Duhovne misli cerkvenih očetov Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 26. nedeljo med letom
Am 6,1.4-7
Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu,
brezskrbneži na samarijski gori,
veljaki prvega med narodi,
ki k vam prihaja hiša Izraelova!
Poležavajo na posteljah iz slonove kosti
in se pretegujejo na svojih ležiščih,
jedo jagnjeta od drobnice
in teleta iz hleva.
Derejo se ob brenkanju na harfo,
mislijo, da imajo glasbila kakor David.
Pijejo vino iz vrčev
mazilijo se z izbranimi olji,
ne skrbi pa jih Jožefov polom.
Zato bodo zdaj korakali na čelu izgnancev
in razigranost veseljakov bo odstranjena.
1 Tim 6,11-16
Ti pa, Božji človek, béži pred tem! Prizadevaj si za pravičnost, pobožnost, vero, ljubezen, potrpežljivost, krotkost. Bojuj dober boj vere; sezi po večnem življenju, v katero si bil poklican in si to lepo izpovedal pred mnogimi pričami. Naročam ti pred Bogom, ki oživlja, in pred Kristusom Jezusom, ki je pred Poncijem Pilatom lepo pričeval, da ohraniš zapoved brez madeža, brez graje do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga bo ob svojem času pokazal blaženi in edini vladar, kralj nad kraljujočimi in Gospod nad gospodujočimi, ki ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni luči in ga noben človek ni videl in ga ne more videti. Njemu čast in večna oblast! Amen.
Lk 16,19-31
»Bil je neki bogat človek, ki se je oblačil v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno veseljačil. Neki revež po imenu Lazar pa je ležal pri njegovih vratih in je bil poln ran. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež pa je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan.
In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je in rekel: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa zelo trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam ni mogoče priti k nam.‹
In rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov: posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj muke!‹ Abraham pa je rekel: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«
Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Hieronim pravi: »Bogataš zavrača, da bi dal revežu polnem ran na njegovem pragu miloščino.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Ganljivo in v srce segajoče je nasprotje med bogatašem in revežem Lazarjem.« »In Jezus je dal ime temu revežu«, pravi sv. Avguštin in dodaja: »S tem je pokazal na njegovo pomembnost v Božjih očeh.« Sv. Hieronim pojasni pomen imena Lazar, kar pomeni 'Tisti, ki se mu je pomagalo'.« Sv. Avguštin pravi: »Lazarja, ki je človek vere ter revež, sprejme Abraham, ki je bil bogat v veri v svoje naročje.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Medtem ko bogataša žge peklenski ogenj, vidi na drugi strani prepada rajske izvire. Abraham, ki je bil sposoben usmiljenja do Sodome, ne more izkazati usmiljenje do tega bogatega človeka v peklu.« Sv. Avguštin pravi: »Razlog zakaj ni bogataš deležen usmiljenja je v tem, ker ni v svojem življenju izkazoval usmiljenje.«
Misli Benedikta XVI.
V današnjem nedeljskem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o bogatašu in o ubogem Lazarju. Prvi živi v obilju in sebičnosti in ko umre gre v pekel. Reveža, ki se hrani z ostanki iz bogatinove mize, pa ob smrti angeli prenesejo v večno bivališče Boga in svetnikov. »Blagor vam, ubogi«, je rekel Jezus svojim učencem, »kajti vaše je Božje kraljestvo«. Toda sporočilo te prilike nam pove še več, spomni nas, da dokler smo še na tem svetu, moramo poslušati Gospoda, ki nam govori po Svetem pismu in živeti po njegovi volji, sicer bo po smrti prepozno za kesanje. Ta prilika nam torej pove dvoje: prvič, da ima Bog rad uboge in jih dviguje iz njihovega ponižanja, drugič pa, da je naša večna usoda odvisna od našega ravnanja. Na nas je, da hodimo po poti, ki nam jo je Bog pokazal, da dosežemo večno življenje. Ta pot je ljubezen, ne kot čustvo, temveč kot služenje drugim v Kristusovi ljubezni.
