Papež: Mnogi živijo v nečloveških razmerah; država brez pravičnosti ni država
Vatican News
Dragi bratje in sestre,
vesel sem, da vas lahko sprejmem ob jubileju, posvečenem vsem, ki na različne načine delujejo na širokem področju pravičnosti. Pozdravljam spoštovane predstavnike oblasti iz številnih držav, ki so prisotni in zastopajo različna sodišča, ter vse vas, ki vsak dan opravljate službo, potrebno za urejen odnos med ljudmi, skupnostmi in državami. Pozdravljam tudi druge romarje, ki so se pridružili temu jubileju! V jubileju smo vsi romarji, ki želijo pri ponovnem odkrivanju znamenj upanja, ki ne osramoti, »ponovno najti potrebno zaupanje, tako v Cerkvi kot v družbi, v medosebnih odnosih, v mednarodnih odnosih, v spodbujanju dostojanstva vsakega človeka in v spoštovanju stvarstva« (Bula o napovedi rednega svetega leta 2025, 25).
Ni boljše priložnosti za temeljitejši razmislek o pravičnosti in njeni vlogi, za katero vemo, da je nepogrešljiva tako za urejen razvoj družbe kot tudi v smislu glavne kreposti, ki navdihuje in usmerja vest vsakega moškega in ženske. Pravičnost je namreč poklicana, da opravlja višjo vlogo v človeškem sobivanju in je ne moremo zreducirati na golo izvajanje zakona ali delo sodnikov, niti jo omejiti na postopkovne vidike.
»Ljubiš pravičnost in sovražiš krivičnost« (Ps 45,8), nas spominja svetopisemski izraz, ki vsakega izmed nas spodbuja, naj dela dobro in se izogiba zla. Ali koliko modrosti vsebuje izrek »dati vsakemu svoje«. In vendar vse to ne izčrpa globoke želje po pravičnosti, ki je prisotna v vsakem od nas, tiste žeje po pravičnosti, ki je ključno orodje za izgradnjo skupnega dobrega v vsaki človeški družbi. V pravičnosti se namreč združujejo dostojanstvo osebe, njen odnos z drugimi ter razsežnost skupnosti, ki jo sestavljajo sobivanje, strukture in skupna pravila. Gre za krožnost družbenih odnosov, ki v središče postavlja vrednost vsakega človeka, in jo je treba ohranjati s pravičnostjo v oblici različnih oblik konfliktov, ki lahko nastanejo v individualnem delovanju, ali ob izgubi čuta za skupnost, ki lahko vključuje tudi aparate in strukture.
Izročilo nas uči, da je pravičnost predvsem krepost, to pomeni trdno in stalno držo, ki uravnava naše vedenje v skladu z razumom in vero.1 Krepost pravičnosti je predvsem »stanovitna in trdna volja, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre«.2 V tej perspektivi pravičnost za vernika pomeni spoštovati »pravice vsakogar in v vzpostavljati v človeških odnosih harmonijo, ki jo pospešuje poštenost glede oseb in skupnega dobrega«;3 cilj, ki zagotavlja red za zaščito šibkih, tistih, ki zahtevajo pravičnost, ker so žrtve zatiranja, izključenosti ali prezrtosti.
Obstaja veliko evangelijskih odlomkov, v katerih se človeško delovanje presoja po pravičnosti, ki je sposobna premagati zlo izkoriščanja, kot nas spominja vztrajnost vdove, ki sodnika pripelje do ponovnega odkritja smisla pravičnosti (prim. Lk 18,1-8). Pa tudi višja pravičnost, ko delavec, ki je delal eno uro, dobi isto plačilo kot tisti, ki je delal ves dan (prim. Mt 20,1-16); ali tista, v kateri je usmiljenje ključ za razlago odnosa ter privede k odpuščanju, ko sprejme sina, ki je bil izgubljen in je bil najden (prim. Lk 15,11-32), ali še več, k odpuščanju ne sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat (prim. Mt 18,21-35). Moč odpuščanja, ki je lastna zapovedi ljubezni, se kaže kot sestavni del pravičnosti, ki je sposobna združiti nadnaravno in človeško.
Evangeljska pravičnost torej ne odvrača od človeške pravičnosti, ampak jo vprašuje in preoblikuje: spodbuja jo, naj gre vedno onkraj, ker jo usmerja k iskanju sprave. Zlo je namreč treba ne samo kaznovati, ampak tudi popraviti, in za to je potreben globok vpogled v dobro ljudi ter skupnega dobrega. To je težavna naloga, vendar ni nemogoča za tiste, ki se zavedajo, da opravljajo službo, ki je zahtevnejša od drugih, in se zavezujejo, da bodo živeli življenje brez graje.
