Apostolsko pismo papeža Leona XIV. In unitate fidei ob 1700-letnici nicejskega koncila

Leon XIV.

Apostolsko pismo 
In unitate fidei 
ob 1700-letnici nicejskega koncila

1. V edinosti vere, ki jo Cerkev razglaša že od samega začetka, so kristjani poklicani, da hodijo v soglasju ter z ljubeznijo in veseljem posredujejo prejeti dar. To je izraženo v besedah veroizpovedi: »Verujemo v Jezusa Kristusa, edinorojenega Božjega Sina, ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes,« ki jih je pred 1700 leti oblikoval nicejski koncil, prvi ekumenski dogodek v zgodovini krščanstva.

Medtem ko se pripravljam na apostolsko potovanje v Turčijo, želim s tem pismom spodbuditi vso Cerkev k obnovljenemu zaletu v izpovedovanju vere. Resnica te vere, ki že stoletja predstavlja skupno dediščino kristjanov, zasluži, da jo izpovedujemo in poglabljamo na vedno nov in sodoben način. S tem v zvezi sem odobril bogat dokument Mednarodne teološke komisije: Jezus Kristus, Božji Sin, Zveličar. 1700 letnica nicejskega ekumenskega koncila. Nanj se sklicujem, ker ponuja koristne poglede za poglobitev ne samo teološke in eklezialne, pač pa tudi kulturne in družbene pomembnosti in aktualnosti nicejskega koncila.

2. »Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina«. Tako sv. Marko naslovi svoj evangelij, in povzame njegovo celotno sporočilo prav v znamenju božjega sinovstva Jezusa Kristusa. Enako apostol Pavel ve, da je poklican oznanjati Božji evangelij o njegovem Sinu, ki je umrl in vstal za nas (prim. Rim 1,9), ki je dokončni Božji »da« obljubam prerokov (prim. 2 Kor 1,19-20). V Jezusu Kristusu, je Beseda, ki je bila Bog pred vsemi časi in po kateri so bile ustvarjene vse stvari – kot pravi prolog Janezovega evangelija – »meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). V Njem je Bog postal naš bližnji, tako da smo vse, kar storimo kateremu koli od naših bratov, storili Njemu (prim. Mt 25,40).

Zato je previdnostno sovpadanje, da v tem svetem letu, ki je posvečeno našemu upanju, ki je Kristus, obhajamo tudi 1700-letnico prvega ekumenskega koncila v Niceji, ki je leta 325 razglasil izpoved vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina. To je srce krščanske vere. Še danes med nedeljskim obhajanjem evharistije izpovedujemo Nicejsko-Carigrajsko veroizpoved, izpoved vere, ki združuje vse kristjane. Daje nam upanje v težkih časih, v katerih živimo, sredi tolikih skrbi in strahov, groženj z vojno in nasiljem, naravnih nesreč, hudih krivic in neravnovesja, lakoto in bedo, ki ju trpijo milijoni naših bratov in sester.

3. Časi nicejskega koncila niso bili nič manj burni. Ko se je začel leta 325, so bile rane preganjanj proti kristjanom še vedno odprte. Za milanski tolerančni edikt (313), ki sta ga izdala dva cesarja Konstantin in Licinij, se je zdelo, da napoveduje zoro nove dobe miru. Vendar so se po zunanjih grožnjah v Cerkvi kmalu pojavile razprave in spori.

Arij, duhovnik iz Aleksandrije v Egiptu, je učil, da Jezus ni v resnici Božji Sin; čeprav ni preprosta ustvarjenina, naj bi bil vmesno bitje med nedosegljivo oddaljenim Bogom in nami. Poleg tega naj bi obstajal čas, v katerem Sina »ni bilo«. To je bilo v skladu s razširjeno miselnostjo tistega časa in se je zato zdelo sprejemljivo.

Vendar Bog ne zapusti svoje Cerkve in vedno znova zbudi pogumne može in žene, priče vere in pastirje, ki vodijo njegovo Ljudstvo in mu kažejo pot evangelija. Škof Aleksander iz Aleksandrije je spoznal, da se Arijevo učenje ne sklada s Svetim pismom. Ker Arij ni pokazal spravljivosti, je Aleksander sklical egiptovske in libijske škofe na sinodo, ki je obsodila Arijevo učenje; drugim vzhodnim škofom je potem poslal pismo, v katerem jih je podrobno seznanil. Na Zahodu je nastopil škof Hozij iz Kordove v Španiji, ki se v času preganjanja cesarja Maksimiljana že izkazal za gorečega izpovedovalca vere in je užival zaupanje rimskega škofa papeža Silvestra.

