Zaščita mladoletnih. O’Malley: Papežev pogled na pastoralno spreobrnjenje

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Dogodka se v imenu Slovenske škofovske konference (SŠK) udeležujejo njen predsednik in ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf, s. mag. Magda Burger ND ter psihoterapevtka mag. Špela Tušek.

Kardinal O'Malley je v svojem nagovoru spomnil, da papež Frančišek že vse od začetka svojega pontifikata poudarja, da je pastoralno spreobrnjenje bistven del misijonarske poti za vso Cerkev. »Tovrstno spreobrnjenje prinaša preobrazbo, ki je potrebna, da bi evangelij dosegel vsakega človeka in vsak del našega življenja. Sveti oče nas spominja na nauk papeža Pavla VI., ki je pozval h globoki prenovi na osebni ravni ter tudi s strani celotne Cerkve. Pastoralno spreobrnjenje pomembno tudi pri prizadevanju za prenovo Cerkve v zvezi s spolnimi zlorabami. Po njegovih besedah si je potrebno »prizadevati za to spremembo, ki bo vključena v vse vidike življenja Cerkve v boju proti spolnim zlorabam, kjer koli so se zgodile: ne glede na status ali funkcijo osebe, ki je storila zločin.«

Poslušanje

»Papež Frančišek nam je naročil, naj pričnemo pot spreobrnjenja s tem, da priznamo resnico glede tega, kar se je zgodilo. Da bi mogli to storiti, potrebujemo srce, ki posluša.« Kardinal je ob tem podelil svojo izkušnjo srečanja z več sto žrtvami; o njihovih izredno bolečih pričevanjih, predvsem ko jim nihče ni želel verjeti, ko so prvič povedale, da so bile zlorabljene. »Ko nam osebe, ki so bile zlorabljene s strani duhovnika, redovnika ali druge osebe znotraj Cerkve, povejo svojo zgodbo, moramo njih in njihovo pričevanje sprejeti z najglobljim spoštovanjem. Potrebno je vzpostaviti jasne poti komuniciranja in srečanj, preko katerih se lahko žrtve obrnejo na Cerkev, če to želijo. Hkrati se je prav tako potrebno zavedati dejstva, da je v naših skupnostih veliko oseb, ki o svoji izkušnji spolne zlorabe v Cerkvi niso govorile z nikomer.«

Ob tem je predsednik Papeške komisije za zaščito mladoletnih navedel članek psihologinje Ewe Kusz, v katerem je med drugim predstavila težave, s katerimi se morajo soočati žrtve, ko pripovedujejo o svojih izkušnjah. »Osebe, ki so bile ranjene, sedaj govorijo: nekatere na ves glas vpijejo in zahtevajo pravico do govorjenja in poslušanja; druge o tem plaho govorijo v jasnosti psihoterapevtske sobe ali pa se zaupajo samo svojim najbližjim. Nekateri kričijo, drugi govorijo molče, s svojo tišino.«

Priznati preživele

Naslednji korak, ki v procesu pastoralnega spreobrnjenja sledi poslušanju, je »priznati preživele«, kar pomeni odkrito in jasno priznati osebe, ki so bile zlorabljene. Po kardinalovih besedah sta namesto neprimernega obrambnega odnosa, ki je lahko škodljiv in žaljiv, potrebna globoko poslušanje žrtve ter pripravljenost, da bi bolje razumeli, kaj je doživela.

Ovira na poti do omenjenega priznanja, posebej za pastirje, je »napačno razumljena zaskrbljenost za ugled Cerkve kot institucije,« kot je v video sporočilu udeležencem konference, ki te dni poteka v Varšavi, dejal papež Frančišek. Po kardinalovem mnenju sveti oče ve, »da se lahko zaradi priznanja krivic, ki so jih zagrešili cerkveni uslužbenci, počutimo ranljive. Vendar pa lahko ranljivost živimo tudi kot trenutek milosti, trenutek kenoze, izkušnjo Božjega delovanja v našem svetu, ki prinaša ozdravljenje in luč v temen prostor, tako da lahko vsi živijo bolj svobodno, kot učenci in verniki. To pomeni, da smo lahko še naprej prizadevni delavci v Gospodovem vinogradu ter hkrati ostajamo odkriti glede zlorab, ki so se zgodile med Kristusovimi verniki.«

V iskanju odpuščanja

Poslušanje in sprejetje stvarnosti zlorab želita privesti k spravi z žrtvami, kakor je v svojem video sporočilu poudaril tudi papež Frančišek, ko je dejal: »Samo ko se bomo soočili z resnico teh krutih ravnanj in ponižno iskali odpuščanje žrtev in preživelih, bo Cerkev lahko našla pot, zaradi katere jo bodo ponovno imeli za kraj sprejemanja in varnosti za tiste, ki potrebujejo pomoč.«

Vendar pa po besedah kardinala O’Malleya »prositi za odpuščanje ne pomeni zgolj objaviti določeno izjavo ali imeti srečanje. Je bistveno več, saj gre za proces, ki se redko zgodi v trenutku in ki včasih ne bo nikoli dokončan. Vsaka izkušnja in vsaka pot vsake žrtve je globoko osebna in drugačna od izkušenj in poti katerekoli druge osebe.«

Konkretne poti prenove

Prisluhniti žrtvam, jih priznati in jih iskreno prositi za odpuščanje so nepogrešljivi koraki na poti prenove. So del obnove, ki jo je potrebno izvesti, če želi Cerkev znova pridobiti verodostojnost in spodbujati ozdravljenje. Pomen tega koraka je poudaril tudi sveti oče, ki je dejal: »Naši izrazi skesanosti se morajo pretvoriti v konkretno pot prenove, bodisi zato, da preprečimo nadaljnje zlorabe, bodisi zato, da drugim zagotovimo zaupanje z dejstvom, da bodo naša prizadevanja privedla do resnične in zanesljive spremembe.«

Ob koncu svojega nagovora je kardinal O’Malley poudaril, da je potrebno oblikovati »politike, postopke in smernice, ki morajo biti redno pregledane in posodobljene. Vemo pa tudi, da zgolj politike niso dovolj: potrebujemo učinkovite metode za preverjanje skladnosti in spremljanje izvajanja teh politik. Bistvenega pomena sta formacija in preverjanje preteklosti cerkvenega osebja ter zagotavljanje, da so kanonski in civilni postopki posodobljeni in medsebojno usklajeni.