Kot je znano, se pravičnost uresničuje, ko je usmerjena k drugim, ko vsakdo dobi, kar mu pripada, dokler se ne doseže enakosti v dostojanstvu in priložnostih med ljudmi. Vendar se zavedamo, da dejanska enakost ni formalna enakost pred zakonom. Ta enakost, čeprav je nepogrešljiv pogoj za pravilno izvrševanje pravice, ne odpravlja dejstva, da obstaja vedno več diskriminacije, katere prvi učinek je prav pomanjkanje dostopa do pravice. Prava enakost pa je možnost, da vsi uresničijo svoje želje ter da so pravice, ki izhajajo iz njihovega dostojanstva, zagotovljene s sistemom občih in skupnih vrednot, ki lahko navdihujejo norme in zakone, na katerih temelji delovanje institucij.
Danes pravosodne delavce spodbuja prav iskanje ali ponovna oživitev pozabljenih vrednot v skupnem življenju, njihovo varovanje in spoštovanje. Gre za koristen in nujen proces spričo pojavljanja ravnanja in strategij, ki kažejo prezir do človeškega življenja od njegovega začetka, ki zanikajo temeljne pravice za osebni obstoj in ne spoštujejo vesti, iz katere izhajajo svoboščine. Prav prek vrednot, ki so temelj družbenega življenja, pravičnost prevzema svojo osrednjo vlogo v sobivanju ljudi in človeških skupnosti. Kot je zapisal sveti Avguštin: »Pravičnost ni prava, če ni hkrati preudarna, močna in zmerna«.4 To terja sposobnost, da vedno razmišljamo v luči resnice in modrosti, da zakon razlagamo poglobljeno, onkraj zgolj formalne razsežnosti, da bi dojeli notranji pomen resnice, ki ji služimo. Stremljenje k pravičnosti torej zahteva, da jo lahko ljubimo kot stvarnost, ki jo je mogoče doseči le, če združujemo nenehno pozornost, radikalno nesebičnost in vztrajno razločevanje. Ko izvajamo pravičnost, se namreč v popolni in nenehni predanosti postavimo v službo ljudem, ljudstvu in državi. Veličina pravičnosti se ne zmanjša, ko jo izvajamo v majhnih stvareh, ampak se vedno pokaže, ko jo zvesto uporabljamo v skladu z zakonom in spoštovanjem do osebe, kjer koli na svetu se nahaja.5
»Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo« (Mt 5,6). S tem blagrom je Gospod Jezus želel izraziti duhovno napetost, za katero je treba biti odprti, ne samo zato, da bi dosegli pravo pravičnost, ampak predvsem da bi jo iskali tisti, ki jo morajo uresničevati v različnih zgodovinskih okoliščinah. Biti lačni in žejni pravičnosti pomeni zavedati se, da ta zahteva osebno prizadevanje za čim bolj človeško razlago zakona; predvsem pa terja prizadevanje za »nasičenost«, ki jo je mogoče doseči samo z večjo pravičnostjo, ki gre onkraj posameznih situacij.
Dragi prijatelji, jubilej vabi tudi k razmišljanju o vidiku pravičnosti, ki pogosto ni dovolj v središču pozornosti: namreč o stvarnosti mnogih držav in ljudstev, ki »so lačni in žejni pravičnosti«, ker so njihove življenjske razmere tako nepravične in nečloveške, da so nesprejemljive. Na trenutni mednarodni ravni bi bilo torej treba uporabiti naslednje večno veljavne sodbe: »Brez pravičnosti ni mogoče upravljati države; nemogoče je, da bi imeli pravo v državi, v kateri ni prave pravičnosti. Dejanje, ki se opravi v skladu z zakonom, se zagotovo opravi v skladu s pravičnostjo, in nemogoče je, da se v skladu z zakonom opravi dejanje, ki je v nasprotju s pravičnostjo […] Država, v kateri ni pravičnosti, ni država. Pravičnost je namreč krepost, ki vsakemu daje, kar mu gre. Zato ni človekova pravičnost tista, ki bi človeka oddaljevala od pravega Boga«.6 Naj zahtevne besede svetega Avguština vsakega izmed nas navdihujejo, da bomo vedno po svojih najboljših močeh udejanjali pravičnost v službi ljudstvu, s pogledom, usmerjenim k Bogu, da bomo v celoti spoštovali pravičnost, pravico in dostojanstvo ljudi.
S temi željami se vam zahvaljujem in iz srca blagoslavljam vsakega izmed vas, vaše družine in vaše delo.
1 Prim. Katekizem katoliške Cerkve, št. 1804.
2 Prav tam, št. 1807
3 Ibid.
4 Sv. Avguštin, Lettere 167, 2.5.
5 Prim. Sv. Avguštin, O krščanskem nauku IV, 18,35.
6 Sv. Avguštin, De civitate Dei, XIX, 21, 1.