Vendar so se strnili tudi Arijevi privrženci. To je privedlo do ene največjih kriz v zgodovini Cerkve v prvem tisočletju. Vzrok za razpravo namreč ni bila neka postranska podrobnost. Šlo je za središče krščanske vere, za odgovor na odločilno vprašanje, ki ga je Jezus postavil učencem pri Cezareji Filipovi: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15).

4. Medtem ko se je sporno vprašanje vzplamtevalo, je cesar Konstantin spoznal, da je skupaj z enostjo Cerkve ogrožena tudi edinost cesarstva. Zato je vse škofe sklical na ekumenski, to je vesoljni, koncil v Niceji, da bi ponovno vzpostavili enost. Sinoda, imenovana »318 očetov«, je potekala pod cesarjevim predsedovanjem: število zbranih škofov je bilo brez primere. Nekateri izmed njih so še vedno nosili znamenja mučenj, ki so jih prestali med preganjanjem. Velika večina jih je prihajalo z Vzhoda, medtem ko se zdi, da jih je bilo samo pet zahodnjakov. Papež Silvester se je zanesel na teološko ugledno osebnost škofa Hozija iz Kordove in poslal dva rimska duhovnika.

5. Koncilski očetje so izpričali svojo zvestobo Svetemu pismu in apostolskemu izročilu, kakor so jo izpovedali med krstom po Jezusovem naročilu: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Na Zahodu so obstajale različne formule, med katerimi je bila tako imenovana Apostolska veroizpoved.[1] Tudi na Vzhodu je bilo veliko krstnih izpovedi, ki so si bile podobne po strukturi. Ni šlo za učen in zapleten jezik, ampak prej – kot so rekli pozneje – za preprost jezik, razumljiv ribičem na Galilejskem morju.

Na tej podlagi se nicejska veroizpoved začne z izpovedjo: »Verujemo v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari.«[2] S tem so koncilski očetje izrazili vero v enega in edinega Boga. Na koncilu v zvezi s tem ni bilo nobenega vprašanja. Razpravljali pa so o nekem drugem členu, ki je tudi uporabljal svetopisemski jezik za izpoved vere »v enega Gospoda Jezusa Kristusa, Sina Božjega.« Razprava je nastala zaradi potrebe po odgovoru na vprašanje, ki ga je postavil Arij o tem, kako je treba razumeti trditev »Sin Božji« in kako bi se lahko skladala s svetopisemskim monoteizmom. Koncil je bil zato poklican, da opredeli pravilen pomen vere v Jezusa kot »Božjega Sina«.

Očetje so izpovedali, da je Jezus Božji Sin v kolikor je »iz Očetovega bistva (ousia) […] rojen, ne ustvarjen, istega bistva (homooúsios) z Očetom.« S to opredelitvijo je bila radikalno zavrnjena Arijeva teza.[3] Za izražanje resnice vere je koncil uporabil dve besedi, »bistvo« (ousia) in »enega bistva« (homooúsios), ki ju v Svetem pismu ne najdemo. S tem ni hotel svetopisemskih izrazov nadomestiti z grško filozofijo. Nasprotno, koncil je ta pojma uporabil, da bi jasno potrdil svetopisemsko vero in jo ločil od Arijeve helenizirajoče zmote. Obtožba helenizacije se torej ne nanaša na nicejske očete, ampak na napačen nauk Arija in njegovih pristašev.

Nicejski očetje so pozitivno hoteli ostati trdno zvesti svetopisemskemu monoteizmu in realizmu učlovečenja. Hoteli so poudariti, da edini pravi Bog ni nedosegljivo oddaljen od nas, ampak nasprotno, približal se nam je in nam prišel naproti v Jezusu Kristusu.

