Sveti oče: Potešiti lakoto po resnici in smislu je nujna naloga katoliških univerz
Izpostavil je, naj intelektualno delo in iskanje resnice nista ločena od življenja. Pomembno je osvojiti celoviti pogled, ki ni upognjen vase, ampak zaobjema širše obzorje. Študij pomaga pridobiti prav ta široki pogled, ki zna iti daleč naprej, ki ne poenostavlja vprašanj, ki premaga intelektualno lenobo in s tem premaga tudi duhovno usihanje. Kdor študira, širi svoja obzorja in svoje perspektive, da bi osvojil pogled, ki ni usmerjen le navzdol, ampak zmore gledati navzgor: k Bogu, k drugim, k skrivnosti življenja.
Homilija papeža Leona XIV. med mašo s študenti papeških univerz
Bazilika svetega Petra, 27. oktober 2025
Dragi bratje, drage sestre,
biti na tem mestu med jubilejnim letom je dar, ki ga ne moremo jemati kot nekaj samoumevnega. Predvsem zato, ker nas romanje skozi sveta vrata spominja, da je življenje živo le, če je na poti, le, če zna narediti »prehod«, torej če je sposobno opraviti veliko noč.
Lepo je torej misliti na Cerkev, ki v teh mesecih praznuje jubilej, doživlja to, da je na poti, ter samo sebe spominja, da potrebuje nenehno spreobrnjenje, da mora vedno hoditi za Jezusom brez omahovanja in brez skušnjave, da bi ga presegla; da vedno potrebuje veliko noč, torej »preiti« iz suženjstva v svobodo, iz smrti v življenje. Upam, da vsak od vas čuti dar tega upanja in da bo ta jubilej priložnost za nov začetek vašega življenja.
Danes bi se rad obrnil na vas, ki ste del univerzitetnih ustanov in na tiste, ki se na različne načine posvečate študiju, poučevanju in raziskovanju. Kakšna milost se lahko dotakne življenja študenta, raziskovalca, učenjaka? Na to vprašanje bi rad odgovoril na naslednji način: milost celovitega pogleda, pogleda, ki je sposoben zaobjeti obzorje, iti onkraj.
Takšen predlog lahko razberemo iz pravkar prebranega evangeljskega odlomka (Lk 13,10–17), ki nam predstavi podobo sključene žene, ki jo Jezus ozdravi in tako končno lahko prejme milost novega, širšega pogleda. Stanje nevednosti, ki je pogosto povezano z zaprtostjo in pomanjkanjem duhovnega in intelektualnega nemira, je podobno stanju te žene: popolnoma je sključena, upognjena vase in zato ne more pogledati onkraj sebe. Ko ljudje niso sposobni videti onkraj sebe, onkraj lastnih izkušenj, lastnih idej in prepričanj, lastnih vzorcev, potem ostanejo ujeti, zasužnjeni, nesposobni oblikovati lastno mnenje.
Kakor pri sključeni ženi v evangeliju, tako vedno obstaja tveganje, da ostanemo ujetniki pogleda, osredotočenega nase. V resnici pa si mnogih stvari, ki so v življenju pomembne – lahko bi rekli temeljnih stvari – ne damo mi sami; prejemamo jih od drugih, prihajajo k nam in mi jih sprejemamo od učiteljev, iz srečanj, iz življenjskih izkušenj. In to je izkušnja milosti, ker zdravi našo zatopljenost vase. Gre za dejansko ozdravljenje, ki nam, tako kot se je zgodilo ženi v evangeliju, omogoča, da se ponovno zravnamo pred stvarmi in življenjem ter nanje pogledamo s širšega obzorja. Ta ozdravljena žena dobi upanje, ker lahko končno dvigne pogled in vidi nekaj drugačnega, vidi na nov način. To se še posebej zgodi takrat, ko v svojem življenju srečamo Kristusa: odpremo se resnici, ki je sposobna spremeniti naše življenje, nas odvrniti od nas samih, nas osvoboditi naše zatopljenosti vase.
