V pripravi na 40. apostolsko potovanje: Južni Sudan
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Južni Sudan meji na severu na Sudan, na vzhodu na Etiopijo, na jugovzhodu na Kenijo, na jugu na Ugando in Demokratično republiko Kongo, na zahodu pa na Srednjeafriško republiko. Država ima približno 14 milijonov prebivalcev, dobrih 500.000 jih živi v prestolnici Juba. Poleg angleščine, ki je uradni jezik, je sporazumevalni jezik arabščina, obstaja pa tudi veliko drugih lokalnih jezikov. Največji etnične skupini sta Dinka (36 %) in Nuer (16 %). 52 % prebivalcev je katoličanov, 33 % jih pripada tradicionalnim verstvom, muslimanov pa je 6 %.
Samostojnost od 2011
Država je uradno nastala 9. julija 2011 po odcepitvi od Sudana z referendumom, ki je potekal 9. januarja 2011 v skladu z mirovnim sporazumom iz leta 2005. S sporazumom se je po več kot dveh desetletjih končala državljanska vojna med pretežno arabskim severom in večinoma krščanskim in animističnim jugom Sudana.
Spori in mirovni sporazumi
Dve leti po osamosvojitvi je leta 2013 nastal medetnični konflikt med milicami pod vodstvom nekdanjega podpredsednika Rieka Macharja iz etnije Nuer, in rednimi enotami, zvestimi predsedniku Salvi Kiiru iz etnije Dinka. Voditelja sta bila v sporu že med vojno za neodvisnost, obe strani pa sta bili obtoženi pobojev civilistov ter nasilja nad ženskami in otroki, ki so bili pogosto rekrutirani kot vojaki.
Od leta 2015 je bilo podpisanih že več mirovnih sporazumov, tudi ob posredovanju Skupnosti sv. Egidija. Po nekaterih ocenah je konflikt v sedmih letih povzročil okoli 400.000 žrtev in več kot dva milijona notranje razseljenih oseb, ki jim je treba prišteti še 2,3 milijona Južnih Sudancev, ki so bili prisiljeni pobegniti v sosednje države, predvsem v Ugando, pa tudi Sudan in Etiopijo.
Posledice
Vojna je oslabila tudi že sicer šibko gospodarstvo države. Okoli 11 milijonov prebivalcev živi predvsem od samooskrbnega kmetijstva in živinoreje na pretežno puščavskih območjih, ki so jih v zadnjih letih prizadele suše in poplave. Zaradi pandemije covida-19 je bila ovirana dostava mednarodne humanitarne pomoči, od katere je odvisna polovica prebivalstva Južnega Sudana, ter nove uničujoče poplave. Tudi danes se nadaljujejo konflikti med nekaterimi etničnimi skupinami.
Zgodovina Cerkve v Južnem Sudanu
Zgodovina krščanstva v Južnem Sudanu je povezana z zgodovino Sudana, od katerega se je država odcepila leta 2011. Prva evangelizacija tega področja sega v 6. stoletje, ko so tja prišli duhovniki iz Bizanca. Ob propadu nubijskega krščanskega kraljestva v začetku 14. stoletja je krščanstvo skoraj popolnoma izginilo. Sredi 19. stoletja so se začeli prvi novi poskusi evangelizacije, ki pa so bili neuspešni zaradi malarije in težkih podnebnih razmer. Današnja krajevna Cerkev je nastala zahvaljujoč sv. Danijelu Comboniju (1831-1881), redovnemu ustanovitelju ženske in moške veje skupnosti misijonarjev. Po njihovi zaslugi je med letoma 1901 in 1964 krščanstvo v Južnem Sudanu doživelo izjemno rast in je pomagalo okrepiti identiteto Južnih Sudancev v odnosu do arabskega in muslimanskega prebivalstva na severu.
Vloga Cerkve danes
Krščanska skupnost ima tudi danes pomembno vlogo pri prizadevanjih za mir in spravo, ki potekajo na več ravneh. Cerkev je prav tako dejavna na karitativnem področju, humanitarno pomoč nudi približno dvema milijonoma notranje razseljenim osebam, ki so v zadnjih letih pobegnile pred nasiljem. Duhovniki in različne redovne skupnosti, prisotne v državi, skrbijo za številne projekte, s katerimi spodbujajo človekove pravice, odpravo revščine ter možnosti za izobraževanje in zaposlitve za mlade.
Bližina papeža Frančiška
Papež Frančišek je večkrat izkazal bližino in osebno skrb za trpeče prebivalce Južnega Sudana. V zadnjih je letih večkrat pozval k miru, na njegovo željo pa so potekale tudi različne pobude: molitveno bdenje za mir v Kongu in Južnem Sudanu, ki ga je vodil v baziliki sv. Petra 23. novembra 2017, ter dan molitve 23. februarja 2018, po tem, ko je bilo zaradi varnostnih razlogov prestavljeno njegovo potovanje v državo skupaj z britanskim anglikanskim primasom Justinom Welbyjem, ki je bilo napovedano za leto 2017. Posebej pomenljiv je bil duhovni odmik za voditelje Južnega Sudana v Vatikanu 10. aprila 2019, na katerem je papež podpisnikom mirovnega sporazuma poljubil noge.
9. julija 2021 je papež Frančišek skupaj z nadškofom Welbyjem in moderatorjem generalne skupščine škotske Cerkve napisal sporočilo južnosudanskim voditeljem. Leta 2017 pa je sveti oče preko pobude »Papež za Južni Sudan«, prispeval pol milijona dolarjev za pomoč na zdravstvenem, izobraževalnem in kmetijskem področju.
Potem, ko je bilo apostolsko potovanje lani odpovedano, je papež v video sporočilu ponovno poudaril svojo bližino in naklonjenost kongovskemu in južnosudanskemu ljudstvu. Prebivalce je povabil, naj si ne pustijo ukrasti upanja. Namesto svetega očeta pa je julija lani obe državi obiskal vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin.