6. Da bi svoje sporočilo izrazil v preprostem jeziku Svetega pisma in bogoslužja, ki je znan vsemu Božjemu ljudstvu, koncil prevzame nekaj formulacij krstne izpovedi: »Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga.« Koncil nato prevzame svetopisemsko prispodobo luči: »Bog je luč« (1 Jn 1,5; prim. Jn 1,4-5). Kakor luč, ki izžareva in posreduje samo sebe, ne da bi je zmanjkalo, tako je Sin odsvit (apaugasma) Očetove slave in podoba (character) njegovega bitja (ipostasi) (prim. Heb 1,3; 2 Kor 4,4). Učlovečeni Sin, Jezus, je zato luč sveta in življenja (prim. Jn 8,12). Po krstu se razsvetlijo oči našega srca (prim. Ef 1,18), da bi tudi mi lahko bili luč v svetu (prim. Mt 5,14).

Veroizpoved končno trdi, da je Sin »pravi Bog od pravega Boga«. Sveto pismo na mnogih mestih razlikuje mrtve malike od pravega in živega Boga. Pravi Bog je Bog, ki govori in deluje v zgodovini zveličanja: Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ki se je razodel Mojzesu v gorečem grmu (prim. 2 Mz 3,14); Bog, ki vidi bedo ljudstva, sliši njegov krik, ga vodi in spremlja skozi puščavo z ognjenim stebrom (prim. 2 Mz 13,21), mu govori z glasom groma (prim. 5 Mz 5,26) in je do njega sočuten (prim. Oz 11,8-9). Kristjan je torej poklican, da se od mrtvih malikov spreobrne k živemu in pravemu Bogu (prim. Apd 12,25; 1 Tes 1,9). V tem smislu Simon Peter pri Cezareji Filipovi izpove: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16).

7. Nicejska veroizpoved ne oblikuje filozofske teorije. Izpoveduje vero v Boga, ki nas je odrešil po Jezusu Kristusu. To je živi Bog: hoče, da imamo življenje in ga imamo v izobilju (prim. Jn 10,10). Zato ta veroizpoved nadaljuje z besedami krstne izpovedi: Božji Sin, ki »je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes. In se je utelesil in postal človek, umrl je, tretji dan je vstal, šel je v nebesa in bo prišel sodit žive in mrtve.« To jasno kaže, da so kristološke trditve koncilske vere vključene v zgodovino zveličanja med Bogom in njegovimi stvarmi.

Sv. Atanazij, ki je na koncilu sodeloval kot diakon škofa Aleksandra in ga je nasledil na sedežu v Aleksandriji v Egiptu, je večkrat in zelo močno poudaril soteriološko razsežnost, ki jo izraža nicejska veroizpoved. Piše namreč, da nas je Sin, ki je prišel iz nebes, »naredil za Očetove otroke, in s tem, ko je sam postal človek, pobožanstvil ljudi. Ne postane Bog iz človeka, kar je bil, ampak iz Boga, kar je bil, postane človek, da bi nas lahko pobožanstvil.«[4] To je mogoče le, če je Sin v resnici Bog: nobeno umrljivo bitje dejansko ne more premagati smrti in nas rešiti; to lahko stori samo Bog. On nas je osvobodil v svojem Sinu, ki je postal človek, da bi mi bili svobodni (prim. Gal 5,1).

V nicejski veroizpovedi zasluži poudarek glagol descendit, »priti dol«. Sv. Pavel to gibanje opisuje z močnimi izrazi: »[Kristus] je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,7). Tako kot piše v prologu Janezovega evangelija: »Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Zato – uči Pismo Hebrejcem – »nimamo vélikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč podobno preizkušanega v vsem, razen v grehu« (Heb 4,15). V večeru pred svojo smrtjo se je sklonil kot suženj, da bi umil noge učencem (prim. Jn 13,1-17). In apostol Tomaž je šele potem, ko je lahko vtaknil prste v rano na strani vstalega Gospoda, izpovedal: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

Prav v moči njegovega učlovečenja srečamo Gospoda v naših bratih in sestrah v stiski: »Kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Nicejska veroizpoved nam torej ne govori o oddaljenem, nedosegljivem, negibnem Bogu, ki počiva sam v sebi, ampak o Bogu, ki nam je blizu, ki nas spremlja na naši poti po cestah sveta in najbolj temačnih krajih zemlje. Njegova neizmernost se kaže v dejstvu, da postane majhen, odloži svojo neskončno veličastnost in postane naš bližnji v majhnih in ubogih. To dejstvo v temelju spremeni pogansko in filozofsko pojmovanje Boga.

