Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Frančiška Saleškega

Mir v Božji ljubezni

Rodil se je leta 1567 v obmejni francoski pokrajini, bil je sin grajskega gospoda iz Boisyja, iz stare savojske plemiške družine. Živel je na prelomu med 16. in 17. stoletjem in je v sebi povzel najboljše od poučevanja in kulturnih dosežkov stoletja, ki se je končevalo, ter v sebi spravil dediščino humanizma z vzgibom k absolutnemu, ki je lastna mističnim tokovom. Njegova izobrazba je bila zelo dosledna; v Parizu je opravil višje šolanje in se posvetil tudi teologiji, na Univerzi v Padovi pa še pravu, kakor je želel njegov oče; študij je končal sijajno z diplomo in utroque iure, v kanonskem in civilnem pravu. V svoji sicer skladni mladosti, ko je v sebi premleval misli sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega, je doživel globoko krizo, ki ga je napeljala, da se je začel spraševati o svojem večnem odrešenju in o Božji vnaprejšnji odločitvi glede njega; tako je temeljna teološka vprašanja svojega časa trpeče doživljal kot duhovno dramo. Močno je molil, dvom pa ga je tako mučil, da nekaj tednov ni mogel skoraj nič jesti in spati. Ko je preizkušnja dosegla vrhunec, se je odpravil v dominikansko cerkev v Parizu, odprl svoje srce in takole molil: »Gospod, naj se zgodi karkoli, ti, ki vse držiš v svoji roki in čigar pota so pravičnost in resnica; karkoli si odločil glede mene …; ti, ki si vedno pravični sodnik in usmiljeni Oče, jaz te bom ljubil, Gospod […] O Gospod Jezus, ti boš vedno moje upanje in moje odrešenje v deželi živih« (I Proc. Canon., zv. I, čl. 4). Dvajsetletni Frančišek je našel mir v koreniti in osvobajajoči resničnosti božje ljubezni: ljubiti ga, ne da bi karkoli prosil za povračilo, in zaupati v božjo ljubezen; nič več se spraševati, kaj bo Bog naredil z mano: preprosto ga ljubim, neodvisno od tega, kaj mi da in česa ne. Tako je našel mir in vprašanje o vnaprejšnji določitvi – o katerem so razpravljali v tistem času – je bilo rešeno, ker ni več iskal, kaj vse bi lahko dobil od Boga, ampak ga je preprosto ljubil, se prepuščal njegovi dobroti. In to je bila skrivnost njegovega življenja, ki se je kasneje pokazala v njegovem poglavitnem delu, Razpravi o Božji ljubezni.

Voditelj duš

Ko je Frančišek premagal očetov odpor, je sledil Gospodovemu klicu in bil 18. decembra 1593 posvečen v duhovnika. Leta 1602 je postal ženevski škof, in to v času, ko je bilo mesto trdnjava kalvinizma, tako da je bil škofijski sedež »v izgnanstvu« v Annecyju. Kot pastir revne in preizkušane škofije v gorski pokrajini, katere trdoto, a tudi lepoto je dobro poznal, je zapisal: »[Boga] sem srečal med našimi visokimi in strmimi gorami, kako je poln miline; tukaj ga mnogo preprostih duš ljubi in časti v vsej resnici in iskrenosti; in kozorogi in gamsi tekajo sem ter tja med strašnimi ledeniki, da oznanjajo njegovo hvalo« (Pismo Chantalini materi, oktobra 1606, v: Oeuvres, ur. Mackey, XIII. zv., str. 223). In vendar je vpliv njegovega življenja in poučevanja na Evropo tistega časa in naslednjih stoletij neizmeren. Je apostol, pridigar, pisatelj, človek dejanja in molitve; zavzet za udejanjanje idealov tridentinskega koncila; vpleten v spor in dialog s protestanti, kjer je vedno bolj izkušal, kako sta onstran nujnega teološkega soočenja še bolj učinkovita osebni odnos in ljubezen; nosilec diplomatskih misij na evropski ravni in zadolžen za naloge posredovanja in sprave v družbi. Predvsem pa je sv. Frančišek Saleški voditelj duš. Srečanje z mlado ženo, gospo iz Charmoisyja, je sprožilo pisanje ene najbolj branih knjig v moderni dobi, Uvod v pobožno življenje; iz globoke duhovne povezanosti z izjemno osebnostjo, sv. Ivano Frančiško Šantalsko se je kasneje rodila nova redovna družina, red vizitatink, zaznamovan – kakor je to hotel naš svetnik – s popolno posvetitvijo Bogu, ki naj jo živijo v preprostosti in ponižnosti, tako, da naj navadne reči delajo nenavadno dobro: » … hočem, da moje hčere nimajo drugega ideala, kot je ta, da slavijo [našega Gospoda] s svojo ponižnostjo« (Pismo msgr. de Marquemondu, junija 1615). Umrl je leta 1622 pri petinpetdesetih letih. Njegovo življenje sta zaznamovali trdota časov in apostolska vnema.

