Leon XIV.: Ko vzgajamo za vero, v srca polagamo besede življenja za sadove dobrega življenja

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
sv. Maša ob jubileju katehistov 
Trg sv. Petra, 28. septembra 2025

Dragi bratje in sestre, Jezusove besede nam sporočajo, kako Bog gleda na svet v vsakem času in na vsakem kraju. V evangeliju, ki smo ga slišali (Lk 16,19-31), njegove oči opazujejo reveža in bogataša, tistega, ki umira od lakote in tistega, ki se pred njim prenajeda; vidijo elegantna oblačila enega in rane drugega, ki jih ližejo psi (prim. Lk 16,19-21). Pa ne samo to: Gospod gleda v srca ljudi in skozi njegove oči spoznamo siromaka in brezbrižneža. Lazarja pozabijo tisti, ki stojijo pred njim, tik za hišnimi vrati, vendar pa mu je Bog blizu in se spominja njegovega imena. Človek, ki živi v preobilju, pa je brez imena, ker izgubi samega sebe, ko pozabi na bližnjega. Razpršen je po mislih svojega srca, poln stvari in prazen ljubezni. Njegovo imetje ga ne naredi dobrega.

Pripoved, ki nam jo poda Kristus, je žal zelo aktualna. Pred vrati bogastva je danes beda celih ljudstev, ki jim zadajajo rane vojne in izkoriščanje. Zdi se, da se skozi stoletja ni nič spremenilo. Koliko Lazarjev umira pred lakomnostjo, ki pozablja na pravičnost, pred dobičkom, ki tepta ljubezen, pred bogastvom, ki je slepo za bolečino bednih! Vendar pa nam evangelij zagotavlja, da ima Lazarjevo trpljenje konec. Njegove bolečine se končajo, kakor se končajo bogataševa popivanja in Bog obema prisodi pravico: »Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan« (v. 22). Cerkev neutrudno oznanja to Gospodovo besedo, da bi spreobrnila naša srca.

Predragi, po nenavadnem naključju je bil ta evangeljski odlomek oznanjen ravno med jubilejem katehistov v svetem letu usmiljenja. Papež Frančišek je v nagovoru romarjem, ki so ob tisti priložnosti prišli v Rim, poudaril, da Bog osvobaja svet vsakega zla, ko daje svoje življenje za naše zveličanje. Njegovo dejanje je začetek našega poslanstva, ker nas vabi, naj damo sami sebe v dobro vseh. Papež je dejal katehistom: »To središče, okoli katerega se vse vrti, to utripajoče srce, ki vsemu daje življenje, je velikonočno oznanilo, prvo oznanilo: Gospod Jezus je vstal, Gospod Jezus te ljubi, zate je dal življenja; vstali in živi je ob tebi in te čaka vsak dan (Homilija, 25. septembra 2016). Te besede nas spodbujajo k razmisleku o dialogu med bogatinom in Abrahamom, ki smo ga poslušali v evangeliju. Gre za prošnjo, ki jo izreče bogatin, da bi rešil svoje brate in ki za nas postane izziv.

Ko govori z Abrahamom, namreč vzklikne: »Če pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili« (v. 31). Abraham je odgovoril: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih«. No, eden je vstal od mrtvih: Jezus Kristus. Besede Svetega pisma nas torej nočejo razočarati ali nam vzeti poguma, ampak budijo našo vest. Poslušati Mojzesa in preroke pomeni spominjati se Božjih zapovedi in obljub; njegova previdnost nikdar nikogar ne zapusti. Evangelij nam oznanja, da se življenje vseh lahko spremeni, ker je Kristus vstal od mrtvih. Ta dogodek je resnica, ki nas rešuje: zato jo moramo poznati in oznanjati, vendar to ni dovolj. Moramo jo ljubiti: prav ta ljubezen nas vodi k razumevanju evangelija, ker nas spreminja s tem, da odpira naša srca za Božjo Besedo in za obličje bližnjega.

V tem oziru ste vi katehisti, tisti Jezusovi učenci, ki postanejo njegove priče. Ime službe, ki jo vršite, izvira iz grškega glagola katēchein, kar pomeni poučevati z živo besedo, storiti, da odmeva. To pomeni, da je katehist človek besede, besede, ki jo izgovarja s svojim življenjem. Zato so prvi katehisti naši starši, tisti, ki so nam prvi govorili in nas učili govoriti. Kot smo se naučili našega maternega jezika, tako tudi oznanila vere ne moremo prenesti na druge, ampak se dogaja tam, kjer živimo. Najprej v naših domovih, okoli mize. Ko obstaja glas, gesta, obraz, ki vodi h Kristusu, družina doživlja lepoto evangelija.

Vsi smo bili vzgojeni za verovanje po pričevanju tistih, ki so verovali pred nami. Kot otroke, najstnike, mladostnike, potem odrasle in tudi ostarele nas katehisti spremljajo v veri, ko nenehno hodijo z nami, kot ste vi storili v teh dneh na jubilejnem romanju. Ta dinamika vključuje vso Cerkev. Ko namreč Božje ljudstvo rojeva moške in ženske za vero, »raste razumevanje tako stvari kot posredovanih besed, bodisi s premišljevanjem in študijem vernikov, ki jih premišljujejo v svojih srcih (prim. Lk 2,19.51), bodisi z razumevanjem, ki ga daje globlje doživetje duhovnih stvari, bodisi po oznanjevanju tistih, ki so po škofovskem nasledstvu prejeli zanesljivo karizmo resnice (Dogmatična konstitucija Dei Verbum, 8). V takem občestvu je Katekizem »popotno orodje«, ki nas varuje pred individualizmom in neslogo, ker izpričuje vero celotne Katoliške Cerkve. Vsak vernik sodeluje pri njenem pastoralnem delu, ko posluša vprašanja, deli izkušnje ter služi želji po pravičnosti in resnici, ki prebiva v človekovi vesti.

Katehisti poučujejo na ta način, da puščajo notranje znamenje. Ko vzgajamo za vero, ne dajemo nekega pouka, ampak v srca polagamo besede življenja, da bi obrodile sadove dobrega življenja. Diakonu Deogratiasu, ki ga je vprašal, kako naj bo dober katehist, je sv. Avguštin odgovoril: »Vsako stvar povej tako, da bo tisti, ki te bo poslušal, veroval, verujoč upal in upajoč ljubil« (De catechizandis rudibus, 4, 8).

Dragi bratje in sestre, sprejmimo to povabilo za svoje! Spomnimo se, da nihče ne daje tega, česar nima. Če bi bogatin v evangeliju imel ljubezen do Lazarja, bi storil dobro ne le revežu, ampak tudi sebi. Če bi ta človek brez imena veroval, bi ga Bog rešil vsake muke. Navezanost na svetno bogastvo mu je vzelo upanje na resnično in večno dobro. Ko tudi nas danes skuša lakomnost in brezbrižnost, nas številni današnji Lazarji spomnijo na Jezusovo besedo in tako postanejo še učinkovitejša kateheza v tem jubileju, ki je za vse čas spreobrnjenja in odpuščanja, zavzetosti za pravičnost in iskrenega prizadevanja za mir.