Še neka beseda nicejske veroizpovedi je za nas danes še posebej razodevajoča. Svetopisemska trditev »je postal meso«, ki je pojasnjena z vključitvijo besede »človek« po besedi »se je utelesil«. Niceja se tako distancira od napačnega nauka, po katerem naj bi Logos sprejel samo telo kot zunanjo oblogo, ne pa človeške duše, obdarjene z razumom in svobodno voljo. Nasprotno, potrditi hoče tisto, kar je kalcedonski koncil (451) izrecno izjavil: v Kristusu je Bog sprejel in odrešil celotnega človeka s telesom in dušo. Božji Sin je postal človek – pojasnjuje sv. Atanazij – da bi mogli mi, ljudje biti pobožanstveni.[5] To sijajno razumevanje Božjega razodetja sta pripravila sv. Irenej Lyonski in Origen, potem pa se je z veliko bogastva razvilo v vzhodni duhovnosti.

Pobožanstvenje nima nobene povezave s človekovim samopobožanstvenjem. Nasprotno, pobožanstvenje nas varuje pred prvobitno skušnjavo, da bi hoteli biti kakor Bog (prim. 1 Mz 3,5). Kar je Kristus po naravi, mi postanemo po milosti. Po delu odrešenja Bog ni samo obnovil našega človeškega dostojanstva kot Božje podobe, ampak nas je On, ki nas je čudovito ustvaril, na še bolj čudovit način napravil deležne njegove Božje narave (prim. 2 Pt 1,4).

Pobožanstvenje je torej pravo počlovečenje. Zaradi tega človekovo bivanje meri onkraj sebe, išče onkraj sebe, želi onkraj sebe in je nemirno, dokler ne počije v Bogu:[6] Deus enim solus satiat, samo Bog zadovolji človeka.[7]  Samo Bog v svoji neskončnosti lahko zadovolji neizmerno željo človekovega srca, in zato je Božji Sin hotel postati naš brat in odrešenik.

8. Rekli smo, da je Niceja jasno zavrnila Arijeve nauke. Vendar se Arij in njegovi privrženci niso vdali. Cesar Konstantin sam in njegovi nasledniki so se vedno postavljali na stran arijancev. Izraz homooúsios je vedno bolj postajal jabolko spora med nicejci in antinicejci, kar je sprožilo nadaljnje resne konflikte. Sv. Bazilij iz Cezareje opisuje zmedo, ki so jo sprožile zgovorne podobe, in jo primerja z nočno pomorsko bitko v siloviti nevihti[8], medtem ko sv. Hilarij priča o pravovernosti laikov v primerjavi z arijanizmom mnogih škofov in priznava, da »so ušesa ljudstva bolj sveta od src duhovnikov.«[9]

Skala nicejske veroizpovedi je bil sv. Atanazij, nepopustljiv in neomajen v veri. Čeprav so ga kar petkrat odstavili in izgnali iz aleksandrijskega škofovskega sedeža, se je vedno vrnil kot škof. Tudi iz izgnanstva je še naprej vodil Božje ljudstvo s svojimi spisi in pismi. Tako kot Mojzes tudi Atanazij ni mogel vstopiti v obljubljeno deželo cerkvenega miru. Ta milost je bila pridržana novemu rodu, znanemu kot »mladi nicejci«: na Vzhodu trije očetje Kapadočani, sv. Bazilij iz Cezareje (okoli 330-37), ki so mu dali naziv »Veliki«, njegov brat sv. Gregor iz Nise (335-394) in Bazilijev največji prijatelj sv. Gregor Nazianški (329/30.390). Na Zahodu sta bila pomembna sv. Hilarij iz Poitiersa (okoli 315.367) in njegov učenec sv. Martin iz Toursa (okoli 316-397). Potem pa predvsem sv. Ambrož iz Milana (333-397) in sv. Avguštin iz Hippona (354.430).

