Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Brezmadežne

1Mz 3,9-15.20

 Gospod Bog pa je poklical Adama in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in sem se skril.« Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti?« Adam je rekel: »Žena, ki si mi jo dal za družico, mi je dala z drevesa in sem jedel.« Gospod Bog je tedaj rekel ženi: »Zakaj si to storila?« Žena je rekla: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« Gospod Bog je rekel kači: »Ker si to storila, bodi prekleta med vsemi zvermi in vsemi živalmi polja. Po trebuhu se boš plazila in prst jedla vse dni svojega življenja. Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On ti bo strl glavo, ti mu boš strla peto.« Adam je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih.

Ef 1,3-6.11-12

Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom v nebesih v Kristusu. V njem nas je izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni; v naprej nas je določil, naj bomo zanj posinovljeni otroci po Jezusu Kristusu. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. V njem smo tudi prišli do dediščine, vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, da bi bili mi, ki smo že prej upali v Kristusa, v hvalo njegovega veličastva.

Lk 1,26-38

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabrijela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In stopil je k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovoril in rekel: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki jo imenujejo nerodovitno. Pri Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Razlaga cerkvenih očetov

Oznanilo Jezusovega rojstva je neposredno za napovedjo Janezovega rojstva. Evangelist začne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Božja moč'. Globok vtis napravi kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena deviškost, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda Častitljivi opaža in razlaga začetek današnjega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaročenka in devica, ki bo takšna ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Sv. Ambrož pa v Mariji vidi predpodobo Cerkve, ki bo tudi kot nevesta ostala brez madeža. Z zaroko ima tako Marija moža med nosečnostjo in porodom, nadaljuje sv. Beda z razlago. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo, sv. Ambrož pa dodaja, da se je to zgodilo zaradi njene sramežljivosti. Z Jezusovim spočetjem v Mariji se začenja novo obdobje zveličanja, pravi Beda ter nadaljuje, kot je Eva v svojem telesu nosila vse človeštvo obsojeno na greh, pa sedaj Marija nosi v svojem telesu novega Adama, ki bo s svojo milostjo priklical v življenje novo človeštvo. Angel se je razveselil Marije, kot sedeža Božje slave, saj se je Bog poslužil njenega telesa, da bi ljudi povedel v svojo slavo, poje Stichera (himna) vzhodne liturgije za praznik Oznanjenja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene božansko skrivnost Božjega delovanja v njej, saj bo ostala devica, čeprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveličarjevem rojstvu navzočnost Trojice, ki pričuje v prid deviškemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spočeti otrok, tako Božji Sin kot sin človekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nanaša na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo rešil njegovih grehov, k temu pa vzhodna zaključna himna na praznik Oznanjenja dodaja, da bo vse privedel k novemu stvarjenju sveta, saj je ta, ki ga je Marija spočela v svojem telesu, nihče drug kot Stvarnik vseh stvari, dodaja Stichera.

Misli Benedikta XVI.

Na poti adventnega časa sveti Brezmadežna Marija kot zvezda, ki je »znamenje trdnega upanja in tolažbe«. Da bi prišli do Jezusa, prave luči, sonca, ki je pregnalo vse temine zgodovine, potrebujemo luči, ki so nam bliže. To so človeške osebe, ki odsevajo Kristusovo luč in razsvetljujejo pot, ki jo moramo še prehoditi. In katera oseba sveti bolj kot Marija? Kdo je lahko za nas bolj zvezda upanja kot je ona, jutranja zarja, ki je napovedala dan odrešenja? Zaradi tega obhajamo pred prihajajočim božičem slovesni praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja.

Med liturgijo današnjega praznika beremo evangelij oznanjenja (Lk 1,26-38), ki vsebuje pogovor med angelom Gabrijelom in Devico. »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj«, pravi Božji poslanec in tako razkrije Marijino najglobljo identiteto, njeno ime, če tako rečemo, po katerem jo Bog pozna: 'milosti polna'. Ta izraz, nam tako domač že od otroštva, saj ga izgovorimo vsakič, ko molimo Zdravo Marijo, razloži skrivnost, ki jo danes obhajamo. Marijo je namreč od trenutka, ko sta jo spočela njena starša, Bog še posebej vzljubil, saj jo je v svojem večnem načrtu izbral za mater svojega učlovečenega Sina in jo tako obvaroval izvirnega greha. Zato jo je Angel nagovoril s tem imenom, ki dobesedno pomeni: »od vedno napolnjena z Božjo ljubeznijo«, njegovo milostjo.

