Išči

Papež kongovski skupnosti: Kristjan prinaša mir in zavrača nasilje

Baziliko svetega Petra so danes dopoldne napolnili glasba, petje, barve in jeziki, značilni za Demokratično republiko Kongo, ki bi v teh dneh morala gostiti svetega očeta, a je bilo apostolsko potovanje prestavljeno.

Andreja Červek – Vatikan

»Danes molimo za mir in spravo v Demokratični republiki Kongo, ki je zelo ranjena in izkoriščana,« je papež Frančišek dejal med mašo, ki jo je obhajal v vatikanski baziliki skupaj s kongovsko skupnostjo v Rimu. Odmevale so molitve zairskega obreda, edinega, ki je postal del latinske Cerkve, berila in prošnje so se brali v štirih nacionalnih jezikih, seveda pa niso manjkala pisana oblačila in zvoki tradicionalnih instrumentov.

Božja bližina je vir veselja in miru

Med homilijo je sveti oče govoril o miru in pozval k pričevanju, izhajal pa iz desetega poglavja Lukovega evangelija. Začel je pri veselju. »Božja beseda, ki smo jo poslušali, nas napolnjuje z veseljem. Zakaj, bratje in sestre? Zato, kot pravi Jezus v evangeliju, ker se je "približalo Božje kraljestvo" (Lk 10,11). Približalo se je, ni še prispelo, deloma je skrito, a nam je blizu. Ta Božja bližina v Jezusu, ta Božja bližina, ki je Jezus, je vir našega veselja: smo ljubljeni in nikoli nismo prepuščeni sami sebi. Toda veselje, ki izvira iz Božje bližine, medtem ko daje mir, nas ne pusti pri miru. Daje mir, a nas ne pusti pri miru – to je posebno veselje. V nas povzroča spremembo: napolni nas s čudenjem, preseneti, spremeni življenje.«

To se zgodi tudi učencem v evangeliju: da bi oznanjali bližino Boga, se odpravijo daleč, gredo v misijon. »Ker tisti, ki sprejme Jezusa, čuti, da ga mora posnemati, da mora ravnati kot on, ki je zapustil nebesa, da bi nam služil na zemlji, in izstopiti iz sebe. Če se torej vprašamo, kaj je naša naloga v svetu, kaj moramo kot Cerkev storiti v zgodovini, je odgovor evangelija jasen: poslanstvo. Iti v misijon, ponesti oznanilo, sporočiti, da je Jezus prišel od Očeta,« je dejal papež.

Vsi mi smo Jezusovi misijonarji

Izpostavil je, da se kot kristjani ne moremo zadovoljiti z životarjenjem v povprečnosti. To je namreč bolezen. »Veliko kristjanov in tudi vsi mi smo v nevarnosti, da bi životarili v povprečnosti, računali na svoje možnosti in ugodnosti ter živeli iz dneva v dan. Ne, mi smo Jezusovi misijonarji. Vsi mi smo Jezusovi misijonarji,« je poudaril. Lahko kdo reče: »Ne vem, kako naj to storim, nisem sposoben!« Evangelij nas ponovno preseneti, saj nam pokaže Gospoda, ki odpošlje učence, ne da bi čakal, da bodo pripravljeni in dobro usposobljeni: niso bili dolgo z njim, a jih je vendarle odposlal. Niso študirali teologije, pa vendar jih je poslal. Tudi način, kako jih pošilja, je poln presenečenj. Papež Frančišek je v nadaljevanju homilije spregovoril o treh misijonarskih presenečenjih, ki jih je Jezus namenil učencem in vsakemu od nas, če ga le poslušamo.

Česa ne vzeti s sabo

Prvo presenečenje je oprema. Za misijonarstvo v neznanih krajih je treba s sabo vzeti različne stvari, zagotovo bistvene. »Jezus ne pravi, kaj je treba vzeti, ampak česa ne vzeti: "Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal" (Lk 10,4). Praktično ničesar: nobene prtljage, nobene varnosti, nobene pomoči. Pogosto mislimo, da naše cerkvene pobude ne delujejo, kot bi morale, ker nam primanjkuje struktur, denarja in sredstev: to ni res. Izpodbijanje prihaja od Jezusa samega. Bratje in sestre, ne zaupajmo v bogastvo in ne bojmo se svoje revščine, materialne in človeške. Bolj ko smo svobodni in preprosti, majhni in ponižni, bolj Sveti Duh vodi poslanstvo in nas naredi za protagoniste njegovih čudes. Pustiti prostor Svetemu Duhu!«

Za Jezusa je temeljna oprema nekaj drugega: brat. »Poslal jih je po dva in dva« (Lk 10,4), pravi evangelij. Ne samih, ne po svoje, vedno z bratom ob sebi. Nikoli brez brata, ker ni misijonarstva brez občestva. Nobeno oznanilo ne deluje brez skrbi za druge. Tudi tukaj je papež povabil, naj se vprašamo: »Ali kot kristjan bolj razmišljam o tem, kaj mi manjka, da bi dobro živel, ali bolj mislim na to, kako bi se približal svojim bratom, kako bi skrbel zanje?«