Zasluga treh Kapadočanov je bila zlasti v tem, da so dokončali formulacijo nicejske veroizpovedi, ko so dokazali, da Enost in Trojica v Bogu nikakor nista v nasprotju. V tem okviru je bil formuliran člen vere o Svetem Duhu na prvem Carigrajskem koncilu leta 381. Tako veroizpoved, ki se od tedaj imenuje nicejsko-carigrajska, pravi: »Verujemo v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki izhaja iz Očeta, ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo, ki je govoril po prerokih.«[10]

Od kalcedonskega koncila leta 451 je bil carigrajski koncil priznan kot ekumenski, nicejsko-carigrajska veroizpoved pa je bila razglašena za splošno zavezujočo.[11] Predstavljala je torej vez edinosti med Vzhodom in Zahodom. V 16. stoletju so jo ohranile tudi cerkvene skupnosti, ki so izšle iz reformacije. Nicejsko-carigrajska veroizpoved tako postane skupna izpoved vseh krščanskih izročil.

9. Dolga in dosledna je bila pot, ki je vodila od Svetega pisma do izpovedi vere v Niceji, potem do njenega sprejetja v Carigradu in Kalcedonu, pa še do šestnajstega in našega enaindvajsetega stoletja. Kot učenci Jezusa Kristusa smo »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« vsi mi krščeni, naredimo znamenje križa in smo blagoslovljeni. Molitev psalmov molitvenega bogoslužja vedno zaključimo z »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu«. Bogoslužje in krščansko življenje sta torej trdno zasidrana v nicejski in carigrajski veroizpovedi: kar govorimo z usti, mora priti iz srca, da bo o tem pričevalo z življenjem. Zato se moramo vprašati: kaj se je zgodilo z notranjim sprejemanjem veroizpovedi danes? Ali čutimo, da zadeva tudi naš današnji položaj? Ali razumemo in živimo to, kar izpovemo vsako nedeljo, in kaj to, kar izpovemo, pomeni za naše življenje?

10. Nicejska veroizpoved se začne z izpovedjo vere v Boga, Vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje. Za mnoge danes Bog in vprašanje o Bogu nimata skoraj nobenega pomena več v življenju. 2. vatikanski koncil je pripomnil, da so za to stanje vsaj delno odgovorni kristjani, ker z načinom življenja in z dejanji, ki so daleč od evangelija, ne pričujejo za resnično vero in skrivajo pravi Božji obraz.[12] V Božjem imenu so se bojevali, so ubijali, preganjali in diskriminirali. Namesto da bi oznanjali usmiljenega Boga, so govorili o maščevalnem Bogu, ki vliva strah in kaznuje.

Nicejska veroizpoved nas torej vabi k izpraševanju vesti. Kaj zame pomeni Bog in kako izpričujem vero vanj? Je edini Bog in samo on v resnici Gospod življenja, ali pa so maliki pomembnejši od Boga in njegovih zapovedi? Ali je Bog zame živi Bog, blizu v vsakem položaju, Oče, na katerega se obračam z otroškim zaupanjem? Ali je Stvarnik, ki mu dolgujem vse, kar sem in kar imam, čigar sledi lahko najdemo v vsaki ustvarjenini? Sem pripravljen dobrine zemlje, ki pripadajo vsem, deliti na pravičen in nepristranski način? Kako ravnam s stvarstvom, ki je delo njegovih rok? Ga uporabljam spoštljivo in hvaležno, ali pa ga izkoriščam in uničujem, namesto da bi ga varoval in zanj skrbel kot za skupni dom človeštva?[13]

11. V središču nicejsko-carigrajske veroizpovedi izstopa izpoved vere v Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Boga. To je srčika našega krščanskega življenja. Zato si prizadevamo, da bi Jezusu sledili kot Učitelju, tovarišu, bratu in prijatelju. Vendar nicejska veroizpoved zahteva več: spominja nas namreč, da ne smemo pozabiti, da je Jezus Kristus Gospod (Kyrios), Sin živega Boga, ki »je zaradi našega zveličanja prišel iz nebes« in je umrl »za nas« na križu, ter nam je s svojim vstajenjem in vnebohodom odprl pot novega življenja.