Protest zoper Boga v imenu pravičnosti je nesmisel. Svet brez Boga je svet brez upanja (Ef 2,12). Samo Bog more ustvariti pravičnost. In vera nam daje gotovost: Bog to stori. Podoba o poslednji sodbi najprej ni podoba groze, marveč je podoba upanja, za nas morda celo odločilna podoba upanja. Toda ali ni tudi podoba strahu? Rekel bi: podoba odgovornosti. Torej podoba za tisti strah, o katerem sv. Hilarij pravi, da ima ves naš strah svoje mesto v ljubezni. Bog je pravičnost in ustvarja pravičnost. To je naša tolažba in naše upanje. A v svoji pravičnosti je hkrati milost. To vemo s pogledom na križanega in vstalega Kristusa. Oboje, pravičnost in milost, je treba gledati v pravilni notranji povezanosti. Milost ne izključuje pravičnosti. Milost krivice ne naredi za pravico. Milost ni goba, ki vse pobriše, tako da na koncu postane vse enako veljavno, kar je kdo na zemlji storil. Jezus nam je v svarilo v priliki o bogatem potratnežu in ubogem Lazarju (Lk 16,19–31) pokazal podobo duše, uničene z objestnostjo in bohotnostjo, ki si je sama ustvarila nepremostljiv jarek med seboj in ubožcem: jarek zaprtosti v materialno uživanje, jarek pozabljanja drugega, nesposobnost ljubiti, ki zdaj postane pekoča žeja, ki je ni več mogoče ozdraviti.
Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta v evharistiji zares združeni: učlovečeni Bog nas vse pritegne k sebi. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.
Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane – kot bomo morali o tem še natančneje razmisliti – 'zapoved' ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko 'zapovedana' le zato, ker je najprej podarjena. V zvezi s tem lahko razumemo tudi velike Jezusove prilike. Bogatin (prim. Lk 16,19-31) milo prosi iz kraja pogubljenja, da bili njegovi bratje obveščeni, kaj se zgodi s tistim, ki je prezrl v stiski trpečega reveža. Jezus uporabi tako rekoč klic na pomoč in nam ga predstavi, da bi nas posvaril oziroma nas pripeljal na pravo pot.
V petek smo obhajali god svetega Vincencija Pavelskega, zavetnika katoliških dobrodelnih ustanov. V Franciji šestnajstega stoletja se je živo soočil z velikim nasprotjem med bogatimi in revnimi, saj je kot duhovnik obiskoval področja kjer so prebivali višji sloji, obiskoval pa je tudi podeželje in zanemarjene mestne četrti. Gnan od Kristusove ljubezni, je Vincencij Pavelski znal organizirati redne oblike pomoči obrobnim osebam in tako ustanovil tako imenovane 'Charitées', skupine gospa krščanske ljubezni, ki so darovale svoj čas in svoje dobrine za te najbolj obrobne. Med temi prostovoljkami so nekatere izbrale, da se bodo popolnoma posvetile Bogu in ubogim in tako je sveti Vincencij Pavelski skupaj z Ludoviko de Marijak ustanovil Hčere krščanske ljubezni, prvo žensko družbo, ki naj živi posvečeno življenje 'v svetu' med ljudmi, z bolnimi in pomoči potrebnimi. Zahvalimo se Bogu, ker je njegova ljubezen močnejša od zla in smrti.
Misli papeža Frančiška
Homilija med sveto mašo na Trgu sv. Petra, 29. septembra 2013
Ko vas torej gledam, se sprašujem: kdo je katehet? On je tisti, ki ohranja in goji Božji spomin, ga ohranja pri sebi ter ga zna prebuditi v drugih.
»Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu, ki so brezskrbni... , ki poležavajo na posteljah iz slonove kosti« (Am 6,1.4), jedo, pijejo, pojejo, se zabavajo ter jim ni mar za težave drugih.
Trde besede preroka Amosa nas varujejo pred nevarnostmi, v katere vsi hitimo. Kaj torej razkriva ta Božji poslanec, kaj postavlja pred oči svojih sodobnikov, kakor tudi pred naše oči? Nevarnost, da se prepustimo udobju ter mondenosti tako v življenju kot v srcu, da imamo za središče naše blagostanje. To pa je tudi izkušnja bogataša iz današnjega evangelija, ki se je oblačil v dragocena oblačila ter se dan na dan predajal obilnim gostijam. Zanj je bilo to pomembno. In revež, ki je bil pred njegovimi vrati in ni imel, da bi se nasitil? To ga ni brigalo, to se ga ni tikalo. Če stvari, denar in mondenost postanejo središče našega življenja, nas zgrabijo, imajo v oblasti, izgubimo svojo lastno človeško identiteto. Pozorno poglejte, saj bogataš iz evangelija nima imena, je preprosto bogataš. Stvari, ki jih ima, so njegovo obličje, nima drugega.