Kdor študira, se dviguje, širi svoja obzorja in svoje perspektive, da bi osvojil pogled, ki ni usmerjen le navzdol, ampak zmore gledati navzgor: k Bogu, k drugim, k skrivnosti življenja. To je milost študenta, raziskovalca, proučevalca: pridobi širši pogled, ki zna iti daleč naprej, ki ne poenostavlja vprašanj, ki se ne boji prošenj, ki premaga intelektualno lenobo in s tem premaga tudi duhovno usihanje.
Vedno si zapomnimo: duhovnost potrebuje ta pogled, h kateremu študij teologije, filozofije in drugih disciplin prispeva na poseben način. Danes smo postali strokovnjaki za neskončno majhne detajle realnosti, a nesposobni smo imeti novi pogled na celoto, pogled, ki povezuje stvari z večjim in globljim pomenom. Krščanska izkušnja pa nas želi naučiti gledati življenje in realnost z enotnim pogledom, ki zna zaobjeti vse in pri tem zavrniti vsako delno logiko.
Pozivam vas torej – to pravim vam študentom in vsem, ki se ukvarjate z raziskovanjem in poučevanjem –, da ne pozabite, da Cerkev današnjega in prihodnjega časa potrebuje ta enotni pogled. In če se ozremo k zgledom moških in žensk, kot so Avguštin, Tomaž, Terezija Avilska, Edith Stein in mnogi drugi, ki so znali vključiti raziskovanje v svoje življenje in duhovno pot, smo tudi mi poklicani nadaljevati intelektualno delo in iskanje resnice, ne da bi ju ločevali od življenja. Pomembno je gojiti to enotnost, da to, kar se dogaja v univerzitetnih učilnicah in v izobraževalnih okoljih vseh vrst in stopenj, ne bi ostalo abstraktna intelektualna vaja, temveč bi postalo resničnost, ki lahko spremeni življenje, poglobi naš odnos s Kristusom, nam pomaga bolje razumeti skrivnost Cerkve, nas v družbi narediti pogumne priče evangelija.
Predragi, s študijem, raziskovanjem in poučevanjem je povezana pomembna vzgojna naloga in zato bi rad pozval univerze, da z navdušenjem in prizadevnostjo sprejmejo ta klic. Izobraževanje je podobno čudežu, o katerem pripoveduje ta evangelij, kajti dejanje tistega, ki izobražuje, je dvigniti drugega, postaviti ga na noge, kot to stori Jezus s sključeno ženo, pomagati mu biti to, kar je, in razviti zavest in kritično misel, ki sta avtonomni. Papeške univerze morajo biti zmožne nadaljevati to Jezusovo gesto. Gre za pravo dejanje ljubezni, kajti obstaja karitativnost, ki poteka prav skozi abecedo študija, znanja, iskrenega iskanja tistega, kar je resnično in za kar je vredno živeti. Potešiti lakoto po resnici in smislu je nujna naloga, saj brez resnice in pristnega smisla lahko človek vstopi v praznino in lahko celo umre.
Na tej poti pa lahko vsak ponovno najde tudi največji dar: vedeti, da nismo sami in da nekomu pripadamo, kot pravi apostol Pavel: »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: “Aba, Oče!”« (Rim 8,14-15). To, kar prejmemo, medtem ko iščemo resnico in se posvečamo študiju, nam torej pomaga odkriti, da nismo bitja, naključno vržena v svet, ampak pripadamo nekomu, ki nas ljubi in ki ima za naše življenje načrt ljubezni.
Dragi bratje in sestre, skupaj z vami prosim Gospoda, da bi izkušnja študija in raziskovanja na univerzitetni ravni, ki jo živite, pomagala osvojiti ta novi pogled; da bi vam akademska pot pomagala govoriti, pripovedovati, poglabljati in oznanjati razloge upanja, ki je v nas (1 Pt 3,15); da bi vas univerza oblikovala biti ženske in moški, ki niso nikoli upognjeni vase, ampak vedno pokončni, sposobni ponesti veselje in tolažbo evangelij na kraje, kamor boste šli in kjer boste živeli.
Devica Marija, Sedež modrosti, naj vas spremlja in posreduje za vas.