Skrivnost Božje milosti je Marijo objela že od prvega trenutka njenega bivanja in jo pripravljala tako, da je ni okužil izvirni greh, ker bo postala Odrešenikova Mati. Ko zremo Njo, odkrivamo veličino in lepoto Božjega načrta za vsakega človeka: da bi postali po podobi našega Stvarnika v ljubezni sveti in brezmadežni. Zares velik dar je imeti za mater Brezmadežno Marijo! Mati, ki odseva lepoto in prosojnost Božje ljubezni. Pri tem pa pomislim na današnjo mladino, ki odrašča v času nasičenim s sporočili, ki propagirajo lažne modele sreče.

Skrivnost Brezmadežnega spočetja je vir notranje luči, upanja in tolažbe. Sredi preizkušenj življenja, še posebno nasprotovanj, ki jih človek doživlja bodisi v sebi bodisi okoli sebe, nam Marija, Kristusova Mati pravi, da je Milost večja od greha, da je Božje usmiljenje močnejše od zla, ki se razodeva na različne načine v medsebojnih odnosih in v dogodkih. To zlo ima svoje korenine v ranjenem, bolnem človekovem srcu, ki pa se ne more samo ozdraviti.  Sveto pismo nam razodeva, da je na začetku vsakega zla neposlušnost Božji volji, ter da je smrt na zemlji zato, ker je človekova svobodna volja podlegla Hudičevi skušnjavi. Toda Bog ni odnehal v svojem načrtu ljubezni in življenja: preko dolge in potrpežljive poti sprave je pripravil novo in večno zavezo ter jo je zapečatil s krvjo svojega Sina, ki pa se je, da bi lahko sebe dal v zadoščenje, »rodil iz žene« (Gal 4,4).

Ob tem prazniku se želimo zahvaliti Gospodu za veliko znamenje Njegove dobrote, da nam je podaril Marijo, svojo Mater in Mater Cerkve. Prosimo ga, da postavi Marijo na našo pot kot luč, ki bo pomagala tudi nam postati luč in da bomo lahko to luč prinašali v noči zgodovine.

Angel Gospodov, 8. december 2011 
Kot je leta 1854 v apostolskem pismu Ineffabilis Deus razglasil papež Pij IX., je Marija bila »po izredni milosti vsemogočnega Boga, z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, obvarovana vsakega madeža izvirnega greha«. To versko resnico vsebujejo tudi pozdravne besede nadangela Gabriela: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Izraz »obdarjena z milostjo« kaže na čudovito delo ljubezni Boga, ki nam je želel ponovno dati življenje in svobodo, izgubljeno z grehom, in sicer po učlovečenem edinorojenem Sinu. Zato se vse od drugega stoletja na Vzhodu in Zahodu Cerkev priporoča Devici in jo časti, saj je s svojim »Zgodi se« približala nebo k zemlji ter postala tako »Bogorodica in Rednica našega življenja«, kot to v starodavni pesmi zapiše sv. Roman Melodes. V sedmem stoletju je sv. Sofronij Jeruzalemski opeval veličino Marije, ker se je v njej naselil Sveti Duh: »Ti presegaš vse darove, ki jih je veličastvo Boga kdajkoli namenilo kakšni človeški osebi. Od vseh si bogatejša s posedovanjem Boga, ki prebiva v tebi.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi: »Marija je blagoslovljena med vsemi ženami, ker je z okrasjem devištva bila deležna milosti biti mati otroka, ki je Bog.«