Poskušajmo se vprašati: kako to, da se to zgodi? Kako to, da ljudje, morda tudi mi, pademo v nevarnost, da se zapremo, da položimo našo gotovost v stvari, ki nam na koncu ukradejo obraz, naše človeško obličje? To se zgodi, ko izgubimo Božji spomin. 'Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu' je rekel prerok. Če ni Božjega spomina, se vse izenači na 'jaz', na moje blagostanje. Življenje, svet, drugi več ne obstajajo, nič ne veljajo, vse se zmanjša na eno samo razsežnost: imeti. Če izgubimo Božji spomin, tudi mi prenehamo obstajati, se izpraznimo, izgubimo svoje obličje, kakor bogataš iz evangelija! Kdor teče za ničevostjo, tudi sam postaja ničeven, kot pravi še eden velik prerok, prerok Jeremija (prim Jer 2,5). Mi pa smo ustvarjeni po podobi in sličnosti Boga ter ne po podobi in sličnosti stvari ter idolov!
Ko vas torej gledam, se sprašujem: kdo je katehet? On je tisti, ki ohranja in goji Božji spomin, ga ohranja pri sebi ter ga zna prebuditi v drugih. Zelo lepo je obujati Božji spomin, kakor Devica Marija, ki pred čudovitim Božjim delovanjem v njenem življenju ne misli na čast, ugled, na bogastvo, se ne zapre vase. Nasprotno, kaj je storila potem, ko je sprejela angelovo oznanilo in spočela Božjega Sina? Odpravila se je na pot ter šla k ostareli sorodnici Elizabeti, ki je tudi bila noseča, da bi ji pomagala. V srečanju z njo, je Marijino prvo dejanje spominjanje Božjega delovanja, Božje zvestobe v njenem življenju, v zgodovini njenega ljudstva ter v naši zgodovini: 'Moja duša poveličuje Gospoda... kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle... njegovo usmiljenje traja iz roda v rod' (Lk 1,46.48.50). Marija ima Božji spomin.
V tej Marijini hvalnici je tudi spomin njene osebne zgodovine, zgodovine Boga z njo, njena izkušnja vere. Tako je z vsakim od nas, z vsakim kristjanom. Vera vsebuje spomin zgodovine Boga z nami, spomin srečanja z Bogom, ki prvi da pobudo, ki ustvarja in rešuje ter nas preoblikuje. Vera je spomin njegove Besede, ki ogreva srce, njegovih zveličavnih dejanj, s katerimi nam podarja življenje, nas očiščuje, skrbi za nas ter nas hrani. Katehet je tisti kristjan, ki postavi ta spomin v službo oznanilu, in sicer ne zato, da bi sebe izpostavljal, govoril o sebi, temveč, da bi govoril o Bogu, o njegovi ljubezni, o njegovi zvestobi. Govoriti ter posredovati vse to, kar je Bog razodel, torej nauk v vsej njegovi celoti, ne da bi kaj odvzeli ali dodali.
Sveti Pavel priporoča svojemu učencu ter sodelavcu Timoteju predvsem eno: Spominjaj, spominjaj se Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega..., ki ga oznanjam in za katerega trpim (prim. 2 Tim 2,8-9). Apostol mu to lahko rekel, ker se je tudi sam spominjal Kristusa, ki ga je poklical, ko je še preganjal kristjane, se ga dotaknil ter s svojo milostjo preoblikoval.
Katehet je torej kristjan, ki v sebi nosi Božji spomin, se pusti v vsem svojem življenju voditi temu Božjemu spominu ter ga zna prebuditi v srcih drugih. To je zahtevno! Zahteva vse življenje! Kaj pa je Katekizem, če ne Božji spomin, spomin njegovega delovanja v zgodovini, spomin tega, da nam je postal bližnji v Kristusu, ki je navzoč v svoji Besedi, v zakramentih, v svoji Cerkvi, v svoji ljubezni? Dragi katehisti, sprašjem vas, smo Božji spomin? Smo res jutranja straža, ki prebudi v drugih Božji spomin ter ogreje srce?
»Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu«, pravi prerok. Po kateri poti hoditi, da ne bomo postali lahkomišljene osebe, ki svojo gotovost polagajo vase ter v stvari, temveč možje in žene Božjega spomina? V drugem berilu, ko sveti Pavel piše Timoteju, mu da nekatera navodila, ki lahko kažejo pot katehetu, našo pot: 'Prizadevaj si za pravičnost, pobožnost, vero, ljubezen, potrpežljivost, krotkost' (1Tim 6,11).
Katehet je človek Božjega spomina, ki ima z Njim ter bližnjim stalen ter vitalen odnos; je človek vere, ki se resnično zaupa Bogu ter ima v njem svojo gotovost; je človek dejavne ljubezni, ljubezni, s katero gleda na vse kot na brate in sestre; je človek 'hypomene', potrpežljivosti, vztrajnosti, ki se zna z vedrino ter upanjem v Gospoda soočati s težavami, preizkušnjami, z neuspehi, če je seveda krotak človek, sposoben razumevanja in usmiljenja.
Prosimo Gospoda, da bomo vsi možje in žene, ki ohranjajo ter gojijo v svojem življenju Božji spomin in ga znajo prebujati v srcih drugih. Amen.
Homilija med sveto mašo na Trgu sv. Petra, 25. septembra 2016
Apostol Pavel v drugem berilu nameni Timoteju in tudi nam nekatera priporočila, ki mu ležijo na srcu. Med temi naproša, 'da ohraniš zapoved brez madeža, brez graje' (1Tim 6,14). Govori preprosto o eni zapovedi. Zdi se, da hoče, naj stalno ohranimo pogled na tem, kar je bistveno za vero. Sveti Pavel namreč ne priporoča več točk ali vidikov, temveč poudarja središče vere. To središče okoli katerega se vse vrti, to utripajoče srce, ki daje življenje vsemu velikonočnemu oznanilu je prvotno oznanilo: Gospod Jezus je vstal, Gospod Jezus te ljubi, zate je dal življenje, vstal je in živi, ob tebi je in te vsak dan čaka. Tega ne smemo nikoli pozabiti.
Med tem jubilejem katehistov in katehistinj, je bilo zaprošeno, naj se ne utrudimo postavljati na prvo mesto temeljno oznanilo vere, da je Gospod vstal. Ni bolj pomembne vsebine in nič ni bolj trdno ter aktualno. Vsaka vsebina vere postane lepa, če ostane povezana s tem središčem, če gre skozi njo velikonočno oznanilo. Če se osami, izgubi smisel in moč. Poklicani smo vedno živeti in oznanjati novost Gospodove ljubezni: »Jezus te resnično ljubi takšnega kot si. Napravi mu prostor. Navkljub razočaranjem in ranam življenja mu dopusti možnost, da te ljubi. Ne bo te razočaral.«
Ob zapovedi, o kateri govori sveti Pavel, pomislimo tudi na novo Jezusovo zapoved: »da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Samo s tem, ko ljubimo, oznanjamo Boga – Ljubezen, ne z močjo prepričevanja, nikoli z vsiljevanjem resnice, niti ne s togim vztrajanjem glede kakšne verske ali moralne obveznosti. Boga se oznanja s srečevanjem z ljudmi, s pozornostjo do njihove življenjske zgodovine in njihove poti, kajti Gospod ni neka ideja, temveč živa Oseba in njegovo sporočilo se posreduje s preprostim in živim pričevanjem, s poslušanjem in sprejemanjem, z veseljem, ki se širi. Z žalostjo se ne govori dobro o Jezusu, prav tako se Božje lepote ne prenaša samo z lepimi pridigami. Bog upanja se oznanja tako, da se živi danes evangelij dejavne ljubezni, ne da bi se pri tem bali pričevati zanj z novimi oblikami oznanjevanja.