Pričevalec krščanskega humanizma

Sv. Frančišek Saleški je živel relativno kratko, a zelo dejavno. Iz lika tega svetnika proseva vtis izjemne polnosti, ki se kaže v jasnosti njegovega umskega raziskovanja pa tudi v bogastvu njegovih čutenj, v »sladkosti« njegovega poučevanja, ki je imelo velik vpliv na krščansko vest. Udejanjil je različne vidike besede »človečnost«, ki je pomenila tedaj in lahko še danes pomeni kulturo in vljudnost, svobodo in nežnost, plemenitost in solidarnost. Njegova pojava je imela nekaj veličastnosti pokrajine, v kateri je živel, ohranjal pa je tudi njeno preprostost in naravnost. Starinske besede in podobe, s katerimi se je izražal, tudi ušesom današnjega človeka zvenijo nepričakovano domače.

Filoteji, izmišljeni naslovljenki Uvoda v pobožno življenje (1607), namenja Frančišek Saleški vabilo, ki se je v tisti dobi utegnilo zdeti revolucionarno. Gre za vabilo, naj bo popolnoma Božja, ko v polnosti živi sredi tega sveta in opravlja naloge svojega stanu. »Moj namen je poučiti tiste, ki živijo po mestih, v zakonskem stanu, na dvoru […]« (Predgovor k Uvodu v pobožno življenje). Dokument, s katerim ga je dve stoletji za tem papež Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja, še posebej poudarja to razširitev klica k popolnosti, k svetosti. Tam piše: »[prava pobožnost] prodre vse do kraljevega prestola, v šotor vojaških poveljnikov, v sodne palače sodnikov, v urade, v trgovine in celo v pastirske koče […]« (Breve Dives in misericordia, 16. novembra 1877). Tako se je rodil tisti klic laikom, tista skrb za posvetitev časnih dobrin in za posvečevanje vsakdanjika, ki ju tako poudarjata drugi vatikanski koncil in duhovnost našega časa. Prikazan je bil ideal spravljenega človeštva, kjer vlada skladje med delovanjem v svetu in molitvijo, med življenjem v svetu in iskanjem popolnosti, to pa s pomočjo božje milosti, ki preveva človeškost in jo očiščuje, ne da bi jo uničila, ko jo dviga do božanskih višin. Teotimu, odraslemu kristjanu, duhovno zrelemu, na katerega je sv. Frančišek Saleški nekaj let kasneje naslovil svojo Razpravo o Božji ljubezni (1616), daje še zahtevnejši pouk. Že na začetku predpostavlja točno določeno gledanje na človeško bitje, svojsko antropologijo: človekov »razum«, to je »razumna duša« je prikazana kot skladna arhitektura, kot svetišče, razdeljeno v več prostorov, okrog središča, ki ga skupaj z velikimi mistiki imenuje »vrh«, »konica« duha ali »dno« duše. Ko razum preteče vse stopnje, na tej točki »zapre oči« in spoznanje postane eno z ljubeznijo (prim. I, 12). Sv. Frančišek Saleški je dejstvo, da je ljubezen v svoji teologalni, božanski razsežnosti razlog za obstoj vsega, in to na vedno vzpenjajoči se lestvici, ki ne pozna prelomov in brezen, povzel v slavnem stavku: »Človek je dopolnitev vesolja; duh je dopolnitev človeka; ljubezen je dopolnitev duha in darujoča se ljubezen dopolnitev ljubezni« (prav tam X, 1).

