Leon XIV.: Osvobodite se sovraštva in predsodkov, naj religije prebudijo vaš čut za človečnost

Leon XIV.

Govor njegove svetosti papeža XIV. 
ob šestdeseti letnici Nostra Aetate 
Skupaj hodimo v upanju 
28. oktober 2025

Spoštovani voditelji in predstavniki svetovnih verstev, 
cenjeni člani diplomatskega zbora, akreditirani pri Svetem sedežu, 
dragi bratje in sestre, 
mir z vami! 
Z veseljem in globoko hvaležnostjo vas pozdravljam in se vam iskreno zahvaljujem za vašo navzočnost na tem spominskem slavju prelomnega dokumenta Nostra Aetate. Tema nocojšnjega srečanja je »Hodimo skupaj v upanju.« Pred šestdesetimi leti je bilo posajeno seme upanja za medverski dialog. Danes vaša navzočnost pričuje, da je to seme zraslo v veličastno drevo, katerega veje se široko raztezajo, nudijo zavetje in rodijo bogate sadove medsebojnega razumevanja, prijateljstva, sodelovanja in miru.

Moški in ženske so šestdeset let delali, da so gojili Nostra Aetate. Zalivali so seme, skrbeli za zemljo in jo varovali. Nekateri so celo dali življenje – mučenci dialoga, ki so se zoperstavili nasilju in sovraštvu. Danes se jih s hvaležnostjo spomnimo. Kot kristjani smo skupaj z našimi brati in sestrami drugih verstev to, kar smo, po zaslugi njihovega poguma, njihovega znoja in njihove žrtve.

V zvezi s tem se vam iskreno zahvaljujem za vaše sodelovanje z Dikasterijem za medverski dialog, s Komisijo za verske odnose z Judi pri Dikasteriju za pospeševanje edinosti kristjanov, in s Katoliško Cerkvijo v državah, od koder prihajate. Hvala vam, da ste sprejeli naše povabilo in to priložnost počastili s svojo prisotnostjo.

Dragi bratje in sestre, vaše prijateljstvo in spoštovanje Katoliške Cerkve sta se na poseben način pokazala v času bolezni in smrti papeža Frančiška po iskrenih sporočilih sožalja, ki ste jih poslali, po molitvah, ki ste jih darovali v vaših državah, in po prisotnosti tistih, ki so se lahko udeležili njegovega pogreba. Isto prijateljstvo se je ponovno pokazalo po vaših pozdravnih sporočilih za mojo izvolitev za papeža in po prisotnosti nekaterih med vami pri maši ob začetku mojega papeževanja. Vse te geste pričajo o globoki in trajni vezi, ki jo delimo: o vezi, na katero pazim z veliko naklonjenostjo. Če je izjava Nostra Aetate bogatila vezi med nami, sem prepričan, da njeno sporočilo ostaja zelo pomembno tudi danes. Razmislimo torej o nekaterih njenih najpomembnejših naukih.

Prvič nas Nostra Aetate spominja, da se človeštvo vse bolj zbližuje in da je naloga Cerkve spodbujati edinost in ljubezen med moškimi in ženskami, in med narodi (prim. št. 1).

Drugič pokaže na to, kar vsi delimo med seboj. Pripadamo eni sami človeški družini – eni po izvoru in eni tudi po našem končnem cilju. Poleg tega vsak človek išče odgovore na velike uganke človeškega stanja (prim. št. 1).

Tretjič, verstva po vsem svetu skušajo odgovoriti na nemir človeškega srca. Vsako na svoj način ponuja nauke, načine življenja in svete obrede, ki pomagajo voditi njene vernike k miru in smislu življenja (prim. št. 2).

Četrtič, Katoliška Cerkev ne zavrača ničesar, kar je resnično in sveto v teh verstvih, ki »odražajo žarek tiste resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (št. 2). Nanje gleda z iskrenim spoštovanjem in vabi svoje sinove in hčere, naj s pomočjo dialoga in sodelovanja prepoznajo, ohranijo in pospešujejo to, kar je duhovno, moralno in kulturno dobro v vseh ljudstvih.

Nazadnje ne smemo pozabiti, kako se je besedilo Nostra Aetate dejansko razvilo. Na začetku je papež Janez XXIII., naročil kardinalu Agostinu Bei, naj koncilu predstavi razpravo, ki bi opisala nov odnos med Katoliško Cerkvijo in judovstvom. Lahko torej rečemo, da je četrto poglavje, ki je posvečeno judovstvu, zarodna srčika in jedro celotne Izjave.