Angel Gospodov, 8. december 2012 
Marija je Brezmadežna zaradi zastonjskega daru Božje milosti, ki je v njej našel popolno razpoložljivost in sodelovanje. V tem smislu je Marija »blažena«, ker »je verovala« (Lk 1,45), ker je imela trdno vero v Boga. Marija predstavlja tisti »preostanek Izraela«, tisto sveto korenino, ki so jo oznanjali preroki. V njej so sprejete obljube starodavne zaveze. V Mariji najde Božja Beseda posluh, sprejetje, odgovor, najde tisti »da«, ki ji omogoči, da se utelesi in pride prebivat med nas. V Mariji se človeštvo in zgodovina zares odpreta Bogu, sprejmeta njegovo milost, sta pripravljena izpolniti njegovo voljo. Marija je pristen izraz Milosti. Predstavlja novi Izrael, ki ga Stara zaveza opisuje s simbolom neveste. Pavel v Pismu Efežanom, kjer govori o zakonu, pravi, da »je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna« (Ef 5,25-27). Tudi cerkveni očetje so razvili to podobo in tako je nauk o Brezmadežni najprej nastal v povezanosti s Cerkvijo kot devico-materjo, in šele pozneje v povezanosti z Marijo.

Luč, ki prihaja iz Marijinega lika, nam tudi pomaga razumeti pravi smisel izvirnega greha. V Mariji je namreč v polnosti živ in delujoč tisti odnos z Bogom, ki ga greh prelomi. V njej ni nobenega nasprotovanja med Bogom in njenim bitjem. Obstaja popolno občestvo, popoln dogovor. Gre za vzajemni ''da'': Boga njej in nje Bogu. Marija je svobodna greha zato, ker je vsa v Bogu, je v celoti razlaščena zanj. Je polna njegove milosti za njegovo ljubezen.

Nauk o brezmadežnem spočetju Marije izraža gotovost vere, da so se Božje obljube uresničile, da njegova zaveza ne razočara, ampak je ustvarila sveto korenino, iz katere je pognal blagoslovljen Sad vsega vesoljstva, Jezus, Odrešenik. Brezmadežna nam kaže, da je milost zmožna izzvati odgovor, da Božja zvestoba zna roditi resnično in dobro vero.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 8. december 2013 
Dragi bratje in sestre, dober dan. Na letošnjo drugo adventno nedeljo pride  praznik Brezmadežno spočetje Device Marije in zato naš pogled privlači lepota Jezusove Matere, naše Matere. Cerkev z velikim veseljem zre 'polno milosti' (Lk 1,28). Začnimo s temi besedami in jo skupaj trikrat pozdravimo 'polna milosti!. Takšno jo je od prvega trenutka v svojem načrtu ljubezni videl Bog, videl jo je lepo, 'polno milosti'. Lepa je naša Mati! Marija nas podpira na naši poti proti božiču, saj nas uči, kako živeti ta adventni čas v pričakovanju Gospoda. Saj je ta adventni čas, čas pričakovanja Gospoda, ki nas bo s prazniki vse obiskal, pa tudi vsakega od nas v našem srcu. Gospod prihaja, pričakujmo ga.

Lukov evangelij nam predstavi Marijo, dekle iz Nazareta, majhnega kraja v Galileji, na robu rimskega imperija in tudi na robu Izraela. In vendar se je na njej, na tem dekletu iz tega majhnega oddaljenega kraja, ustavil pogled Gospoda, ki jo je v naprej izbral za mater svojemu Sinu. Zaradi tega materinstva je bila Marija obvarovana izvirnega greha, torej tistega preloma občestva z Bogom ter z drugimi ter s stvarstvom, ki globoko rani vsako človeško bitje. Ta prelom je bil v naprej ozdravljen v Materi Njega, ki je prišel osvoboditi nas sužnosti greha. Brezmadežna je vpisana v Božji načrt, je sad Božje ljubezni, ki rešuje svet.

Marija se ni nikoli oddaljila od te ljubezni. Vse njeno življenje, vse njeno bivanje, je 'da' tej ljubezni, je 'da' Bogu. Gotovo pa za njo ni bilo lahko! Ko jo je angel imenoval 'polno milosti' (Lk 1.28), se je 'zelo vznemirila', saj se je v svoji človeškosti čutila kot nič pred Bogom. Angel pa jo je potolažil: 'Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus' (v. 30). To oznanilo jo je še bolj pretreslo, tudi ker še ni bila poročena z Jožefom, a angel je dodal: 'Sveti Duh bo prišel nadte... in zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin' (v. 35). Marija posluša, notranje uboga in odgovori: 'Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!' (v. 38).

