Pripoved upanja: Sebastijan Valentan – Misijonar upanja

Jože Potrpin - Slovenija

Za svoje dosedanje delo je prejel več nagrad in priznanj. Obiskali smo ga na mali šmaren, ko je bil za romarsko in svetoletno cerkev Marijinega rojstva na Gorci največji praznik, da bi doživeli tamkajšnji župnijski in romarski utrip v svetem letu. Predstavite nam na kratko župnijo.

Župnija Malečnik oziroma Sveti Peter pri Mariboru, kot je njeno uradno ime, je župnija z zelo dolgo tradicijo in s tem seveda tudi z dolgo kulturo. To smo želeli izpostaviti in izpostavljamo vedno pri naših dogodkih, ki so številni. Župnija namreč poleg dveh cerkva, premore tudi Glaserjev salon, katakombe, vinsko klet, imamo najstarejšo prešo v kraju. In v vseh teh objektih prirejamo zanimive prireditve.

Sebastijan Valentan se je rodil v Mariboru leta 1983, otroštvo pa je preživljal v Rušah in Jurovskem Dolu. Kot sam pravi, je vedno želel postati duhovnik. Njegova želja je bila oznaniti ljudem lepoto vere in Cerkve. Pred diakonskim posvečenjem je leto dni opravljal delo novinarja na Radiu Vatikan v Rimu, po  posvečenju pa je bil kot diakon poslan v Cirkulane. V duhovnika je bil posvečen leta 2010 in bil tri leta kaplan na Ravnah, eno leto pa v Lenartu v Slovenskih goricah. Leta 2020 je dosegel doktorat s področja kanonskega in tudi evropskega prava človekovih pravic. Zatem je postal profesor kanonskega prava na Teološki fakulteti in Katoliškem inštitutu v Ljubljani ter podpredsednik metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru. Poleg akademskega dela je postal župnik, kar ga zelo veseli. Pastoralno delo na župniji opravlja z isto vnemo, kot akademsko. Kako oboje združujete? 
Služba župnika je velika odgovornost in tudi veliko veselje. Lahko rečem, da je biti lepo župnik sploh v takšni župniji, kjer je toliko odličnih sodelavcev, prostovoljcev, ki so pravzaprav vedno na voljo, kadar jih župnija potrebuje. Takrat so pripravljeni žrtvovati svoj čas, prosti čas, in seveda nekaj narediti za župnijo. To je toliko lažje, če človek, vernik, župljan čuti z župnijo, in če tudi on čuti neko odgovornost. Seveda je pastoralnega dela izredno veliko, in če se človek dobro organizira, potem zmore opravljati tudi še nekatere druge funkcije, nekatere druga poslanstva. Delo z mladimi je vedno navdihujoče. Mladi nam prinašajo nove rešitve, nove poglede, s tem se tudi sam učim od njih, in lahko rečem, da je življenje duhovnika pravo veselje, lepo poslanstvo, čudovito, in se Bogu vedno zahvaljujem, da me je poklical v duhovništvo.

Na tem mestu ga želimo predstaviti predvsem kot misijonarja upanja v svetem letu. Za to poslanstvo ga je, skupaj s še nekaterimi drugimi iz mariborske nadškofije, določil nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Nalogo misijonarja upanja vrši preko svetoletnega Marijinega svetišču na Gorci, ki ji je pooblastilo, da podeljuje popolne redne odpustke, podelil papež Frančišek, od kar je od leta 2023 pridružena rimski baziliki Marije Velike. Kljub temu posebnemu poslanstvu, osnovna vloga Sebastjana Valanta ostaja vodenje župnije, ki jo sooblikuje s prizadevnimi župljani. Kaj vam pomeni ta naloga? 
V svetem letu, jubilejnem letu, ko smo vsi romarji upanja, izvršujem poslanstvo misijonarja tako, da skušam biti na voljo romarjem. Predvsem tistim, ki prihajajo v naše Marijino svetišče na Gorci, in pa tudi drugim, ki želijo kaj izvedeti o odpustkih, o posebni milosti Cerkve, seveda sem na voljo tudi župnijam, ki me povabijo, in se mi zdi, da je prav to sveto leto priložnost, da znova na pozitiven način predstavimo svetoletne odpustke, ki so pravzaprav opravi balzam za dušo vsakega vernika. To je nekaj najlepšega.

