Išči

Kinšasa pričakuje papeža Frančiška Kinšasa pričakuje papeža Frančiška  (AFP or licensors)

V pripravi na 40. apostolsko potovanje: Demokratična republika Kongo

Od 31. januarja do 5. februarja 2023 bo potekalo apostolsko potovanje papeža Frančiška v Demokratično republiko Kongo in Južni Sudan, ki je bilo lani zaradi njegovih težav s kolenom prestavljeno. Predstavljamo Demokratično republiko Kongo in tamkajšnjo Cerkev.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Demokratična republika Kongo je po površini druga največja država na afriški celini (za Alžirijo) in 11. največja na svetu. Je štirikrat večja od Francije in 80-krat večja od Belgije. Na severu meji na Srednjeafriško republiko in Južni Sudan, na severovzhodu na Ugando, na vzhodu na Ruando, Burundi in Tanzanijo, na jugu na Zambijo in Angolo, na zahodu na Republiko Kongo ter na Atlantski ocean. Ob reki Kongo najdemo drugi največji deževni gozd na svetu ter savano. Glavno mesto je Kinšasa, ki stoji ob levem bregu reke Kongo, na nasprotnem bregu pa je Brazzaville, glavno mesto sosednjega Zahodnega Konga.

Država ima več kot 105 milijonov prebivalcev, okoli 15,6 milijona jih živi v prestolnici. Uradni jezik je francoščina, sicer pa obstaja še veliko drugih lokalnih jezikov. Etničnih skupin je več kot 200, plemen pa preko 450. Največja skupina so Bantujci. Več kot 90% prebivalcev je kristjanov (50% katoličanov, 20% protestantov, 10% kimbangistov), ostali pa so muslimani in pripadniki tradicionalnih verstev.
Demokratična republika Kongo je postala neodvisna od Belgije 30. junija 1960.

Začetki Cerkve v Demokratični republiki Kongo

Cerkev v Demokratični republiki Kongo je ena najstarejših v podsaharski regiji. Prvi portugalski misijonarji so na to področje prišli konec 15. stoletja. Tedanji kralj Konga Nzinga Nkuwu je bil krščen 3. maja 1491 in takrat je krščanstvo postalo uradna vera Kraljestva.
Katolištvo se je okrepilo v času belgijske kolonialne vladavine (1877-1960). V tem obdobju so prišli beli očetje, misijonarji iz Scheuta in prve redovnice. Belgijska država je odobrila in dejavno podpirala ustanavljanje katoliških šol in bolnišnic.

Prvi škof in kardinal

Leta 1956 je bil posvečen prvi kongovski škof, msgr. Pierre Kimbondo, leta 1959 pa je bil imenovan prvi avtohtoni nadškof v Léopoldvillu (današnji Kinšasi), msgr. Joseph Malula, ki je postal prvi kardinal v državi.

Cerkev v času diktature, dva obiska Janeza Pavla II.

Dobri odnosi med državo in Cerkvijo so se začeli slabšati po osamosvojitvi in zlasti v času diktature Mobutuja Sese Seka, ki je postopoma nacionaliziral katoliške šole in univerze, ukinil božič kot državni praznik ter prepovedal verske simbole v javnih stavbah. Napetosti so se v prihodnjih desetletjih še povečevale, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi nenehnega ustrahovanja s strani vlade. V tem času je državo dvakrat obiskal Papež Janez Pavel II.: leta 1980 ob stoletnici evangelizacije in leta 1985 ob beatifikaciji sestre Anuarite Nengapete, ki velja za »sveto Nežo afriške celine«.

Cerkev po koncu vladavine Mobutuja Sese Seka

Škofje so se tudi po koncu diktature Mobutuja Sese Seka še naprej vztrajno zavzemali za to, da bi se slišal njihov glas. Obsojali so nasilje in zlorabe oblasti, predvsem pa so se zavzemali za žrtve spopadov, ki so se še nadaljevali; tudi za ceno svojega življenja, kot se je to zgodilo msgr. Christophu Munzihirwi, nadškofu jezuitu iz Bukavuja, ki so ga 29. oktobra 1996 ubile ruandske milice, ker je bil blizu beguncem in je razkril krivice in načrtovanje vojne na območju Velikih jezer.

Kongovska Cerkev je živa

Cerkev v Demokratični republiki Kongo je danes zelo živa: veliko mladih se odloča za duhovniški ali redovniški poklic, laiki dejavno sodelujejo v življenju in poslanstvu Cerkve, ki je zelo prisotna tudi v družbi in medijih.
Demokratična republika Kongo ima več kot 4.000 škofijskih duhovnikov, mnogi izmed njih delujejo kot misijonarji fidei donum v drugih afriških državah, v Evropi in Ameriki. Poleg njih na različnih področjih, predvsem v šolstvu in zdravstvu, deluje tudi več kot 11.000 redovnikov in redovnic.
Cerkev v tej afriški državi se srečuje predvsem z dvema izzivoma: prvi je širjenje neodvisnih binkoštnih cerkva in sekt, drugi pa bližina mladim, ki zaradi pomanjkanja dela postanejo lahek plen kriminalnih tolp v mestih ter lokalnih milic in tujih oboroženih skupin na konfliktnih območjih na vzhodu države.

Škofje

Kongovska škofovska konferenca je v zadnjih 30 letih še naprej pozorno spremljala lokalne družbeno-politične razmere ter s sporočili in izjavami opozarjala na pomanjkljivosti institucij, korupcijo, slabo upravljanje, zlorabe oblasti. Predstavljali so konkretne pobude na področju vzgoje za mir in demokracijo ter spodbujali laike k dejavnemu sodelovanju v političnem življenju. Škofje so v zadnjih letih večkrat pozvali k miru na vzhodu države ter obsodili prisotnosti tujih sil in močne interese, povezane z izjemnim rudnim bogastvom države.

Bližina papeža Frančiška prebivalcem Konga

Trpljenje kongovskega ljudstva je bilo prav tako ves čas v središču pozornosti papeža Frančiška. Med potovanjem, ki je bilo načrtovano julija lani, je bil predviden tudi postanek v pokrajini Severni Kivu, kjer se je sveti oče želel srečati z žrtvami nasilja. Zaradi nenehne negotovosti v regiji papež tokrat tja ne bo odšel, ampak bo obiskal samo prestolnico Kinšasa.
Spomnimo tudi na posebno molitveno bdenje za mir v Kongu in Južnem Sudanu, ki jo je vodil v baziliki svetega Petra 23. novembra 2017 ter na molitveni dan 23. februarja 2018. Ko je bilo lani apostolsko potovanje prestavljeno, je prebivalcem Konga namenil posebno video sporočilo, v katerem jim je ponovno izrazil svojo bližino in naklonjenost, s tistimi, ki živijo v Rimu, pa je v vatikanski baziliki obhajal sveto mašo.

Petek, 27. januar 2023, 14:17