Skrivnost tega dekleta iz Nazareta, ki je v srcu Boga, nam ni tuja. Ona ni nekje tam in mi tukaj. Ne, ne, smo povezani. Saj namreč Bog ustavi svoj pogled ljubezni nad vsakim moškim in vsako žensko, z imenom in priimkom. Njegov pogled ljubezni je nad vsakim od nas. Apostol Pavel zatrjuje, da nas je Bog 'izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tudi nas je od vedno Bog izbral, da bi živeli sveto življenje, osvobojeno greha. To je projekt ljubezni, ki ga Bog obnovi vsakokrat, ko se mu približamo, še posebej v zakramentih.

S tem praznikom, ko zremo našo Brezmadežno Mater, lepo, priznamo tudi našo najbolj resnično usodo, našo najglobljo poklicanost, da smo ljubljeni ter z ljubeznijo spremenjeni, spremenjeni z Božjo lepoto. Glejmo njo, našo Mater in pustimo, da nas Ona gleda, saj je naša Mati in nas ima tako zelo rada. Pustimo, da nas gleda, da se bomo naučili biti bolj ponižni in tudi bolj pogumni v hoji za Božjo Besedo ter sprejeti nežen objem njenega Sina Jezusa, objem, ki nam daje življenje, upanje in mir.

Angel Gospodov, četrtek, 8. december 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan in blagoslovljen praznik! Evangelij današnjega slovesnega praznika nas uvede v Marijino hišo, da bi nam spregovoril o oznanjenju (prim. Lk  1,26-38).

Angel je Marijo takole pozdravil: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj« (v. 28). Ne pokliče je po njenem imenu, Marija, ampak z novim imenom, ki ga ona ni poznala: milosti polna. Polna milosti in torej prazna greha, to je ime, ki ji ga je dal Bog in ga danes obhajamo.

Toda pomislimo na Marijino osuplost. Šele tedaj je odkrila svojo najbolj resnično istovetnost. Seveda, veliko je vedela o sebi, o svojih starših, o svojem zaročencu, toda sedaj ji Bog razodene največjo skrivnost, ki je prej ni poznala. Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi nam. V kašnem smislu? Da smo tudi mi, grešniki, prejeli začetni dar, ki nam je napolnil življenje, dobrino, večjo od vsega, izvirno milost, mi toliko govorimo o izvirnem grehu, a smo tudi prejeli izvirno milost, ki pa se je pogosto ne zavedamo.

Za kaj gre pri tej izvirni milosti? Za to, kar smo prejeli na dan našega krsta, zato je dobro, da se tega spominjamo in tudi praznujemo! Postavil bom vprašanje: Ta prijeta milost na dan krsta je pomembna, toda kdo med vami ve za datum svojega krsta. Pomislite in če se ga ne spomnite, ko se boste vrnili domov, vprašajte botra ali botro, mamo, očeta: Kdaj sem bil krščen, bila krščena. Kajti ta dan, je dan velike milosti, novega začetka življenja, izvirne milosti, ki jo imamo. Bog se je spustil v naše življenje, za vedno smo postali njegovi ljubljeni otroci. To je naša izvorna lepota, ki se je moramo veseliti! Danes nas Marija, presenečena od milosti, ki jo je polepšala od prvega trenutka življenja, vodi do čudenja naši lepoti. Lahko jo dojamemo preko podobe: podobe o krstnem belem oblačilu; spominja nas, da je pod zlom, s katerim smo se omadeževali skozi leta, v nas dobro, ki je večje od vsega zla, ki se je zgodilo. Prisluhnimo njegovemu odmevu, poslušajmo Boga, ki nam pravi: »Sin, hči moja, ljubim te in sem vedno s teboj, zame si pomemben, tvoje življenje je dragoceno«. Takšen je Božji govor nam. Ko gre kaj narobe in smo malodušni, ko izgubimo pogum in smo v nevarnosti, da bi se počutili nekoristne in slabe, pomislimo na to, na izvirno milost. Bog je z nami, Bog je z menoj od tistega dne. Premislimo to.