Seveda hoja za Jezusom Kristusom ni široka in udobna pot, vendar pa ta steza, pogosto zahtevna in celo nevarna, vedno vodi v življenje in zveličanje (prim. Mt 7,13-14). Apostolska dela govorijo o novi poti (prim. Apd 19,9.23; 22,4.14-15.22), ki je Jezus Kristus (prim. Jn 14,6). Hoditi za Gospodom napoti naše korake na pot križa, ki nas po kesanju vodi k posvečenju in pobožanstvenju.[14]

Če nas Bog ljubi z vsem, kar je, potem moramo tudi mi ljubiti drug drugega. Ne moremo ljubiti Boga, ki ga ne vidimo, ne da bi ljubili tudi brata in sestro, ki ju vidimo (prim. 1 Jn 4,20). Ljubezen do Boga brez ljubezni do bližnjega je hinavščina. Radikalna ljubezen do bližnjega, predvsem ljubezen do sovražnikov, brez ljubezni do Boga je junaštvo, ki nas presega in izčrpava. V hoji za Jezusom gre vzpon k Bogu preko spusta in predanosti bratom in sestram, predvsem najbolj zadnjim, najbolj ubogim, zapuščenim in odrinjenim. Kar smo storili najmanjšemu izmed njih, smo storili Kristusu (prim. Mt 25,31-46). Ob katastrofah, vojnah in bedi lahko ljudem, ki o Božjem usmiljenju dvomijo, pričujemo samo tako, da po nas izkusijo njegovo usmiljenje.[15]

12. Končno je nicejski koncil aktualen zaradi svoje visoke ekumenske vrednosti. V tem pogledu je bilo doseganje enosti vseh kristjanov eden od prvenstvenih ciljev zadnjega koncila, 2. vatikanskega koncila.[16] Pred natanko tridesetimi leti je sv. Janez Pavel II. nadaljeval in spodbujal koncilsko sporočilo v okrožnici Ut unum sint (25. maja 1995). Tako ob veliki obletnici prvega nicejskega koncila obhajamo tudi obletnico prve ekumenske okrožnice. Lahko jo štejemo za manifest, ki je posodobil iste ekumenske temelje, ki jih je postavil nicejski koncil.

Ekumensko gibanje je, Bogu hvala, v zadnjih šestdesetih letih doseglo lepe rezultate. Čeprav nam še ni bila dana polna vidna enost s Pravoslavnimi in Vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami ter s cerkvenimi skupnostmi, ki so izšle iz reformacije, nas je ekumenski dialog na temelju enega samega krsta in nicejsko-carigrajske veroizpovedi privedel do tega, da smo naše brate in sestre v Jezusu Kristusu prepoznali v bratih in sestrah drugih Cerkva in cerkvenih skupnostih ter da smo ponovno odkrili eno in vesoljno skupnost Kristusovih učencev po vsem svetu. Dejansko delimo vero v edinega Boga, Očeta vseh ljudi, skupaj izpovedujemo enega Gospoda in Božjega Sina Jezusa Kristusa, in enega Svetega Duha, ki nas navdihuje in spodbuja k polni enosti in skupnemu pričevanju za evangelij. V resnici je tega, kar nas združuje, veliko več od tistega, kar nas ločuje![17] Na ta način je v svetu, ki ga deli in trga veliko konfliktov, ena sama vesoljna krščanska skupnost lahko znamenje miru in orodje sprave, ki odločilno prispeva k svetovnemu prizadevanju za mir. Sv. Janez Pavel II. nas je še posebej spomnil na pričevanje mnogih krščanskih mučencev iz vseh Cerkva in cerkvenih skupnosti:. Njihov spomin nas združuje in nas spodbuja, da smo pričevalci in delavci za mir v svetu.

Da bi to poslanstvo opravljali verodostojno, moramo hoditi skupaj, da bi dosegli edinost in spravo med vsemi kristjani. Nicejska veroizpoved je lahko podlaga in oporni kriterij te poti. Ponuja nam namreč model resnične enosti v upravičeni različnosti. Enost v Trojici, Trojica v enosti, saj je enost brez mnogovrstnosti tiranija, mnogovrstnost brez enosti pa razkroj. Trinitarična dinamika ni dualistična, kot izključujoči aut-aut, ampak vključujoča vez, je et-et: Sveti Duh je vez enosti, ki ga častimo skupaj z Očetom in Sinom. Za seboj moramo torej pustiti teološke spore, ki so izgubili svoj razlog obstoja, da bi osvojili skupno misel in še bolj skupno molitev k Svetemu Duhu, da nas vse združi v eni sami veri in eni sami ljubezni.