Evangelij današnje nedelje nam pomaga razumeti, kaj pomeni ljubiti, predvsem pa, da se izognemo nekaterim nevarnostim. V priliki je bogatin, ki ne opazi Lazarja, reveža, ki je »ležal pri njegovih vratih« (Lk 16,20). Ta bogatin v resnici ne dela nikomer nič hudega, o njem ni rečeno, da je hudoben. Ima pa bolezen, ki je hujša od Lazarjeve, ki je bil poln ran. Ta bogatin trpi za hudo slepoto, saj ne uspe videti onkraj svojega sveta praznovanj in oblek. Ne vidi onkraj svojih vrat, kjer leži Lazar, saj ga ne zanima to, kar se dogaja zunaj. Ne vidi z očmi zato, ker ne čuti s srcem. V njegovo srce je vstopila posvetnost, ki je omrtvičila dušo. Posvetnost je kot 'črna luknja', ki požira dobro, ki ugaša ljubezen, saj vse vključuje v lastni jaz. Tedaj se vidijo le prividi in ni moč opaziti drugih, saj se postane do vsega ravnodušen. Kdor trpi za to hudo slepoto, pogosto prevzame 'škilaste' drže, saj s spoštovanjem gleda na slavne osebe visokega ranga, tiste, ki jih svet obožuje in odvrača pogled od tolikih današnjih Lazarjev, revežev ter trpečih, ki pa so Gospodovi ljubljenci.
Toda Gospod gleda na tistega, ki ga je prezrl in zavrgel svet. Lazar je edina osebnost v vseh Jezusovih prilikah, ki je imenovan po imenu. Njegovo ime namreč pomeni Bog pomaga. Bog ga ne pozabi, sprejel ga bo na gostijo bogato s prijateljskimi čustvi v svojem kraljestvu skupaj z Abrahamom. Bogatin v priliki pa nasprotno nima niti imena, njegovo življenje pade v pozabo, saj tisti, ki živi le zase, ne piše zgodovine. Neobčutljivost danes skoplje nepremostljive prepade za vedno.
Še ena podrobnost je v priliki: nasprotje. Bujno življenje tega človeka brez imena je opisano kot razkazovalno, saj vse v njem zahteva uresničitev potreb in pravic. Tudi ko je že mrtev, vztraja pri tem, da se mu pomaga in to zahteva v svojo korist. Lazarjeva revščina pa je nasprotno izražena z velikim dostojanstvom. Iz njegovih ust ni slišati pritožb, protestov ali zaničevalnih besed. To je zares pomemben nauk, saj smo kot služabniki Jezusove besede poklicani, da ne poudarjamo navideznosti in ne iščemo slave. Prav tako ne smemo biti žalostni ter se pritoževati. Nismo preroki nesreče, ki uživajo pri iskanju nevarnosti ali stranpoti, niti ljudje, ki so si v svojem okolju utrdili okope in izrekajo grenke sodbe o družbi, Cerkvi, o vsem ter o vseh in tako onesnažujejo svet z negativnostjo. Tarnajoči skepticizem ne sme biti lasten tistemu, ki je domač z Božjo Besedo.
Tisti, ki oznanja Jezusovo upanje, je prinašalec veselja ter vidi daleč, saj zna gledati onkraj zla ter težav. Istočasno pa vidi dobro tudi od blizu, saj je pozoren na bližnjega ter na njegove potrebe. Gospod danes od nas zahteva ravno to, saj smo pred številnimi Lazarji, ki jih vidimo, poklicani vznemiriti se, najti poti za srečanje z njimi ter pomagati jim, ne da bi prelagali to na druge ali rekli: 'Jutri ti bom pomagal'. Čas, ko priskočimo na pomoč, je čas podarjen Jezusu, je ljubezen, ki ostane, je naš zaklad v nebesih, ki si ga pa pridobimo tu na zemlji.
Skratka, Gospod naj nam da milost, da nas bo vsak dan prenovilo veselje prvotnega oznanila, da nas Jezus osebno ljubi! Naj nam podari moč, da bomo živeli ter oznanjali zapoved ljubezni ter tako premagali slepoto navideznega in posvetno žalost. Naj nas naredi občutljive za reveže, ki niso dodatek evangeliju, temveč njegova osrednja stran, ki je vedno pred nami odprta.
Homilija, nedelja, 29. september 2019
Psalm nas je spomnil, da Gospod podpira tujce, skupaj z vdovami in sirotami ljudstva. Psalmist eksplicitno omenja tiste kategorije ljudi, ki so posebej ranljive, pogosto pozabljene in izpostavljene nasilju. Tujci, vdove in sirote so brez pravic, izključeni, potisnjeni na rob, za katere Gospod posebej skrbi. Zato Bog od Izraelcev zahteva, naj bodo nanje posebej pozorni.