Danes nas Božja beseda uči še nekaj pomembnega: da ohranjanje naše lepote zahteva ceno, zahteva boj. Evangelij nam namreč pokaže pogum Marije, ki je Bogu rekla »da«; da se je odločila za Božje tveganje. Odlomek iz Prve Mojzesove knjige v zvezi z izvirnim grehom, nam govori o boju proti skušnjavcu in njegovim skušnjavam (prim. 1 Mz 3,15). Vendar to poznamo tudi iz izkušnje: zahteva napor odločiti se za dobro, zahteva napor varovati dobro, ki je v nas. Pomislimo, kolikokrat smo zapravili priložnost, ko smo popustili dobrikanju zla, da smo bili premeteni za svoje koristi, ali smo storili nekaj, kar nam je onesnažilo srce; pa tudi ko smo zapravljali čas v nekoristnih in škodljivih stvareh, ko smo odlagali molitev in ko smo rekli »ne morem« nekomu, ki nas je potreboval, ko bi dejansko lahko.

Toda spričo vsega tega imamo danes dobro novico: Marija, edino človeško bitje v zgodovini brez greha, je z nami v boju, naša sestra je in predvsem Mati. In mi, ki se s težavo odločimo za dobro, se lahko  zaupamo njej. Ko se ji zaupamo, ko se posvetimo Mariji, ji recimo: »Primi me za roko Mati, ti me vodi: s teboj bom imel več moči v boju proti zlu, s teboj bom ponovno odkril svojo prvotno lepoto«. Izročimo se Mariji danes, vsak dan in ji ponavljajmo: »Marija, izročam ti svoje življenje, svojo družino, svoje delo, svoje srce in svoje boje. Posvečam se tebi«. Brezmadežna naj nam pomaga, da bomo svojo lepoto obvarovali pred zlom.

Angel Gospodov, petek, 8. december 2023 
Danes, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja, nam evangelij predstavlja prizor oznanjenja (prim. Lk 1,26-38). Prikazuje dve Marijini drži, ki nam pomagata razumeti, kako je varovala edinstveni dar, ki ga je prejela, to je srce, popolnoma osvobojeno greha. Ti dve drži sta čudenje nad Božjimi deli in zvestoba v preprostih stvareh.

Poglejmo prvo: čudenje. Angel reče Mariji: »Vesêli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (v. 28). Evangelist Luka zapiše, da se je Devica »vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to« (v. 29). Je presenečena, pretresena, vznemirjena: osupla je, ko sliši, da jo imenuje »milosti polna« – Marija je ponižna –, se pravi, da je polna Božje ljubezni. To je plemenita drža: znati se čuditi nad Gospodovimi darovi, nikoli jih jemati za samoumevne, ceniti njihovo vrednost, veseliti se zaupanja in nežnosti, ki ju prinašajo. Pomembno pa je tudi, da o tem čudenju pričujemo pred drugimi in ponižno govorimo o Božjih darovih, o dobrem, ki smo ga prejeli, in ne le o vsakdanjih težavah. Biti bolj pozitivni. Lahko se vprašamo: ali se znam čuditi ob Božjih delih? Ali kdaj čutim začudenje in ga s kom delim? Ali pa vedno iščem slabe in žalostne stvari?

In tako pridemo do druge drže: zvestoba v preprostih stvareh. Evangelij pred oznanjenjem ne pove ničesar o Mariji. Predstavi nam jo kot preprosto dekle, navidez enako kot mnoga druga, ki so živela v njeni vasi. Mlado dekle, ki je ravno zaradi svoje preprostosti ohranjalo čisto tisto Brezmadežno Srce, s katerim je bila po Božji milosti spočeta. In tudi to je pomembno, kajti da bi sprejeli velike Božje darove, je ključnega pomena, da znamo ceniti tiste bolj vsakdanje in manj opazne.

