Papež: Evangelizacijsko poslanstvo temelji na pričevanju bratske ljubezni
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi bratje in sestre, dober dan!
V evangeliju bogoslužja te nedelje beremo, da »je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset [učencev] in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval«. (Lk 10,1) Učenci so bili poslani po dva in dva, ne posamično. S praktičnega vidika bi se zdelo, da iti v misijon po dva in dva prinaša več slabosti kot pa prednosti. Obstaja tveganje, da se dva ne razumeta, da imata različen tempo hoje, da se eden utrudi ali zboli na poti ter tudi drugega primora, da se ustavi. Ko pa je človek sam, se zdi, da pot postane bolj hitra in brez zaprek. Vendar pa Jezus ne misli tako: pred seboj ne pošlje samotarjev, ampak učence, ki gredo po dva in dva. Vprašajmo se: kakšen je razlog za to Gospodovo odločitev?
Naloga učencev je iti naprej v vasi in pripraviti ljudi, da bi sprejeli Jezusa; in navodila, ki jim jih dá, niso povezana s tem, kaj morajo reči, ampak s tem, kakšni morajo biti: s pričevanjem življenja, s tem, kakšno pričevanje morajo dati, in ne z besedami, ki jih morajo govoriti. Opredeli jih namreč kot delavce: to pomeni, da so poklicani, da bi delali, evangelizirali preko svojega vedênja. In prvo konkretno dejanje, s katerim učenci opravljajo svoje poslanstvo, je prav to, da gredo po dva in dva. Učenci niso »prosti strelci«, pridigarji, ki ne znajo prepustiti besede drugemu. To, kar oznanja evangelij, je predvsem sámo življenje učencev: da znajo biti skupaj, se medsebojno spoštujejo, da ne želijo pokazati, da so bolj sposobni od drugega ter se soglasno sklicujejo na edinega Učitelja.
Lahko pripravimo popolne pastoralne načrte, uresničimo dobro pripravljene projekte, se organiziramo do zadnje podrobnosti; lahko zberemo množice in imamo veliko sredstev; vendar če ni razpoložljivosti za bratstvo, evangeljsko poslanstvo ne napreduje. Če ni razpoložljivosti za bratstvo, za to, da bi delali skupaj, evangeljsko poslanstvo ne napreduje. Neki misijonar je nekoč pripovedoval, da je odšel v Afriko skupaj s sobratom. Vendar pa se je čez nekaj časa ločil od njega, ker se je ustavil v eni izmed vasi, kjer je uspešno opravil vrsto gradbenih del v dobro skupnosti. Vse je dobro delovalo. Nekega dne pa se je zdrznil: spoznal je, da je bilo njegovo življenje življenje dobrega podjetnika, ki je neprestano sredi gradbišč in računovodskih dokumentov! Zato je prepustil upravljanje drugim – laikom – ter šel k svojemu sobratu. Tako je razumel, zakaj je Gospod poslal učence »po dva in dva«: evangelizacijsko poslanstvo ne temelji na osebnem aktivizmu, to je na »delovanju«, ampak na pričevanju bratske ljubezni, tudi preko težav, ki jih prinaša skupno življenje.
Lahko se torej vprašamo: kako drugim prinašamo blagovest evangelija? Ali počnemo to v bratskem duhu in slogu, ali pa tako, kot to dela svet: s protagonizmom, tekmovalnostjo in storilnostjo? Vprašajmo se, če smo sposobni sodelovati, če znamo sprejemati odločitve skupaj; tako, da iskreno spoštujemo tiste, ki so okoli nas in upoštevamo njihovo mnenje; če to delamo v skupnosti, ne sami. Predvsem na ta način more namreč življenje učenca razodevati življenje Učitelja ter ga resnično oznanjati drugim.
Naj nas Devica Marija, Mati Cerkve, nauči pripravljati pot Gospodu s pričevanjem bratstva.