V tem smislu je potrebno razumeti trde besede preroka Amosa, ki smo jih slišali v prvem berilu (6,1.4-7). Gorje lahkomišljencem in veseljakom na Sionu, ki jih ne skrbi propad Božjega ljudstva, čeprav je le-ta pred očmi vseh. Ne zavedajo se propada Izraela, saj so preveč zaposleni s tem, da bi si zagotovili dobro življenje, okusno hrano in izbrane pijače. Pretresljivo je, kako po 28 stoletjih ti opomini ohranjajo nedotaknjeno svojo aktualnost. Tudi danes »nas kultura blagostanja […] vodi k temu, da mislimo nase, dela nas za neobčutljive na krike drugih, […] vodi k ravnodušnosti do drugih, še več, vodi h globalizaciji ravnodušnosti« (Homilija na Lampedusi, 8. julij 2013).
Na koncu tvegamo, da bi tudi mi postali kakor bogatin, o katerem govori evangelij, ki se ni menil za ubogega Lazarja, ki je bil »poln ran. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z mize.« (Lk 16,20-21) Ker je bil preveč zaposlen s tem, da si je kupoval elegantne obleke in prirejal sijajne gostije, bogatin v priliki ne vidi Lazarjevega trpljenja. In tudi mi, ki nas preveč prevzame vztrajanje pri našem blagostanju, tvegamo, da ne bi opazili brata in sestre v težavah.
Vendar pa kot kristjani ne moremo biti ravnodušni do drame starih in novih revščin, najtemnejših samot, zaničevanja in diskriminacije tistega, ki ne pripada »naši« skupini. Ne moremo ostati neobčutljivi, z omrtvičenim srcem, pred bedo tolikih nedolžnih. Ne moremo, da ne bi jokali. Ne moremo, da ne bi odreagirali. Prosimo Gospoda za milost jokanja, za tisti jok, ki spreobrne srce vseh teh grehov.
Če želimo biti Božji možje in žene, kakor naroča sv. Pavel Timoteju, moramo ohraniti »zapoved brez madeža in brez graje« (1Tm 6,14). In zapoved je ljubiti Boga in ljubiti bližnjega. Ni ju mogoče ločiti! In ljubiti bližnjega kakor samega sebe pomeni tudi resno si prizadevati za izgradnjo pravičnejšega sveta, kjer bi imeli vsi dostop do zemeljskih dobrin, kjer bi imeli vsi priložnost, da bi se uresničili kot osebe in kot družine, kjer so vsem zagotovljene temeljne pravice in dostojanstvo.
Ljubiti bližnjega pomeni imeti sočutje za trpljenje bratov in sester, približati se, dotakniti se njihovih ran, podeliti njihove zgodbe, da bi jim konkretno izkazali nežnost Boga. Pomeni postati bližnji vsem maltretiranim in zapuščenim popotnikom na poteh sveta, da bi lajšali njihove bolečine in jih peljali na najbližji kraj sprejema, kjer bi se lahko poskrbelo za njihove potrebe.
To sveto zapoved je dal Bog svojemu ljudstvu in jo je zapečatil s krvjo svojega Sina Jezusa, da bi bila vir blagoslova za vse človeštvo. Da bi si mogli skupaj prizadevati pri izgradnji človeške družine v skladu s prvotnim načrtom, razodetim v Jezusu Kristusu: vsi bratje, otroci istega Očeta.
Danes potrebujemo tudi mater, zato izročamo materinski ljubezni Marije na poti, Marije tolikih bolečih poti, migrante in begunce, skupaj s prebivalci periferij sveta in s tistimi, ki so njihovi sopotniki.
Matera, homilija, nedelja, 25. september 2022
Gospod nas zbira okoli svoje mize, za nas postane kruh: »To je kruh praznovanja na mizi otrok, […] ustvarja podelitev, krepi vezi, ima okus po občestvu« (Himna 27. narodnega evharističnega kongresa, Matera 2022). In vendar nam evangelij, ki smo ga pravkar slišali, pravi, da na mizi sveta kruh ni vedno podeljen. To je res, ne širi vedno vonja po občestvu; ni vedno razlomljen v pravičnosti.