Natančneje, z vsakodnevno zvestobo v dobrem je Marija dopustila Božjemu daru, da je v njej rasel; na ta način se je usposobila za odgovor Gospodu in mu z vsem svojim življenjem rekla »da«.

Zato se vprašajmo: ali verjamem, da je tako v vsakdanjih situacijah kot na duhovni poti pomembna zvestoba Bogu? In če to verjamem, ali najdem čas za branje evangelija, molitev, pristopanje k evharistiji in prejem zakramenta odpuščanja, za kakšno konkretno dejanje zastonjskega služenja? To so tiste majhne vsakodnevne in odločilne izbire za sprejem Gospodove navzočnosti.

Brezmadežna Marija naj nam pomaga, da se bomo čudili nad Božjimi darovi in se nanje vsak dan odzvali z zvesto velikodušnostjo.

Angel Gospodov, četrtek, 8. december 2024 
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo praznovanje! Na praznik Brezmadežnega spočetja nam danes evangelij pripoveduje o enem najpomembnejših dogodkov v zgodovini človeštva: oznanjenju (prim. Lk 1,26-38), ko je Marijin »da« nadangelu Gabrielu omogočil učlovečenje Božjega Sina, Jezusa. To je prizor, ki vzbuja največje začudenje in ganjenost, ker se Bog, Najvišji, Vsemogočni po angelu pogovarja z mladenko iz Nazareta in jo prosi za sodelovanje pri njegovem načrtu zveličanja. Če bomo danes našli nekaj časa, poiščite odlomek v evangeliju svetega Luka in berite ta prizor. Zagotavljam vam, da vam bo dobro delo, zelo dobro.

Kot v prizoru stvarjenja Adama, ki ga je Michelangelo naslikal v Sikstinski kapeli, kjer se prst nebeškega Očeta dotika človekovega prsta; tako se tudi tukaj, z vso obzirnostjo srečujeta človeško in božansko, na začetku našega odrešenja, v blagoslovljenem trenutku, v katerem Devica Marija izreče svoj »da«. Ženska iz majhnega obrobnega mesta je za vedno poklicana v središče zgodovine. Od njenega odgovora je odvisna usoda človeštva, ki se spet lahko začne smejati in upati, saj je bila njegova usoda položena v dobre roke. Ona bo nosila od Svetega Duha spočetega Zveličarja.

Marija je torej, kot jo pozdravi nadangel Gabriel, »polna milosti« (Lk 1,28), Brezmadežna, popolnoma v službi Božje Besede, vedno z Gospodom, na katerega se popolnoma zanese. V njej ni ničesar, kar bi se upiralo njegovi volji, torej Božji volji, ničesar, kar bi nasprotovalo resnici in ljubezni. To je njen blagor, ki ga bodo opevali vsi rodovi. Tudi mi se razveselimo, ker nam je Brezmadežna podarila Jezusa, naše zveličanje!

Bratje in sestre, ko zremo to skrivnost, se lahko vprašamo: v našem času, ki ga pretresajo vojne in se osredotoča na prizadevanje za posedovanje in prevlado, kam polagam svoje upanje? V moč, v denar, v mogočne prijatelje, ali v Božje neskončno usmiljenje? In ob lesketajočih se modelih, ki krožijo v medijih in po internetu, kje iščem svojo srečo? Kje je zaklad mojega srca? Ali je v dejstvu, da me Bog zastonjsko ljubi, da me njegova ljubezen vedno prehiteva in mi je pripravljen odpustiti, kadar se spokorjen vrnem k njemu? V tem sinovskem zaupanju v Boga ali pa se slepim, ko skušam za vsako ceno uveljaviti svoj jaz in svojo voljo?

Bratje in sestre, ko se bliža odprtje svetih vrat Jubileja, odprimo vrata srca in duha Gospodu Jezusu, rojenem iz Brezmadežne Marije, in ponižno prosimo Marijo. Dam vam nasvet: danes je zelo lep dan, da se odločimo za dobro spoved. Če ne morete danes, pa ta teden ali prihodnjo nedeljo odprite srce. Gospod vse odpušča. Vse, vse in tako bomo v Marijinem naročju bolj srečni.