Prvič v zgodovini Cerkve imamo doktrinalno besedilo z izrecno teološko podlago, ki na svetopisemsko utemeljen način osvetljuje judovske korenine krščanstva. Hkrati Nostra Aetate (št. 4) zavzame odločno stališče proti vsem oblikam antisemitizma. Tako Nostra Aetate v naslednjem poglavju uči, da ne moremo resnično prositi Boga, Očeta vseh, če nočemo na bratski način ravnati z vsakim moškim in vsako žensko, ki sta ustvarjena po Božji podobi. Cerkev dejansko zavrača vse oblike diskriminacije ali nadlegovanja zaradi rase, barve kože, življenjskih razmer ali vere (prim. št. 5). Ta zgodovinski dokument nam je torej odprl oči za preprosto a še globlje načelo: dialog ni taktika ali orodje, ampak način življenja, je pot srca, ki spreminja vse udeležence, tiste, ki poslušajo in tiste, ki govorijo. Poleg tega po tej poti ne hodimo tako, da bi opustili svojo vero, ampak trdno ostajamo znotraj nje.

Ker se pristen dialog ne rodi iz kompromisa, ampak iz prepričanja, to je iz globokih korenin naše vere, ki nam dajo moč, da drugim z ljubeznijo ponudimo roko. Šestdeset let pozneje sporočilo Nostra Aetate ostaja še bolj nujno, kot kdajkoli prej. Na svojem apostolskem potovanju v Singapur, je papež Frančišek na nekem medverskem srečanju mlade nagovoril s temi besedami: »Bog je za vse in zato smo vsi Božji otroci« (Medversko srečanje z mladimi, 13. september 2024). To nas poziva, da pogledamo onstran tega, kar nas ločuje, ter odkrijemo, kaj nas združuje. Vendar se danes nahajamo v svetu, v katerem je ta pogled pogosto zatemnjen. Vidimo zidove, ki se znova dvigajo med narodi, med verstvi, celo med sosedi. Vojni trušč, rane revščine in krik zemlje nas spominjajo, kako krhka ostaja naša človeška družina. Mnogi so se naveličali obljub; mnogi so pozabili, kako upati.

Kot verski voditelji, ki jih vodi modrost naših izročil, si delimo sveto odgovornost: pomagati našim ljudem, da se osvobodijo verig predsodkov, jeze in sovraštva; pomagati jim, da se dvignejo nad sebičnost in samozadostnost; pomagati jim, da premagajo pohlep, ki uničuje tako človekovo dušo kot zemljo. Na ta način lahko vodimo naše ljudi, da postanejo preroki našega časa, glasovi, ki razkrivajo nasilje in krivico, celijo delitve in razglašajo mir za vse naše brate in sestre. V tem letu Katoliška Cerkev obhaja Jubilej upanja. Tako jubilej kot romanje sta resničnosti, ki sta skupni vsem našim verskim tradicijam. To je pot, za katero nas Nostra Aetate vabi, da jo nadaljujemo: da hodimo skupaj v upanju. Ko se podamo nanjo, se zgodijo čudovite stvari: srca se odprejo, zgradijo se mostovi in nove poti nastanejo tam, kjer se je zdelo, da ni mogoča nobena. To ni zaveza enega samega verstva, enega samega naroda in tudi ne ene same generacije.

Sveta naloga vsega človeštva je ohranjati živo upanje, ohranjati živ dialog in ohranjati živo ljubezen v srcu sveta.

Moji dragi bratje in sestre, v tem ključnem trenutku zgodovine nam je bilo zaupano veliko poslanstvo: v vseh moških in ženskah prebuditi čut za človečnost in za sveto. Prav to je razlog, prijatelji moji, da smo se zbrali tukaj, saj imamo kot verski voditelji veliko odgovornost, da človeštvu, ki ga pogosto preizkuša obup, prinašamo upanje. Spomnimo se, da ima molitev moč, da preobrazi naša srca, naše besede, naša dejanja in naš svet. Prenavlja nas od znotraj, ko ponovno prižiga v nas duha upanja in ljubezni.

V zvezi s tem navajam besede sv. Janeza Pavla II., ki jih je izrekel v Assisiju leta 1986:  »Če svet hoče obstati in če morajo moški in ženske na njem preživeti, se svet ne more odpovedati molitvi« (Predstavnikom Cerkva in cerkvenih skupnosti in svetovnih verstev, 27. oktobra 1986).

Zato vsakega izmed vas vabim, da se sedaj za trenutek zadrži v tihi molitvi. Naj se mir spusti na nas in napolni naša srca.