Obisk Gorce, ki se je povečal že od leta pri družitve, je v svetem letu še narastel. Vrata svetišča so vedno odprta. Prihajajo organizirane skupine, župnije, posamezniki, iskalci od vse povsod in iz vsega sveta. Ali se čudeži še vedno dogajajo? 
Prihajajo tisti, ki v sebi čutijo klic po očiščenju, klic po spreobrnjenju. Prihajajo takšni, ki imajo velike prošnje do Matere Božje, takšni, ki imajo v sebi velike zahvale. Srečujem ljudi prav z neverjetnimi zgodbami. Tudi na dan 8. septembra. ko je največji praznik na Gorci, me je zunaj pri cerkvi počakala gospa in rekla, »zopet sem tu. Veste, sem prihajala na Gorco k Mariji molit in prosit za službo, in sem jo v nekaj dneh dobila.« To so res čudeži, ki se dogajajo v srcih ljudi že skozi vso zgodovino te cerkve in se dogajajo še danes.

Na razpisu Ministrstva za kulturo niso bili uspešni pri kandidiranju za finančna sredstva pri obnovi zunanjščine cerkve. Kljub temu so začeli z obnovo fasade, ki jo bodo čez leto dni že blagoslovili. Župnik Valentan ob tem pogosto omeni, da bi bilo prav, če bi država prispevala svoj delež za tako pomemben kulturni spomenik. 
Vendar nas to ni preveč ustavilo, vsi se zavedamo, da cerkev potrebuje prenovo, predvsem zunanja fasada, ki je potrebna sanacije zaradi izpostavljenosti vremenskim vplivom. Želja ljudi in romarjev je tudi, da se cerkev obnovi. Tako smo začeli z obnovitvenimi deli, odri so postavljeni, in verjamem, da nam bo skupnimi močmi tudi uspelo.

Cerkev sv. Petra v Malečniku je skoraj pred 300 leti dal postaviti župnik Sitih, skupaj s t. i. »katakombami« oz. kripto pod ladjo, ki so jih po prizadevanju župnika Valentana ponovno odkrili. Katakombe kot pokopališče veljajo za svet kraj. Kako živijo ponovno odprte »katakombe«? 
V teh katakombah je on kot graditelj cerkve skupaj s nekaterimi drugimi duhovniki tudi pokopan, tudi z laiki, s tistimi, ki so bili posebej zaslužni za to župnijo. Katakombe še danes nagovarjajo mnoge ljudi. Številni ljudje prihajajo v Malečnik prav zaradi katakomb, ki so seveda odprte po predhodni najavi. Vsakdo, ki vstopi v katakombe, začuti poseben odnos, tudi odnos vere, spoštovanja, pietete do ljudi, ki tukaj čakajo vstajenja. V katakombah se je že nekdaj na dan vernih duš, 2. novembra, obhajala sveta maša. V nekem trenutku se je s tem prekinilo, in so bile 2. novembra samo molitve. Pred petimi leti, ko smo katakombe na novo odprli, tudi počistili, pa zopet darujemo sveto mašo.

