Papež: De Gasperi, D'Acquisto in Livatino so sijoči zgledi upanja in pravičnosti

Leon XIV.

Dragi bratje in sestre, na začetku svete maše smo ponovili najlepši pozdrav, ki ga lahko namenimo drugemu: mir z vami! Ta mir je dar Vstalega Gospoda in želja vsakega poštenega srca. Danes vas med vašim jubilejem zato vabim, da odprete svoja srca Božji milosti.

Tukaj, ob grobu sv. Petra, ste se zbrali kot romarji upanja. To ime ne označuje še enega pričakovanja več med tolikimi drugimi, ampak tisto krepost, ki daje moč in smisel vsem našim pričakovanjem dobrega. Pravo upanje odpira sveta vrata zveličanja, skozi katera stopamo s koraki vere, ko med seboj živimo z bratsko ljubeznijo. Tako ta luč duše kaže pot tudi takrat, kadar svet z vsemi svojimi viri tega ne zmore.

Evangelij, ki smo ga poslušali, nas vabi naj upanje gojimo, v jeziku, ki lahko zveni trdo: »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,3.5). Jezus ta opomin izgovori dvakrat, pri čemer izhaja iz nasilnih in tragičnih dogodkov. Nekateri Galilejci so bili ubiti po ukazu rimskega guvernerja, medtem ko so drugi umrli, ko se je zrušil stolp. Podobni dogodki se žal stalno dogajajo v človeški zgodovini. Spričo žalostnega ponavljanja zla Gospod kaže novost življenja, ko nas vabi, naj nekaj spremenimo: »Spreobrnite se!« Bog nam je namreč vedno pripravljen ponuditi zveličanje in nas osvoboditi zla, če mi to hočemo. Če se s svojo svobodo ujamemo z njegovo previdnostjo, je to spreobrnjenje, h kateremu kliče Kristus.

To dobro izrazi grška beseda metanoia, ki pomeni spremembo miselnosti, preobrazbo načina življenja, mišljenja in delovanja. Nova smer, na katero nas kliče Gospod, je pot, ki vodi od tukaj, kjer smo, iz sedanjosti, k Bogu, v večnost. Krepost upanja deluje tako, da nas intimno preseneti z obljubo življenja, osvobojenega te enosmernosti, ki vodi v smrt brez odrešitve.

Predragi, spreobrnjenje, o katerem govori Jezus, je resnično vsakdanje delo, ki zadeva vse naše dejavnosti. Iz tega prizadevanja se namreč vidi, kakšen smisel dajemo življenju in kam je usmerjeno naše srce. Ob trpljenju in zgodovinskih preizkušnjah nas evangelij spominja, da živeti brez upanja pomeni ostati negiben v gotovosti smrti, medtem ko spreobrniti življenje v upanje, ki ga Kristus vliva v nas, pomeni nositi v srcu luč Vstalega. Ta preobrazba vključuje vse nas: velja za vsako vest kakor za vso Cerkev, za vsakega državljana in torej tudi za državo. Da, če se neka država ne spreobrne od krivic, ki jo ogrožajo, in od korupcije, ki jo uničuje, tvega, da bo umrla.

Italijanska ustava je zelo modro uvedla novo življenje za državo, ko je razglasila, da »Republika temelji na delu« (čl. 1). Državo se gradi s poštenim delom, ko skrbimo za skupno dobro. Na tem področju ste poklicani, da dajete svoj dober zgled. Ceremonial nikoli ne slavi samega sebe, ampak služi ustanovam in potemtakem državljanom, ki jih predstavljajo. Ravno kot varuhi te ureditve se posvečate dobremu ljudstva in nudite svoje strokovno znanje, da javni organi izražajo dobre odnose in kar najbolje delujejo. V tem času, ki ga zaznamujejo velike napetosti, ki pa ga nikdar ni zapustilo Božje usmiljenje, vam izročam tri svetle zglede upanja in pravičnosti, ponižnosti in predanosti državi. Spomin na njihovo življenje in na njihovo smrt naj nas spodbudi k spreobrnjenju, ki so ga sami doživeli.

Prva priča je Božji služabnik Alcide De Gasperi, za katerega poteka postopek za beatifikacijo. Ta državnik, ki je združeval svojo vero z vedno večjo politično odgovornostjo, je bil med ustanovnimi očeti italijanske republike. V letih, ki sta jih zaznamovali dve svetovni vojni, si je prizadeval za gradnjo mostov, ki so se upirali tokovom nasprotujočih si ideologij. Njegova ljubezen do Boga je namreč podpirala njegovo predanost domovini in nas uči, da politika, diplomacija in narodna obramba postanejo orodja pristne ljubezni, če jih živimo s ponižnim duhom.

Druga priča, ki ji moramo slediti, je častitljivi Salvo D'Acquisto, tudi on blizu beatifikacije. Njegova žrtev ima veliko dragocenejšo vrednost kot zlata medalja za vojaško hrabrost, ki časti njegov spomin. S tem, da je dal življenje za svoje sodržavljane, je namreč v polnosti uresničil svoje karabinjersko poslanstvo. V času vojne in sovraštva je njegov pogum postal prerokba miru, zgrajenega na najbolj velikodušni predanosti, saj ravno možje, kot je on, razsvetljujejo težave, ki tudi danes bremenijo toliko ljudstev.

Tretja priča, ki vam jo izročam, je blaženi Rosario Livatino, prvi sodnik v zgodovini, ki je priznan kot mučenec. S svojo neomajno zavezanostjo pravičnosti je pričeval, da zakonitost ni predvsem skupek pravil, ampak način življenja, in potemtakem možna pot svetosti. »Sub tutela Dei«, je zapisal na začetku svojih beležk. Tudi mi se zaupno postavimo pod Božje varstvo in vsak dan delajmo kot služabniki resnice in tkalci edinosti. Država se namreč spreminja na bolje, če se vsak človek čuti zanjo odgovoren in z najvišjimi duhovnimi vrednotami hrani svoj državljanski čut in institucionalno dolžnost.

Hvaležen sem vam za sodelovanje, ki ga lahko dosežemo pri tem delu, vztrajajmo skupaj na poti in hvalimo Gospoda za gotovost cilja, ki ga pripravlja za vse.