Dobro je, da se zaustavimo pred dramatičnim prizorom, ki ga Jezus opiše v tej priliki, ki smo jo poslušali: na eni strani bogatin, oblečen v škrlat in tančico, ki razkazuje svoje bogastvo in se sijajno gosti; na drugi strani revež, poln čirov, ki leži pri vratih in upa, da bo z mize padla kakšna drobtina, s katero bi se lahko nasitil. In spričo tega protislovja, ki ga vidimo vsak dan, se vprašajmo: k čemu nas vabi zakrament Evharistije, vir in vrhunec življenja kristjana?
Evharistija nas spominja predvsem na primat Boga. Bogatin iz prilike ni odprt za odnos z Bogom: misli samo na svoje dobro počutje, na zadovoljitev lastnih potreb, na uživanje življenja. In s tem je izgubil tudi ime. Evangelij ne pove, kako mu je ime, ampak ga imenuje s splošnim pojmom »neki bogataš«. Medtem pa nam o revežu pove ime: Lazar. Bogastvo te privede do tega, da ti odvzame tudi ime. Zadovoljen je sam s seboj, opit od denarja, omamljen od »sejma nečimrnosti«, v njegovem življenju ni prostora za Boga, saj časti samo sebe. Ni naključje, da ne poznamo njegovega imena: pravimo mu »bogatin«, opredelimo ga samo s pridevnikom, ker je izgubil svoje ime, njegovo identiteto določajo samo dobrine, ki jih ima v lasti. Kako je tudi danes žalostna ta stvarnost, ko zamešamo to, kar smo, s tem, kar imamo; ko sodimo ljudi glede na njihovo bogastvo, nazive, funkcije, ki jih opravljajo ali znamko obleke, ki jo nosijo. To je religija imetja in videza, ki pogosto obvladuje prizorišče tega sveta, vendar pa nas na koncu pusti praznih rok. Temu bogatinu iz evangelija namreč ni ostalo niti ime. Ni nihče več. Nasprotno pa ima revež ime, Lazar, kar pomeni »Bog pomaga«. Kljub svojemu stanju revščine in marginalizacije lahko ohrani svoje dostojanstvo nedotaknjeno, ker živi v odnosu z Bogom. Že v njegovem imenu je nekaj Božjega in Bog je neomajno upanje njegovega življenja.
To je torej nenehni izziv, ki ga Evharistija ponuja našemu življenju: častiti Boga in ne sebe. Postaviti v središče Njega in ne nečimrnosti lastnega jaza. Spominjati se, da je samo Bog Gospod in da je vse drugo dar njegove ljubezni. Če namreč častimo sami sebe, umremo v zadušitvi svojega malega jaza; če častimo bogastvo tega sveta, se nas le-to polasti in nas zasužnji; če častimo boga pozunanjenosti in se opijanjamo v razsipnosti, nam bo življenje sámo prej ali slej izstavilo račun. Življenje ti vedno izstavi račun. Kadar pa častimo Gospoda Jezusa, prisotnega v Evharistiji, dobimo nov pogled tudi na svoje življenje. Jaz nisem to, kar imam, in uspehi, ki jih dosežem; vrednost mojega življenja ni odvisna od tega, kaj lahko pokažem, in se ne zmanjša, kadar doživim poraze in neuspehe. Sem ljubljeni otrok; vsak od nas je ljubljeni otrok. Bog me je blagoslovil. On me je odel v lepoto in želi, da bi bil prost vsake sužnosti, da bi bila prosta vsake sužnosti. Zapomnimo si tole: kdor časti Boga, ne postane suženj nikogar, je svoboden. Ponovno odkrijmo molitev adoracije, molitev, ki se jo pogosto pozabi. Ponovno odkrijmo češčenje, molitev češčenja, saj nas ta osvobaja in nam vrača dostojanstvo otrok, da nismo sužnji.