Celotna župnijska cerkev velja tudi za pravo zakladnico umetnosti … 
Župnijska cerkev sv. Petra je pravzaprav spomenik baroka. Tukaj imamo kar šest stranskih baročnih oltarjev Filipa Jakoba Strauba. Znamenita slika Franza Ignaza Flurerja – Kristus izroča ključe apostolu Petru z glavnega je bila pred približno šestdesetimi leti v Narodni galeriji v Ljubljani na veliki razstavi slovenskega baroka. Na razstavi takrat in sedaj v Ljubljani, kjer še poteka velika razstava zopet baroka na Slovenskem, je slika iz našega glavnega oltarja, čisto z vrha, iz atike, Spreobrnjenje apostola Pavla, istega slikarja. Potem je pomembna empora ali galerija, ki jo imajo redke cerkve. Pomembna je tudi prižnica in nekateri drugi elementi. Morda opozorim samo še na nestrohnjeno truplo mučenca iz zgodnje krščanske dobe, sv. Favstina iz Brescie, ki je pokopan v stekleni krsti pod glavnim oltarjem. Prišel je sem iz rimskih katakomb, najprej v Gradec, kasneje pa je Marko Glaser zaprosil škofa v Gradcu, če se lahko telo sv. Favstina prenese v Malečnik, in škof je to dovolil. Tako je prišel v 19. stoletju ta svetnik k nam. Najprej je tri dni počival na Gorci. Poročila kažejo, da je bil takrat navzoč škof Slomšek, in prišlo je počastit njegovo truplo dvanajst tisoč ljudi. To so naše posebnosti, na katere smo zelo ponosni.

Peta obletnica službovanja v malečniški župniji je za vas gotovo priložnost, da z nami podelite svoje izkušnje dela in življenja v tem kraju.
Ko sem prišel pred petimi leti, kako smo začeli ustvarjati in graditi skupnost, to je najlepši trenutek, lahko rečem mojega dela in življenja tukaj na župniji. Kako so se nam začeli pridruževati novi in novi ljudje. Tudi takšni morda, ki so nekoč odšli, ki so zapustili župnijo in cerkev, pa se znova vračajo. In lepo je videti ob božično novoletnem sprejemu, ki ga zmeraj vsako leto pripravimo v Glaserjevem salonu, to veliko množico prostovoljcev. Zdaj se nas bere že preko sto, in ta trenutek je tudi trenutek hvaležnosti naše župnije vsem tistim, ki so pripravljeni narediti nekaj več, ki so pripravljeni stopiti včasih tudi iz svojega ugodja zato, da bi soustvarjali to čudovito župnijo, lepo prihodnost, in da bi ob drugih, ki se zbiramo okrog Kristusovega oltarja, poživili tudi svojo vero.

Za vami je že več kot pol svetega leta, kar vam je kot misijonarju upanja prav gotovo prineslo nova spoznanja in doživetja. 
Prav gotovo to, da je v Marijinem svetišču na Gorci vsakič nekdo, ki moli. Vsakič je nekdo, ki ga vidim, ko gre mimo, bodisi kleči, ali ima sklenjene roke s prošnjo k Mariji. Mislim, da je to največ, kar je sveto leto doprineslo tudi našemu kraju in temu svetišču. Tudi, kadar pridejo skupine, ampak, ko srečaš posameznika, res predanega v svoji veri, tihoti, samoti, ko želi biti sam pred Marijo, in s tem namenom poromati v to svetoletno cerkev, da bi prijel tudi odpustek, nenazadnje je namen svetega leta zelo, zelo dosežen.

Kako v svetem letu vabite »romarje upanja« v svojo župnijo, še posebej v Marijino svetišče na Gorci? 
V svetem letu vabimo na Gorco ljudi od vsepovsod preko naših družbenih omrežij, preko spletne strani, preko raznih dogodkov. V svetem letu niso v Gorski cerkvi samo bogoslužja, so tudi nekateri kulturni dogodki. Tudi mesto Maribor se zaveda pomembnosti te cerkve, zato smo bili letos del Festivala Maribor. V Gorski cerkvi je potekal koncert klasične glasbe z vrhunskimi svetovnimi glasbeniki. Mislim, da je to ogromno, kar to svetišče lahko nudi posameznikom, našemu kraju, mestu Maribor in seveda širše vsej Sloveniji in vsem, ki radi prihajajo k nam.