Kristjan vedno prinaša mir

Drugo misijonarsko presenečenje, o katerem je spregovoril sveti oče, je sporočilo. »Logično je misliti, da se v pripravi na oznanjevanje učenci morajo naučiti, kaj povedati, temeljito proučiti vsebine, pripraviti prepričljive in dobro artikulirane govore. Namesto tega pa jim Jezus nameni le dva kratka stavka. Prvi se zdi celo nepotreben, saj gre za pozdrav: "V katero koli hišo pridete, recite najprej: Mir tej hiši!" (Lk 10,5). Gospod jim torej predpiše, naj se na vsakem kraju predstavijo kot ambasadorji miru

Kristjan vedno prinaša mir in si prizadeva, da bi mir prišel v vsak kraj. Po papeževih besedah je ravno to posebna značilnost: »Kristjan je prinašalec miru, ker je Kristus mir. Po tem spoznamo, ali smo njegovi. Če pa širimo govorice in sumničenja, ustvarjamo delitve, oviramo občestvo, postavljamo svojo pripadnost pred vse, ne delujemo v Jezusovem imenu. Kdor podpihuje zamero, spodbuja sovraštvo, spodriva druge, ne deluje za Jezusa in ne prinaša njegovega miru. Dragi bratje in sestre, danes molimo za mir in spravo v vaši domovini, v Demokratični republiki Kongo, ki je zelo ranjena in izkoriščana. Pridružujemo se mašam, ki se obhajajo v državi po tem namenu in molimo, da bi kristjani bili priče miru, sposobni premagati vsa čustva mržnje in maščevanja, skušnjavo, da sprava ni mogoča, vsako nezdravo navezanost na lastno skupino, ki vodi v prezir do drugih.«

Mir se začne v mojem srcu

»Brat, sestra, mir se začne pri nas; začne se pri meni in tebi, pri vsakem med nami, v srcu vsakega človeka. Če živiš njegov mir, pride Jezus in tvoja družina in tvoja družba se spremenita. Spremeni se, če najprej tvoje srce ni v vojni, ni oboroženo z zamero in jezo, ni razdeljeno, dvojno in lažno. V svojem srcu vzpostaviti mir in red, odpraviti pohlep, ugasniti sovraštvo in zamero, ubežati pokvarjenosti, goljufiji in zvijači: tu se začne mir. Vedno želimo srečati krotke, dobre in miroljubne ljudi, začenši s svojimi sorodniki in sosedi. Jezus pa pravi: "Ti prinesi mir v svoj dom, ti začne spoštovati svojo ženo in jo ljubiti z vsem srcem, spoštovati in skrbeti za svoje otroke, starejše in sosede. Brat in sestra, prosim te, živi v miru, prižgi mir in mir bo bival v tvojem domu, tvoji Cerkvi, tvoji državi."«

Oznanjati Božjo bližino

Po pozdravu miru se ostali del sporočila, namenjenega učencem, omeji na nekaj besed, s katerimi smo začeli in ki jih Jezus dvakrat ponovi: »Približalo se vam je Božje kraljestvo! […] Se je približalo Božje kraljestvo« (Lk 10,9.11). Kot je izpostavil papež, je bistveno ravno to: oznanjati bližino Boga. Slog Boga je namreč zelo jasen: bližina, sočutje, nežnost. To je Božji slog. »Upanje in spreobrnjenje prihajata od tukaj: iz verovanja, da je Bog blizu in bdi nam nami. Je Oče vseh nas in želi, da smo vsi bratje in sestre. Če bomo živeli pod tem pogledom, svet ne bo več bojišče, ampak vrt miru; zgodovina ne bo več dirka za prvo mesto, ampak skupno romanje. Za vse to – dobro si zapomnimo – niso potrebni veliki govori, ampak malo besed in veliko pričevanja. Zato se lahko vprašamo: Kdor me sreča, ali vidi v meni pričevalca miru in Božje bližine ali pa razburjeno, jezno, nestrpno in bojevito osebo? Jezusa kažem ali pa ga skrivam s temi bojevitimi držami?«

Jezusov učenec zavrača nasilje

In tako je papež Frančišek ob koncu spregovoril še o tretjem misijonarskem presenečenju, ki se nanaša na slog. »Jezus pravi svojim učencem, naj gredo v svet "kakor jagnjeta med volkove" (Lk 10,3). Zdrava pamet sveta pravi nasprotno: uveljavljaj se, odlikuj se! Kristus pa želi, da smo jagnjeta in ne volkovi. To ne pomeni biti naivni, temveč da se upremo vsakemu instinktu nadvlade in premoči, pohlepa in posedovanja. Kdor živi kot jagnje, ne napada, ni požrešen: ostaja v čredi, z drugimi, in najde varnost v svojem Pastirju, ne v sili ali aroganci, v pohlepu po denarju in imetju, ki povzroča veliko škode tudi v Demokratični republiki Kongo. Jezusov učenec zavrača nasilje, nikomur ne povzroča hudega in vse ljubi. In če se mu zdi, da to ni mogoče, zre v svojega Pastirja, Jezusa, Božje Jagnje, ki je na križu premagal svet. Ponovno se vprašajmo: Ali živim kot jagnje, kot Jezus, ali kot volk, kot uči duh sveta, ki vodi v vojno? Tisti duh, ki povzroča vojne in uničuje.«

Sveti oče je homilijo sklenil s prošnjo: »Naj nam Gospod pomaga, da bomo danes misijonarji, da bomo hodili v družbi bratov in sester, da bomo imeli na ustnicah mir in bližino Boga, da bomo v srcu nosili krotkost in dobroto Jezusa, Jagnjeta, ki odjemlje grehe sveta.«

Nedelja, 3. julij 2022, 13:45