To ne pomeni ekumenizma vračanja na stanje pred delitvami in tudi ne vzajemnega priznanja trenutnega status quo različnosti Cerkva in cerkvenih skupnosti, ampak prej ekumenizem, ki je usmerjen v prihodnost, ekumenizem sprave na poti dialoga, izmenjave naših duhovnih darov in dediščine. Ponovna vzpostavitev enosti med kristjani nas ne siromaši, ampak nas bogati. Tako kot v Niceji bo ta namen možen samo s potrpežljivo, dolgo in včasih težavno potjo medsebojnega poslušanja in sprejemanja. Gre za teološki izziv in še več, za duhovni izziv, ki zahteva kesanje in spreobrnjenje vseh. Zato potrebujemo duhovni ekumenizem molitve, hvale in bogočastja, kot se je zgodilo v nicejski in carigrajski veroizpovedi.

Prosimo torej Svetega Duha, naj nas pri tem delu spremlja in vodi. 
Sveti Božji Duh, ti vodiš vernike po poti zgodovine. 
Zahvaljujemo se ti, ker si navdihnil veroizpovedi in ker v srcih vzbujaš veselje izpovedovanja našega zveličanja v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, enega bistva z Očetom. Brez Njega ne moremo storiti ničesar. 
Ti, večni Božji Duh, iz veka v vek pomlajuj vero Cerkve. Pomagaj nam, da jo bomo poglobili in da se bomo vedno vračali k bistvenemu, da jo bomo oznanjali. 
Da naše pričevanje v svetu ne bo nedejavno, pridi, Sveti Duh, s tvojim ognjem milosti, da boš poživil našo vero, da nas boš razvnel z upanjem in razplamtel z dejavno ljubeznijo. 
Pridi, božanski Tolažnik, Ti, ki si harmonija, da boš združil srca in misli vernikov. Pridi in nam daj, da bomo okušali lepoto občestva. 
Pridi, Očetova in Sinova Ljubezen, da nas zbereš v eno samo Kristusovo čredo. 
Pokaži nam poti, ki jih moramo prehoditi, da se bomo s tvojo modrostjo vrnili k temu, kar smo v Kristusu: eno, da bo svet veroval. Amen.

Vatikan, 23. novembra 2025, praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva. 
LEON PP. XIV

[1] Denzinger – Hünermann, Enchiridion Symbolorum, Bologna 2018 (odslej DH), 30. 
[2] Prav tam, 125. 
[3] Iz izjav sv. Atanazija v Contra Arianos I, 9, je jasno, da homooúsios ne pomeni “enakega bistva”, ampak “istega bistva” z Očetom; ne gre torej za enakost bistva, ampak za istost bistva med Očetom in Sinom. Latinski prevod homooúsios torej upravičeno govori o unius substantiae cum Patre (prim. DH 125). 
[4] Contra Arianos I, 38, 7- 39, 1. 
[5] Prim. De incarnatione, 54, Contra Arianos I, 39; 42; 45; II, 59ss. 
[6] Sv. Avguštin, Izpovedi, 1. 
[7] Sv. Tomaž Akvinski, In Symbolum Apostolorum, a. 12. 
[8] Sv. Bazilij, De Spiritu Sancto, 30. 
[9] Sv. Hilarij, Contra Arianos, vel Auxentium, 6. Učeni teolog, potem kardinal in danes svetnik in cerkveni učitelj Janez Henrik Newman (1801 – 1890) je ob spominjanju na glasove cerkvenih očetov preiskoval to razpravo in prišel do zaključka, da se je nicejska veroizpoved ohranila predvsem zaradi sensus fidei Božjega ljudstva. Prim. On consulting the Faithful in Matters of Doctrine (1859). 
[10] DH 150. Trditve »ki izhaja iz Očeta in Sina (Filioque)« ne najdemo v carigrajskem besedilu; v latinsko veroizpoved jo je dodal papež Benedikt VIII. leta 1014 in je predmet pravoslavno-katoliškega dialoga. 
[11] DH 300. 
[12] 2. vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 19. 
[13] Prim. Frančišek, Okrožnica  Laudato si’ (24. maja 2015), 67; 78; 124. 
[14] Prim. Isti, Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate (19. marca 2018), 92. 
[15] Cfr Id., Lett. enc. Fratelli tutti (3. oktobra 2020), 67; 254. 
[16] Prim. 2. Vatikanski vesoljni koncil, odlok Unitatis redintegratio, 1. 
[17] Prim. Sv. Janez Pavel II., okrožnica Ut unum sint (25. maja 1995), 20.