Homilija, sveta maša, bazilika sv. Petra, nedelja, 8. december 2024 
»Veseli se, polna milosti« (Lk 1,28). S tem pozdravom angel v skromni hiši v Nazaretu Mariji razkrije skrivnost njenega brezmadežnega Srca, ki je od spočetja »odporno na vsak madež izvirnega greha« (Bl. Pij IX., apostolska konstitucija Ineffabilis Deus, 8. december 1854). Na veliko načinov, z besedami in podobami, so kristjani skozi stoletja skušali predstaviti ta dar, pri čemer so poudarjali milost in sladkost v značilnostih »blažene med vsemi ženami« (prim. Lk 1,42), s telesnimi značilnostmi in kategorijami najrazličnejših etničnih skupin in kultur.

In dejansko nam Božja Mati – kot je opazil sveti Pavel VI. – kaže, »kar imamo vsi globoko v srcu: pristno podobo človeškosti [...] nedolžno, sveto, [...] ker je njeno bitje vsa harmonija, odkritost, preprostost; da takšna je Marija, vsa prosojna, prijazna, popolna; je vsa lepota« (Homilija na praznik brezmadežnega spočetja, 8. december 1963).

Zato se za trenutek ustavimo in jo, to lepoto, zrimo v luči Božje Besede v treh vidikih Marijinega življenja, zaradi katerih nam je blizu in znana. Kateri so ti vidiki? Marija je hčera, Marija je nevesta in Marija je mati.

Najprej si oglejmo Brezmadežno kot hčer. Sveta besedila ne govorijo o njenem otroštvu. Namesto tega nam jo evangelij, ko vstopi na prizorišče zgodovine, predstavi kot mlado dekle, bogato z vero, ponižno in preprosto. Ona je »devica« (prim. Lk 1,27), v katere pogledu se zrcali Očetova ljubezen in v katere čistem Srcu sta zastonjskost in hvaležnost barva in vonj svetosti. Tu se nam Marija prikaže lepa kot cvet, ki je neopaženo rasel in je končno pripravljen zacveteti v podaritvi samega sebe. Marijino življenje je namreč nenehno podarjanje sebe.

Kar nas pripelje do druge razsežnosti njene lepote: lepote neveste, to je tiste, ki jo je Bog izbral za spremljevalko svojega načrta zveličanja (prim. 2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija LG 61). Koncil pravi takole: Bog je izbral Marijo, izbral je ženo za spremljevalko svojega načrta zveličanja. Brez žene ni zveličanja, ker je tudi Cerkev ženska. In ona odgovori »da« z besedami: »Glej, Gospodova služabnica sem« (Lk 1,38). »Služabnica« ne v smislu »zasužnjene« in »ponižane«, ampak osebe, ki se ji »zaupa«, ki se jo »ceni« in ji Gospod zaupa najdražje zaklade in najpomembnejša poslanstva. Njena lepota, ki je tako večplastna kot lepota diamanta, razkriva nov obraz: zvestobo, lojalnost in skrb, ki so značilne za vzajemno ljubezen zakoncev. Tako kot je želel sveti Janez Pavel II. zapisati, da je Brezmadežna »sprejela izvolitev za Mater Božjega Sina, saj jo vodi zakonska ljubezen, ki 'posveti' človeško osebo v celoti Bogu« (Okrožnica Redemptoris Mater, 39).

Tako pridemo do tretje razsežnosti. Katera je tretja razsežnost Marijine lepote: razsežnost matere. To je najpogostejši način, s katerim jo upodabljamo: z otrokom Jezusom v naročju ali v jaslicah, sklonjeno nad Božjim Sinom, ki leži v jaslih (prim. Lk 2,7). Vedno je prisotna ob svojem Sinu v vseh življenjskih okoliščinah: blizu v svoji skrbi in skrita v svoji ponižnosti; kot v Kani, kjer posreduje za nevesto in ženina (prim. Jn 2,3-5), ali v Kafarnaumu, kjer je pohvaljena zaradi poslušanja Božje Besede (prim. Lk 11,27-28), ali končno ob vznožju križa, kot mama obsojenca, kjer nam jo Jezus sam izroči za mater (prim. Jn 19,25-27). Tu je Brezmadežna lepa v svoji rodovitnosti, to je v tem, da zna umreti, da bi dala življenje, da pozabi nase, da bi skrbela za tiste, ki se je majhni in nezaščiteni oklepajo.

