V Argentini beatifikacija škofijskega duhovnika in jezuita

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Pedro Ortiz de Zárate: vdovec, ki postane duhovnik

Pedro Ortiz de Zárate se je rodil 29. junija 1626 v kraju San Salvador de Jujuy na severozahodu Argentine v družini baskovskega porekla. Po ženini smrti se je odločil, da postane duhovnik in svoje življenje posveti oznanjevanju evangelija. Mašniško posvečenje je prejel okoli leta 1657 in bil dve leti kasneje imenovan za župnika v Jujuyu, kjer je ostal 24 let. Odlikoval se je po predanosti molitvi, pozornosti do bogoslužja in sakralne glasbe ter podeljevanju zakramentov. Prepotoval je dolge razdalje, da bi spodbujal človeški in krščanski napredek domorodnih ljudstev ter pomagal revnim in bolnim.

Giovanni Antonio Solinas: jezuit, ki želi k Indijancem

Giovanni Antonio Solinas se je rodil 15. februarja 1643 v italijanskem mestu Oliena. Leta 1663 je vstopil k jezuitom in kmalu predstojnikom izrazil željo, da bi postal misijonar med staroselci na ameriški celini. Po študiju v Španiji in Argentini je deloval v Paragvaju in Argentini v t. i. redukcijah, urejenih naseljih, ki so jih jezuiti organizirali za tamkajšnje avtohtone prebivalce. Znan je bil po svoji apostolski gorečnosti in ljubezni do domačinov.

Mučeništvo med obhajanjem evharistije

Leta 1683 je bil skupaj s Pedrom Ortizom poslan v misijon Chaco. S skupino več kot sedemdesetih ljudi sta se odpravila na dolgo in nevarno pot. 27. oktobra 1683 so prispeli v Valle del Zenta, tam pa je skupina 150. domorodcev iz plemen Tobi in Mokovi med obhajanjem evharistije napadla, mučila in umorila oba duhovnika ter 18 laikov, med katerimi so bili tudi staroselci.

Mučeništvo je seme novih kristjanov

Kardinal Marcello Semeraro je na začetku homilije dejal, da je mučeništvo, ki sta ga prestala nova blažena, od nas časovno sicer zelo oddaljeno ter spomnil na njuno kruto smrt. Dodal je, da žal tudi danes z različnih koncev sveta prihajajo pričevanja o mučenjih in nečloveškem ravnanju z ljudmi. Kardinal je spomnil, da je potrebno v primeru kristjanov, ki so preganjani in umorjeni iz sovraštva do vere, dogodke gledati v luči znanih Tertulijanovih besed, da je kri mučencev »seme novih kristjanov«. Sveti Avguštin je ob tem zapisal: »Tisti, ki so ubijali mučence, se niso zavedali, da je bila njihova kri v resnici kot seme. Res je namreč, da je iz tiste peščice mučencev, ki je padla v zemljo, zrasla žetev, ki smo mi. Zato je smrt njegovih svetnikov dragocena v Gospodovih očeh, kljub temu, da je bila v očeh ljudi brez vrednosti. Vendar pa kaj je tisto, kar daje tej smrti vrednost, če ne smrt Najsvetejšega med svetimi, to je Gospoda, ki je prvo seme, iz katerega je vzklila Cerkev. Kristus je postal seme in vzklila je Cerkev.« (prim. Sermo 335/E, 2: PLS 2, 781). Prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov je poudaril, da tudi na dan beatifikacije, ob spominu »mučeništva blaženih mučencev Pedra Ortiza de Zárate in Juana Antonia Solinasa praznujemo razcvet, pomlad Cerkve«.

