerem bo vsakdanjost vedno imela okus po večnosti.

Kdo je največji? S tem Jezus učencem odgovori, da kdor hoče biti velik, naj služi drugim, ne da bi drugi služili njemu. Jezus poruši logiko učencev in jim preprosto pove, da se pristno življenje živi v konkretnem zavzemanju za bližnjega.

Služiti v veliki meri pomeni skrbeti za slabotnost. Skrbeti za tiste, ki so v naših družinah, v naši družbi, v našem narodu slabotni. To so trpeči, nezaščiteni in pobiti obrazi, ki jih Jezus ponuja, da jih gledamo, in nas konkretno vabi, da jih ljubimo. Ljubezen, ki se konkretizira v dejanjih in odločitvah. Ljubezen, ki se izraža v različnih nalogah, ki smo jih kot državljani poklicani opravljati. Osebe iz mesa in kosti s svojim življenjem, svojo zgodovino in predvsem s svojo slabostjo so tiste, h katerim nas pošilja Jezus, da jih branimo, jim pomagamo in služimo. Kajti biti kristjan pomeni služiti dostojanstvu bratov, se zanj boriti in zanj živeti. Zato je kristjan vedno povabljen, da pred konkretnim pogledom najslabotnejših postavi na stran svoje potrebe, pričakovanja in želje vsemogočnosti.

Dve obliki služenja sta: »služenje, ki služi« in »služenje, ki služi sebi«. In slednjega se moramo varovati. Vsi smo poklicani in spodbujeni s strani Jezusa, da iz ljubezni poskrbimo drug za drugega, ne da bi pri tem gledali okoli sebe, kaj bližnji dela ali ne dela. Varovati se moramo pogleda, ki obsoja, in se opogumljati k pogledu, ki spreminja, h kateremu nas tudi vabi Jezus.

Ta skrb za drugega iz ljubezni pa ne pomeni hlapčevstva, ampak v središče vprašanja postavlja brata: služenje vedno gleda v bratov obraz, se dotika njegovega mesa, čuti njegovo bližino vse do »sotrpljenja« in išče njegov napredek. Zato služenje ni nikoli ideološko, vse dokler ne služi idejam, ampak osebam.

Homilija, Kaunas, nedelja, 23. september 2018
Sv. Marko posveti en celoten del svojega evangelija nauku, ki je namenjen učencem. Kakor da bi Jezus, na pol poti proti Jeruzalemu, želel, da bi njegovi obnovili svojo izbiro, vedoč, da bo hoja za Njim v kratkem prinesla trenutke preizkušenj in bolečine. Evangelist pripoveduje o tistem obdobju Jezusovega življenja ter spomni, da je napovedal svoje trpljenje ob treh priložnostih; učenci so trikrat izrazili svojo zaprepadenost ter upiranje in Gospod jim je želel trikrat zapustiti svoj nauk. Pravkar smo prisluhnili drugemu izmed teh treh prizorov (prim. Mr 9,30-37).

Krščansko življenje gre vedno skozi trenutke križa in včasih se zdijo neskončni. Pretekle generacije so bile težko zaznamovane s časom okupacije, s tesnobo tistih, ki so bili deportirani, z negotovostjo zaradi tistih, ki se niso vrnili, s sramom ovaduštva, izdaje. Knjiga modrosti nam govori o pravičnem, ki je preganjan, o tistem, ki ga žalijo in mučijo zgolj zato, ker je dober (prim. 2,10-20). Koliko izmed vas bi vas lahko v prvi osebi ali iz življenja katerega izmed sorodnikov izrazilo isti odlomek, ki smo ga prebrali. Koliko vas je doživelo, da se je zamajala vaša vera, ker se ni pojavil Bog, da bi vas branil; dejstvo, da ste ostali zvesti, ni zadostovalo, da bi On posegel v vašo zgodovino. Kaunas pozna to stvarnost; celotna Litva lahko pričuje o njej s srhom zgolj z omembo Sibirije ali getov v Vilni in Kaunasu, poleg drugih; in z apostolom Jakobom lahko enoglasno reče, kakor smo slišali v odlomku iz njegovega pisma: hlepijo, ubijajo, zavidajo, bojujejo se in vojskujejo (prim. 4,2).