V dobi močnega mističnega razcveta je Razprava o Božji ljubezni prava in resnična summa in obenem presenetljivo književno delo. Opis potovanja k Bogu izhaja iz priznanja »naravnega nagiba« (prav tam I, 16), vpisanega v človekovo srce, čeprav je ta še grešnik, da nadvse ljubi Boga. Po vzorcu Svetega pisma sv. Frančišek Saleški govori o zedinjenju med Bogom in človekom, tako da razvije vrsto podob medosebnih odnosov. Njegov Bog je oče in gospodar, ženin in prijatelj, ima značilnosti matere in dojilje, je sonce, ki ga skrivnostno razodeva celo noč. Tak Bog vleče k sebi človeka z vrvicami ljubezni, to je z vezmi prave svobode: »Kajti ljubezen nima prisilnih delavcev niti sužnjev, ampak vse pritegne k poslušnosti s tako prijetno silo, da ni – če ni nič tako močnega kot ljubezen – nič tako ljubkega kakor njena sila« (prav tam I, 6). V razpravi našega svetnika najdemo globoko premišljevanje o človeški volji in opis njenega pritekanja, minevanja, umiranja, da bi živeli v popolni predanosti ne le Božji volji (prim. prav tam IX, 13), ampak tudi temu, kar mu ugaja, njegovemu »bon plaisir« (prim. prav tam, IX, 1). Na vrhuncu zedinjenja z Bogom najdemo poleg vznesenosti kontemplativne ekstaze tudi pretok oprijemljive dobrote, ki je pozorna na vse potrebe drugih in jo on poimenuje »ekstaza življenja in del« (prav tam VII, 6).

Ko beremo knjigo o Božji ljubezni in še prej v tolikerih pismih duhovnega vodstva in prijateljstva, dobro opazimo, kakšen poznavalec človekovega srca je bil sv. Frančišek Saleški. Sv. Ivani Šantalski piše: »[…] To je vodilo naše pokorščine, ki vam ga pišem z velikimi črkami: VSE DELATI IZ LJUBEZNI, NIČ NA SILO – BOLJ LJUBITI POKORŠČINO KOT SE BATI NEPOKORŠČINE. Puščam vam duha svobode, ne tistega, ki bi izključeval pokorščino, ker je to svoboda tega sveta; ampak tistega, ki izključuje nasilje, tesnobo in tankovestnost« (Pismo 14. oktobra 1604). Ne najdemo brez razloga v izvoru mnogih pedagoških in duhovnih poti današnjega časa sledove prav tega učitelja, brez katerega ne bi bilo niti sv. Janeza Boska niti junaške »male poti« sv. Terezije iz Lisieuxa.

Dragi bratje in sestre! V dobi, kakršna je naša, ki išče svobodo tudi z nasiljem in nemirom, nam ne sme izginiti izpred oči aktualnost tega velikega učitelja duhovnosti in miru, ki na vrhuncu presenetljivega in popolnega poučevanja o ljubezni učencem izroča »duha svobode«, resnične svobode. Sv. Frančišek Saleški je zgleden pričevalec krščanskega humanizma; s svojim domačnim slogom, s prilikami, ki imajo pogosto poetične poteze, opominja človeka, da globoko v sebi nosi vpisano domotožje po Bogu in da lahko najde resnično veselje in svoje najbolj popolno uresničenje samo v njem.
Prevedel br. Miran Špelič