Svetost je v tem, da vsak dan sprejemo pot evangelija

Vrstico pred evangelijem, v kateri so blagrovani tisti, ki so zaradi pravičnosti preganjani, je kardinal Semeraro povezal z naslednjimi besedami papeža Frančiška: »Križ, zlasti pa utrujenost in trpljenje, ki ju prenašamo v sprejemanju zapovedi ljubezni in poti pravičnosti, so izvir dozorevanja in posvečevanja. Spomnimo se, da Nova zaveza navaja, da trpljenje, ki ga je treba sprejeti zaradi evangelija, zadeva zlasti preganjanje. … Sprejeti vsak dan pot evangelija, kljub temu, da nas to spravlja v težave, v tem je svetost.« (Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 92.94)

Pričevanje do konca

Prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov je nadalje izpostavil, da je mučeništvo novih blaženih dobro poznano. Oba sta bila dejavna oznanjevalca v času prve evangelizacije na ameriški celini. »Za Pedra so govorili, da je bil človek za vsa obdobja, torej je pričeval za Kristusa v različnih življenjskih obdobjih. Ena izmed prič ga je opredelila kot "dobrega politika, moža in očeta, nato pa kot odličnega duhovnika, ki je Indijance dobro poznal, jih branil, krščeval in jih varoval" (Summarium Testium XVII, §129).
Blaženi Juan Antonio pa je bil Italijan, doma s Sardinije. Iz pričevanj je razvidna njegova velikodušna zavzetost za duhovne in materialne potrebe avtohtonih prebivalcev ter za pastoralno skrb za Špance, ki so živeli v teh deželah.
Nova blažena sta skupaj služila evangeliju in sta ostala zvesta vse do prelitja krvi. Njuno mučeništvo spominja na besede svetega Ignacija Antiohijskega v njegovem pismu Rimljanom: "Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko dosežem Boga! Božje zrno sem in zobje zveri naj me zmeljejo, da bom spoznan za čist Kristusov kruh". (Rimljanom IV)«

Evharistija daje moč, da živimo kot kristjani

Ob tem je kardinal Semeraro poudaril, da iz evharistije »izhaja moč, da smo kristjani, da ostanemo kristjani, da živimo kot kristjani. Če je danes krščanstvo šibko in nestalno, je to zato, ker je kristjane sram, da bi pokazali, da so kristjani; nekateri pa se izjavljajo za kristjane iz preračunljivosti ali zaradi interesov. Razlog za to, da je za mnoge ljudi vera zreducirana na neko "stvar", ki se zlahka izgubi, je dejstvo, da so daleč od evharistije.«

Karel Boromejski o evharistiji

»Tudi sveti Karel Boromejski, milanski škof iz 16. stoletja, je v zvezi z izrazom "kruh močnih", ki se v Psalmu 78 nanaša na dar mane za Izraelce, ki so hodili po puščavi, v krščanskem izročilu pa na evharistijo, v povezavi z mučenci dejal: "Čemu bi se čudili trdnosti prvih kristjanov, obeh spolov, če so se za mučeništvo oborožili s to presveto Hrano ... Ta kruh močnih, kot ga imenuje Sveto pismo, daje moč; zanje so bile vrvi, okovi, verige na rokah, zapor, post, lakota slajši od satja in medu ... V smrt so šli z večjo vnemo, kot mi iščemo življenje. Kakšna šibkost pa, ko so prenehali jemati to hrano, koliko bolezni, koliko negotovosti ... Ko je Gospod Jezus, kakor beremo v Markovem evangeliju, obudil hčer predstojnika shodnice, je ukazal, naj ji dajo jesti: iz tega vemo, da naše duše ne morejo dolgo ostati žive in močne brez duhovne hrane". (Omelie sull’Eucarestia, Paoline, Milano 2005, 132-133)«

Kardinal Semeraro je homilijo v Argentini sklenil z naslednjimi besedami: »Na dan beatifikacije mučencev Pedra Ortiza de Zárata in Juana Antonia Solinasa tudi mi obhajamo sveto evharistijo. Molimo torej takole: "Oče, ki vodiš svojo Cerkev na zemeljski poti, podpiraj jo z močjo hrane, ki ne mine, da bo z vztrajnostjo v veri in ljubezni prispela do zrenja svetlobe tvojega obličja. Amen.«