Papež za argentinsko agencijo Télam: Do konfliktov prihaja, ker ni dialoga

V intervjuju za argentinsko tiskovno agencijo Télam papež Frančišek zatrdi, da »se ne moremo vrniti k lažni varnosti političnih in ekonomskih struktur, ki smo jo imeli prej«. Izpostavi, da do konfliktov prihaja zaradi pomanjkanja dialoga, ter izrazi razočaranje nad OZN, ki teh konfliktov ni zmožna ustaviti.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče v dolgem intervjuju z novinarko argentinske tiskovne agencije Télam Bernardo Llorente spregovori o globalnih vprašanjih današnjega časa, od pandemije do zaskrbljujočih okoljskih razmer. Razmišlja o položaju mladih, politiki, situaciji v Latinski Ameriki in vojnah po svetu. Oceni tudi svoj skoraj deset letni pontifikat in izpostavi, da je deloval kot »katalizator zahtev kardinalskega zbora«.

Vojna pomeni pomanjkanje dialoga

Med najbolj dramatičnimi krizami je vojna, ki ji je v drugem delu intervjuja posvečena obsežna poglobljena analiza. Papež izrecno omenja Ukrajino, a spomni tudi na tragedije v Ruandi, Siriji, Libanonu in Mjanmaru. »Vojna je žal krutost dneva. V vojni se ne pleše menueta, ampak se ubija,« z obžalovanjem zatrdi in ponovno obsodi strukturno prodajo orožja, ki je vojni naklonjena. Spregovori o pojmu »pravične vojne«: »Lahko obstaja pravična vojna. Obstaja pravica do obrambe. Vendar pa je treba ponovno premisliti, na kakšen način se ta pojem uporablja danes.« Pozornost usmeri na pomembnost medsebojnega poslušanja, tudi v vsakdanjem življenju, da bi se tako lahko pogovarjali in odpravili vsako možnost konflikta.

OZN nima moči, da bi prekinila vojne

Papež s svojo običajno iskrenostjo prizna svoje razočaranje nad delom Združenih narodov, ki – ne glede na to, koliko pomagajo preprečevati vojne (primer je Ciper) – ne zmorejo ustaviti vojn, saj »nimajo moči«. Pove, da obstajajo tudi nekatere »zaslužne ustanove«, v zvezi s katerimi ima nekaj upanja, druge pa se ukvarjajo z reševanjem notranjih vprašanj. Poziva k pogumu in ustvarjalnosti v mednarodnih institucijah, da bi se premagalo tako imenovane »smrtonosne« situacije.

Narava ne odpušča

V ospredju intervjuja je tudi okoljska kriza. Frančišek spregovori o izkrivljeni rabi narave, kar pa »se drago plača«. Ti jo izkoriščaš, ona pa te spodnese. Stvarstvo nenehno klofutamo in slabo uporabljamo svojo moč. Izrazi svojo zaskrbljenost zaradi globalnega segrevanja in spomni na nastanek okrožnice Laudato Si’ ter ponovno poudari, da narava ni maščevalna, vendar pa tudi »ne odpušča«, če človek posega po uničevalnih procesih.

Zaupati mladim. Tradicija ni korak nazaj

Velik del intervjuja zavzema področje mladih. Papež se posebej posveti političnemu nevključevanju mladih, kar neizprosno narašča. »Obupani so,« pravi in med vzroki za razočaranje navede mafijske in korupcijske posle. Zato bi se naj učili »znanosti o politiki, o sobivanju, pa tudi o političnem boju, ki nas očiščuje sebičnosti in nas vodi k napredovanju«. Pa vendar papež zatrdi, da verjame v mlade, tudi če običajno ne hodijo k maši: pomembno je, da jim pomagamo rasti in jih spremljamo. »Tradicija je zagotovilo za prihodnost. Ni muzejski eksponat. To je tisto, kar daje življenje, če le omogoča rast. Vse drugo je nazadovanje, je nezdrav konzervativizem.«

Zlo zrcalne psihologije

Sveti oče pove, kaj je po njegovem mnenju zlo našega časa: narcizem, obup in pesimizem, zlo tako imenovane zrcalne psihologije. Po njegovem mnenju se proti temu borimo s smislom za humor, »ki nas naredi bolj človeške«, in s soočenjem, s filozofijo drugosti.