Poleg tega, da nas spominja na primat Boga, nas Evharistija poziva k ljubezni do bratov. Ta Kruh je zakrament ljubezni v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kristus se daruje in se razlomi za nas in nam naroča, naj enako storimo tudi mi, da bi bilo naše življenje zmleta pšenica in bi postalo kruh, ki nasiti brate. Bogatin te naloge ne opravi. živi v razkošju in se obilno gosti, ne da bi opazil tihi krik ubogega Lazarja, ki izčrpan leži pri njegovih vratih. Samo ob koncu življenja, ko Gospod obrne usodo, končno opazi Lazarja, vendar pa mu Abraham reče: »Med nami in vami je narejen velik prepad« (Lk 16,26). Ti napravljaš ta prepad, ti, ti sam. Mi smo, ko zaradi sebičnosti delamo prepade. Bogatin je bil tisti, ki je v svojem zemeljskem življenju izkopal prepad med seboj in Lazarjem in sedaj, v večnem življenju, ta prepad ostaja. Naša večna prihodnost je namreč odvisna od sedanjega življenja: če sedaj s svojimi brati kopljemo prepad, si »kopljemo grob« za pozneje; če sedaj gradimo zidove proti bratom in sestram, tudi pozneje ostanemo zaprti v samoti in smrti.
Dragi bratje in sestre, boleče je videti, da je ta prilika še vedno zgodba našega časa: krivice, neenakosti, nepravično porazdeljeni viri zemlje, nasilje mogočnežev nad šibkimi, brezbrižnost do krika revnih, brezno, ki ga vsak dan kopljemo in tako ustvarjamo marginalizacijo. Vse te stvari nas ne smejo pustiti ravnodušnih. Danes torej skupaj spoznajmo, da je Evharistija prerokba novega sveta; da Jezusova navzočnost od nas terja, da si prizadevamo za dejansko spreobrnjenje: spreobrnjenje od brezbrižnosti k sočutju, spreobrnjenje od zapravljanja k podelitvi, spreobrnjenje od sebičnosti k ljubezni, spreobrnjenje od individualizma k bratstvu.
Dragi bratje in sestre, sanjajmo. Sanjamo takšno Cerkev: evharistično Cerkev. Sestavljeno iz žensk in moških, ki se razlomijo kakor kruh za vse, ki žvečijo osamljenost in revščino, za tiste, ki so lačni nežnosti in sočutja, za tiste, katerih življenja se krhajo, ker je zmanjkalo dobrega kvasa upanja. Cerkev, ki poklekne pred Evharistijo in z začudenjem časti Gospoda, prisotnega v kruhu; in ki se zna tudi sočutno in z nežnostjo skloniti pred ranami tistih, ki trpijo; dvigniti uboge, obrisati solze trpečih in postati kruh upanja in veselja za vse. Ni namreč resničnega evharističnega bogoslužja brez sočutja do mnogih »Lazarjev«, ki še danes hodijo poleg nas. Veliko jih je!
Bratje, sestre, iz tega mesta Matera, »mesta kruha«, vam želim reči: vrnimo se k Jezusu, vrnimo se k Evharistiji. Vrnimo se k okusu kruha, saj medtem ko smo lačni ljubezni in upanja ali smo zlomljeni zaradi bolečin ter trpljenja življenja, Jezus postane hrana, ki nas nasiti in ozdravi. Vrnimo se k okusu kruha, saj nam medtem ko se v svetu še naprej dogajajo krivice in diskriminacije do revnih, Jezus podarja Kruh podelitve in nas vsak dan pošilja kot apostole bratstva, apostole pravičnosti in apostole miru. Vrnimo se k okusu kruha, da bi bili evharistična Cerkev, ki postavi Jezusa v središče in postane kruh nežnosti ter kruh usmiljenja za vse. Vrnimo se k okusu kruha, da bi se spomnili, da nam, medtem ko se naše zemeljsko življenje izteka, evharistija vnaprej daje obljubo vstajenja in nas vodi k novemu življenju, ki premaga smrt.
Danes resno razmislimo o bogatinu in Lazarju. To se vsak dan dogaja. In velikokrat se, in tega se sramujmo, zgodi tudi nam ta boj med nami v skupnosti. In ko upanje ugasne in v sebi čutimo osamljenost srca, notranjo utrujenost, muko greha, strah, da ne bomo zmogli, se ponovno vrnimo k okusu kruha. Vsi smo grešniki. Vsakdo med nami ima svoje grehe. Toda grešniki, vrnimo se k okusu Evharistije, k okusu kruha. Vrnimo se k Jezusu, častimo Jezusa, sprejmimo Jezusa. On je namreč edini, ki premaga smrt in vedno prenavlja naše življenje.