Vendar pa učenci niso želeli, da bi jim Jezus govoril o bolečini in križu; ničesar ne želijo vedeti o preizkušnjah in tesnobah. In sv. Marko spominja, da so jih zanimale druge stvari, da so med potjo domov razpravljali o tem, kdo je največji. Bratje, želja po oblasti in slavi je najobičajnejši način ravnanja tistih, ki ne zmorejo ozdraviti spomina svoje zgodovine in si morda prav zato niti ne želijo prizadevati za delo sedanjosti. Tako se razpravlja o tem, kdo je najbolj blestel, kdo je bil najčistejši v preteklosti, kdo je bolj upravičen do privilegijev v primerjavi z drugimi. In tako zanikamo svojo zgodovino, »ki je slavna, kolikor je zgodovina žrtev, upanja, vsakodnevnih bojev, življenja v služenju, stanovitnosti pri napornem delu« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 96). Gre za neplodno in prazno držo, ki ne želi sodelovati pri izgradnji sedanjosti ter tako izgublja stik s trpečo stvarnostjo našega vernega ljudstva. Ne moremo biti kakor tisti duhovni »izvedenci«, ki sodijo samo od zunaj in ves čas govorijo o tem, »kaj bi bilo potrebno storiti« (prim. Ibid.).

Ker je Jezus vedel, o čem so razmišljali, jim je predlagal protistrup za te boje za oblast ter zavračanje žrtve; da bi poudaril pomembnost tega, kar bo povedal, se usede kakor Učitelj, jih pokliče ter stori naslednje dejanje: v središče postavi otroka; dečka, ki si je navadno služil drobiž s prodajo stvari, ki jih nihče ni želel prodajati. Koga bo postavil v sredino danes, tukaj, v tem nedeljskem dopoldnevu? Kdo bodo najmanjši, najbolj ubogi med nami, ki jih moramo sprejeti po 100 letih naše samostojnosti? Kdo je tisti, ki nima ničesar, da bi nam povrnil ter tako zadovoljil naša prizadevanja in odpovedi? Morda so to etnične manjšine v našem mestu ali tisti, ki so zaradi brezposelnosti primorani migrirati. Morda so ostareli, ki so osamljeni ali mladi, ki v življenju ne najdejo smisla, ker so izgubili svoje korenine. »V sredini« pomeni enako oddaljen, tako, da se nihče ne more pretvarjati, da ne vidi, nihče ne more reči, da je »odgovornost drugih«, ker »jaz nisem videl« ali »sem preveč daleč«. Brez vodilnih vlog, ne da bi si želeli, da bi nam ploskali ali da bi bili prvi.

Tam, v mestu Vilna, je morala reka Vilna podariti svoje vode in izgubiti ime zaradi reke Neris; tukaj pa Neris izgubi svoje ime ter svoje vode podari reki Nemunas. Za to gre: biti Cerkev »v izhodu«, ne se bati izstopati ter se darovati tudi takrat, ko se zdi, da se razkrajamo; izgubiti same sebe za najmanjše, pozabljene, tiste, ki živijo na bivanjskih periferijah. Vendar pa vedoč, da bo potrebno zaradi tega izhoda v določenih primerih tudi ustaviti korak, dati na stran tesnobe in nujne stvari, da bi znali pogledati v oči, poslušati in spremljati tistega, ki je ostal na robu ceste. Včasih bo potrebno ravnati kakor oče izgubljenega sina, ki ostane na vratih ter čaka njegov prihod, da bi mu odprl takoj, ko pride (prim. Ibid, 46); ali kot apostoli, ki se morajo naučiti, da kadar sprejmemo otroka, sprejmemo Jezusa samega.

Zato smo danes tukaj, željni sprejeti Jezusa v njegovi besedi, v Evharistiji, v malih. Sprejeti, da bi mogel On spraviti naš spomin ter nas spremljati v sedanjosti, ki nas še naprej razvnema zaradi svojih izzivov, zaradi znamenj, ki nam jih zapušča; da bi mu sledili kakor učenci, saj ne obstaja nič resnično človeškega, kar ne bi odmevalo v srcu Kristusovih učencev; in tako čutimo kot svoje veselje in upanje, žalost in tesnobo ljudi našega časa, posebno ubogih in trpečih (prim. Gaudium et Spes, 1). Zato, ter zato, ker se kot skupnost čutimo resnično in tesno solidarni s človeštvom – tega mesta ter vse Litve – ter z njegovo zgodovino (prim. prav tam), želimo podariti življenje v služenju in veselju ter tako vsem povedati, da je Jezus Kristus naše edino upanje.

Sobota, 18. september 2021, 10:00