Kmalu deset let Frančiškovega pontifikata

Naslednje leto 2023 bo minilo deset let pontifikata papeža Frančiška. Pove, da je v tem času »zbral vse, kar so kardinali povedali med srečanji pred konklavom«: »Mislim, da z moje strani ni nič izvirnega, vendar pa sem sprožil tisto, za kar smo se vsi skupaj odločili.« V bistvu gre za slog, v katerem je nastala nova apostolska konstitucija Praedicate Evangelium, ki je rezultat osem let in pol trajajočega dela in posvetovanj. Tako je nastala misijonska izkušnja Cerkve. Papež vztraja, da si ne želi pripisati celotnega avtorstva, v smislu, da je bil kot katalizator nekega procesa: »To pomeni, da to niso moje ideje. Naj bo jasno. To so zamisli celotnega kardinalskega kolegija, ki je to zahteval.«

Tipični latinskoameriški pristop

Papež Frančišek priznava, da obstaja tipično latinskoameriški pristop k Cerkvi, ki je v dialogu z Božjim ljudstvom in ki ga je neizogibno vtisnil v nauk. Spomni na dejstvo, da je Cerkev v Latinski Ameriki »bila izkrivljena, ko se ljudje niso mogli izražati in je postala Cerkev desetarjev, s pastoralnimi agenti na ukaz«. Latinskoameriški ljudje so svoj dejanski protagonizem lahko izrazili ravno v verskem okolju, čeprav papež ne pozabi na poskuse ideologizacije, ki so bili v Cerkvi, kot primer pa navede teologijo osvoboditve. »Šlo je za ideološko instrumentalizacijo, za pot osvoboditve – če se tako rečemo – latinskoameriške ljudske Cerkve. Toda ljudstva so eno, populizmi pa drugo,« poudari.

Varovati se izkrivljanja realnosti v medijih

V zvezi s pomembnostjo, ki jo ima njegov glas v današnjem svetu na družbeni in politični ravni, papež Frančišek izpostavi doslednost med tem, kar čuti pred Bogom in ljudmi in kar usmerja njegova dejanja in izjave. Doda, da ni zaskrbljen, če se stvari ne bodo spremenile, čeprav si želi, da bi se. Pripomni, da mora biti zelo pazljiv v zvezi z nevarno manipulacijo njegovega načina razmišljanja s strani medijev in kot primer navede polemiko, ki je nastala v zvezi s trditvami o vojni v Ukrajini. »V resnici je vojno stanje nekaj mnogo bolj univerzalnega in resnejšega in ni dobrih in slabih. Vključeni smo vsi in tega se moramo naučiti.« Papež posvari pred medijskimi tendencami, ki ustvarjajo popačeno realnost. Navede štiri »grehe komunikacije«: dezinformacija (govoriti, kar je lažje); klevetanje (izmišljevati si stvari v škodo drugega); obrekovanje (drugemu pripisovati nekaj, kar se je kasneje spremenilo); koprofilija (ljubezen do umazanije, veselje do škandalov). »Komunikacija je nekaj svetega in opravljati jo je treba pošteno in pristno,« izpostavi in poudari, da mediji morajo zavzeti »zdravo objektivnost«, kar pa ne pomeni postati »destilirana voda«. »Da bi komunikator bil dober komunikator, mora biti korektna oseba.«

Življenje je lepo, če znamo čakati v Božjem slogu

V sklepnem delu intervjuja se sveti oče spominja časa konklava, spremembe v svojem življenju po izvolitvi, a se vrne tudi k spominom na svoje življenje, preden je postal papež: »Gre za zgodbo o življenju, ki je potekalo z mnogimi Božjimi darovi, mnogimi mojimi pomanjkljivostmi, mnogimi ne tako zelo univerzalnimi stališči. V življenju se naučimo biti univerzalni, dobrodelni, manj zlobni.« Spregovori o vzponih in padcih na svoji poti in je hvaležen za številne prijatelje, ki so mu pomagali in ga spremljali, tako da se nikoli ni počutil samega. S kančkom ironije nagovori samega sebe in pravi:  »Bogi revež, kaj te je doletelo! Pa saj biti papež ni tako tragično. Lahko si dober pastir.« Ob koncu še pove, da je življenje lepo, če znamo čakati, kot to počne Bog z nami, kar je lastnost Božjega sloga, v katerem je sčasoma tudi sam dozorel.

 

Petek, 1. julij 2022, 12:08