Vse to je zaprto v čisto Marijino srce, brez greha, poslušno delovanju Svetega Duha (prim. sv. Janez Pavel II., Okrožnica Redemptoris Mater, 13), pripravljeno, da Bogu iz ljubezni posodi »popolno poslušnost razuma in volje« (2. vat. koncil, Dogm. konst. DV 5; prim. DF 3).

Vendar bi tvegali, če bi mislili, da gre za oddaljeno, previsoko, nedosegljivo lepoto. To ne drži. Dejansko jo tudi mi prejmemo kot dar v krstu, ko smo osvobojeni greha in postanemo Božji otroci. In z njo nam je zaupan klic, da jo kot Devica gojimo s sinovsko, poročno in materinsko ljubeznijo, hvaležni pri sprejemanju in velikodušni pri dajanju, moški in ženske, zaznamovani s »hvala« in »da«, izrečenima z besedami, predvsem pa z življenjem. Zelo lepo je naleteti na može in žene, ki s svojim življenje izrekajo: »hvala in »da« in ki so pripravljeni narediti prostor Gospodu v svojih projektih in z materinsko nežnostjo sprejeti vse brate in sestre, ki jih srečujemo na svoji poti. Brezmadežna torej ni mit, abstraktna doktrina ali nemogoč ideal. Brezmadežna je predlog lepega in konkretnega projekta, v celoti uresničenega modela naše človeškosti, s katerim lahko po Božji milosti vsi prispevamo k spreminjanju našega sveta na bolje.

Na žalost okoli sebe vidimo, kako predrznost prvega greha, da bi bili »kakor Bog« (prim. 1 Mz 3,1-6), še vedno rani človeštvo in kako ta domneva samozadostnosti ne ustvarja ne ljubezni ne sreče. Tisti, ki kot dosežek povzdiguje zavračanje vsake trdne in trajne vezi, pravzaprav ne daje svobode. Tisti, ki očetom in materam jemljejo spoštovanje, tisti, ki nočejo otrok, tisti, ki imajo druge za predmete ali nadlogo, tisti, ki menijo, da je podelitev izguba, solidarnost pa osiromašenje, ne širijo veselja ali prihodnosti. Kaj pomagajo denar v banki, udobje v stanovanju, lažni »stiki« virtualnega sveta, če srca ostajajo hladna, prazna, zaprta? Kakšen smisel ima visoka finančna rast privilegiranih držav, če polovica sveta umira od lakote in vojn, drugi pa to ravnodušno opazujejo? Kakšen smisel ima potovanje po svetu, če je vsako srečanje zreducirano na čustvo trenutka, na fotografijo, ki se je čez nekaj dni ali mesecev nihče ne bo spomnil?

Bratje in sestre, danes se oziramo k Mariji Brezmadežni in jo prosimo, naj nas njeno Srce, polno ljubezni, osvoji, naj nas spreobrne in iz nas naredi skupnost, v kateri so sinovstvo, poročenost in materinstvo pravilo in merilo življenja: v kateri so družine združene, zakonci si delijo vse, očetje in matere so z vsem telesom prisotni v bližini svojih otrok in otroci gledajo očete. To je lepota, o kateri nam govori Brezmadežna, to je »lepota, ki rešuje svet« in pred katero hočemo tudi mi odgovoriti Gospodu kot Marija: »Tukaj sem [...], naj se mi zgodi po tvoji besedi« (Lk 1,38).

To evharistijo obhajamo skupaj z novimi kardinali. To so bratje, ki sem jih prosil, naj mi pomagajo v pastoralni službi vesoljne Cerkve. Prihajajo z različnih koncev sveta, nosilci so ene Modrosti z mnogimi obličji, da bi prispevali k rasti in širjenju Božjega kraljestva. Na poseben način jih izročimo priprošnji Zveličarjeve Matere.