Pri papežu verniki rimske škofije: Škofijska faza sinodalnega procesa zelo pomembna

Andreja Červek – Vatikan

Dinamika vzajemnega poslušanja

Vsa Cerkev se bo povezala okoli teme »Za sinodalno Cerkev: občestvo, udeležba, poslanstvo«. Načrtovane so tri faze, ki bodo potekale med oktobrom 2021 in oktobrom 2023. »Ta pot je bila zasnovana kot dinamika vzajemnega poslušanja, ki poteka na vseh ravneh Cerkve in vključuje vse Božje ljudstvo. Ne gre za zbiranje mnenj, ampak za poslušanje Svetega Duha,« je zatrdil papež in dodal, da je prvo prizadevanje »imeti ušesa in poslušati«: »Gre za poslušanje Božjega glasu, zaznavanje njegove navzočnosti, sprejemanje njegovega prihoda in diha življenja.«

Frančišek je izpostavil, da tema sinodalnosti ni poglavje v traktatu o ekleziologiji, še manj pa neka moda, slogan ali nov izraz, ki bi ga uporabljali ali izkoriščali na naših srečanjih. »Sinodalnost izraža naravo Cerkve, njeno obliko, slog in poslanstvo. Tako govorimo o sinodalni Cerkvi, vendar pa se izogibamo temu, da bi to bil eden izmed nazivov, način razmišljanja z alternativami. Tega ne govorim na podlagi teološkega mnenja, niti ne kot osebno razmišljanje, ampak na podlagi tega, kar lahko štejemo za prvi in najpomembnejši "priročnik" ekleziologije, to so Apostolska dela,« je pojasnil in ravno to novozavezno knjigo vzel za izkodišče svojega govora.

Sveti Duh in mi

Beseda »sinoda« vsebuje vse, kar moramo razumeti, torej »hoditi skupaj«, pri čemer je papež v ospredje postavil Dvetega Duha. »Sveti Duh in mi,« je poudaril papež in opozoril na vedno prisotno skušnjavo, da bi šli sami in izrazili nadomestno ekleziologijo, kot da je Gospod po vnebohodu pustil praznino, ki jo je treba zapolniti. Toda Jezusove besede so jasne: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. [...] Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam (Jn 14,16.18). »Da bi se ta obljuba izpolnija, je Cerkev zakrament,« je pojasnil in navedel koncilski dokument Lumen gentium: »Cerkev je v Kristusu v nekem smislu zakrament, to je znamenje in orodje za tesno zvezo z Bogom in za edinost celotnega človeškega rodu.« Ko Cerkev z besedami in dejanji pričuje o brezpogojni ljubezni Boga, o njegovi gostoljubni širini, resnično »izraža svojo katoliškost«. Od znotraj in od zunaj je spodbujena, da »prečka prostore in čase«. Spodbuda in sposobnost izhajata iz Duha: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8).

»Sinodalna Cerkev pomeni Cerkev kot zakrament te obljube, ki se kaže v gojenju bližine z Duhom in prihodnjim svetom. Vedno bodo potekale razprave, vendar je treba rešitve iskati z dajanjem besede Bogu in njegovim glasovom v naši sredi; z molitvijo in odpiranjem oči za vse, kar nas obdaja; z življenjem, zvestim evangeliju; s preizpraševanjem razodetja v skladu z romarsko hermenevtiko, ki zna varovati pot, začeto v Apostolskih delih. V nasprotnem primeru bi bil Sveti Duh ponižan.«

Naše izročilo je kakor kvašeno testo, v katerem lahko prepoznamo rast in občestvo, ki se uresničuje v gibanju: »Skupna hoja uresničuje pravo občestvo. Apostolska dela nam ponovno pokažejo, da občestvo ne zatira razlik. To je presenečenje binkošti, ko različni jeziki niso ovira. Počutiti se kot doma, različni, a solidarni na poti.«

Sensus fidei

Papež je izpostavil, da je škofijska faza sinodalnega procesa zelo pomembna, saj pomeni poslušanje celote krščenih, ki so predmet nezmotljivega čuta vere (sensus fidei). »Veliko je odpora, da bi presegli podobo Cerkve, ki je togo razdeljena na voditelje in podrejene, na tiste, ki učijo, in tiste, ki se morajo učiti, pri čemer se pozablja, da Bog rad prevrača položaje.« Kot je dodal, skupna hoja odkriva bolj horizontalnost kot svojo smer in ne vertikalnosti: »Sinodalna Cerkev obnavlja obzorje, s katerega vzhaja Kristusovo sonce: postavljati hierarhične spomenike pomeni zakrivati ga. Pastirji hodijo z ljudmi, včasih spredaj, včasih na sredi, včasih zadaj. Spredaj, da vodijo, v sredi, da spodbujajo in ne pozabijo na vonj črede, zadaj pa zato, ker ima ljudstvo "voh". Ima voh, da najde nove poti za hojo ali da se vrne z izgubljene poti.«

Izpostavil je dve razsežnosti, ki prispevata k temu »vohu«. Ena je osebna, druga pa skupnostna: smo ovce in smo del črede, ki je v tem primeru Cerkev. »Ta dva vidika, osebni in cerkveni, sta neločljiva: ne more biti sensus fidei brez sodelovanja v življenju Cerkve, ki ni samo katoliški aktivizem, ampak mora biti predvsem tisto "občutenje", ki se hrani s "Kristusovimi občutji" (Flp 2,5).«

Vrata in okna pustite odprta

Papež Frančišek je poudaril, da na sinodalni poti mora poslušanje upoštevati sensus fidei, vendar pa ne sme zanemariti vseh tistih »slutenj«, ki so utelešene tam, kjer jih ne bi pričakovali: »Sveti Duh v svoji svobodi ne pozna meja in se ne pusti omejiti s pripadnostjo. Če je župnija dom vseh v soseski in ne ekskluzivni klub, potem vam pravim: pustite vrata in okna odprta, ne omejujte se na upoštevanje le tistih, ki jo obiskujejo ali mislijo kot vi. Dovolite vsem, da vstopijo ... Sami sebi si dovolite iti naproti in biti izprašani, naj bodo njihova vprašanja vaša vprašanja, dovolite si hoditi skupaj: Duh vas bo vodil. Ne bojte se začeti dialoga in pustite se vznemiriti v dialogu: to je dialog odrešenja.«

Papež jih je spodbudil, naj resno pristopijo k sinodalnemu procesu, ter jim zagotovil, da jih Sveti Duh potrebuje: »Prisluhnite mu tako, da si prisluhnete med seboj. Nikogar ne pustite zunaj ali zadaj. To bo dobro za rimsko škofijo in za celotno Cerkev, ki se ne krepi le z reformo struktur, dajanjem navodil, pripravo duhovnih vaj in konferenc ali z obveznimi direktivami in programi, ampak če ponovno odkrije, da je ljudstvo, ki želi hoditi skupaj, med seboj in s človeštvom. Ljudstvo, torej Rima, ki vsebuje raznolikost vseh ljudstev in stanj: kako izjemno bogastvo je v svoji kompleksnosti!«