Izšla nova knjiga svetega očeta: »Moč evangelija. Krščanska vera v 10 besedah«

Leon XIV.

Deset besed. Deset besed ni veliko, vendar se lahko z njimi začne pogovor o bogastvu krščanskega življenja. Da bi ga začel, bi tako izmed teh desetih besed želel izbrati tri, kot uvod v namišljen dialog s tistimi, ki bodo brali te strani: Kristus, občestvo, mir. Na prvi pogled se lahko zdi, da gre za izraze, ki so nepovezani, neskladni med seboj. Vendar ni tako. Lahko se medsebojno prepletajo v odnosu, ki bi ga rad z vami, dragi bralci, tukaj poglobil, da bi lahko skupaj doumeli njegovo novost in pomen.

Najprej središčnost Kristusa. Vsak krščeni je prejel dar srečanja z Njim. Dosegli sta ga njegova luč in njegova milost. Vera je prav to: ni titansko prizadevanje, da bi dosegli nadnaravnega Boga, ampak sprejetje Jezusa v našem življenju; odkritje, da Božje obličje ni daleč od našega srca. Gospod ni niti čarobno bitje niti nedoumljiva skrivnost, postal nam je blizu v Jezusu; v tistem Človeku, ki se je rodil v Betlehemu, umrl v Jeruzalemu, vstal in živi danes. Danes! In skrivnost krščanstva je, da se ta Bog želi združiti z nami, nam biti blizu, postati naš prijatelj. Tako da mi postanemo On.

Sveti Avguštin piše: »Razumete, bratje? Se zavedate milosti, ki jo je Bog izlil na nas? Čudite se, veselite se: postali smo Kristus! Če je Kristus glava in mi udje, je ves človek On in mi« (1). Krščanska vera je soudeležba pri božjem življenju prek izkušnje Jezusove človeškosti. V Njem Bog ni več pojem ali uganka, ampak Oseba, ki nam je blizu. Avguštin je vse to doživel v spreobrnjenju, z roko je otipal moč prijateljstva s Kristusom, ki je korenito spremenilo njegovo življenje: »Kje sem bil jaz, ko sem te iskal? Pred menoj si stal, jaz pa sem bil še od sebe odšel in še sebe nisem mogel najti: koliko teže Tebe!« (2).

Kristus je nadalje počelo občestva. Celotno njegovo življenje je zaznamovala želja, da bi bil most: most med človeštvom in Očetom; most med ljudmi, ki jih je srečeval; most med Njim in med tistimi, ki so bili na robu družbe. Cerkev je to Kristusovo občestvo, ki se nadaljuje v zgodovini. In je skupnost, ki v enosti živi različnost.

Avguštin uporabi podobo vrta, da bi ponazoril lepoto skupnosti vernikov, ki svoje različnosti preoblikuje v pluralnost, ki stremi k enosti in ki ne zapade v nered zmede: »Ta Gospodov vrt, bratje, nima samo vrtnic mučencev, ampak tudi lilije devic, bršljan zakoncev in vijolice vdov. Z eno besedo, najdražji, v nobenem življenjskem položaju naj ljudje ne dvomijo o svoji poklicanosti: Kristus je umrl za vse. O njem je pisano: »On hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice (1 Tim 2,4)« (3). Ta pluralnost postane občestvo v edinem Kristusu. Jezus nas združuje onkraj naših osebnosti, naših kulturnih in geografskih izvorov, našega jezika in naših zgodovin. Enost, ki jo On vzpostavi s prijatelji, je skrivnostno rodovitna in govori vsem: »Cerkev sestavljajo vsi, ki so v slogi z brati in ki ljubijo bližnjega« (4).

Kristjani morejo in morajo biti priče te sloge, tega bratstva, te bližine v današnjem svetu, ki ga zaznamujejo številne vojne. To ni odvisno samo od naših moči, ampak je dar od zgoraj; darilo tistega Boga, ki nam je s svojim Duhom obljubil, da bo vedno ob nas: »Kolikor ima nekdo Svetega Duha, toliko ljubi Cerkev« (5). Cerkev, dom različnih ljudstev, lahko postane znamenje, da nismo obsojeni na življenje v večnem konfliktu, in lahko uteleša sanje o človeštvu, ki živi v spravi, miru in soglasju. To so sanje, ki imajo temelj: Jezus, njegova molitev k Očetu za enost tistih, ki so njegovi. In če je Jezus prosil Očeta, ga moramo mi še toliko bolj prositi, da nam podeli dar spravljenega sveta. In nazadnje, iz Kristusa in občestva, mir. Ki ni sad zatiranja ali nasilja, ni povezan s sovraštvom ali maščevanjem.

Kristus je tisti, ki z ranami svojega trpljenja sreča svoje in jim pravi: »Mir vam bodi«. Svetniki so pričevali, da ljubezen premaga sovraštvo, da samo dobrota razoroži hudobijo in da nenasilje lahko uniči zatiranje. Našemu svetu moramo pogledati v oči: ne moremo več dopuščati strukturnih nepravičnosti, zaradi katerih imajo tisti, ki imajo več, vedno več, in obratno: tisti, ki imajo manj, postajajo vedno bolj revni. Nevarno je, da bi sovraštvo in nasilje, kot po naklonjeni ravnini, prekipela in bi se beda razširila med ljudstvi: prav želja po občestvu ter to, da se prepoznamo kot bratje, je protistrup za vsak ekstremizem.

Pater Christian de Chergé, prior samostana Tibhirine, ki je bil skupaj z osemnajstimi drugimi redovniki in redovnicami mučenci v Alžiriji razglašen za blaženega, je po tem, ko je doživel izkušnjo srečanja s teroristi iz oči v oči, od Kristusa prejel dar, da je v občestvu z Njim in z vsemi Božjimi otroki zapisal besede, ki nas še danes nagovarjajo, saj prihajajo od Boga. Ko se je spraševal, s katero molitvijo bi se po tako težki preizkušnji lahko obrnil na Gospoda, je glede tistih, ki so nasilno vdrli v samostan, napisal: »Ali imam pravico prositi "razorôži ga", če ne začnem prositi "razoroži me" in "razoroži nas", kot skupnost? To je moja vsakodnevna molitev«. Prav na isti severnoafriški zemlji je približno 1600 let pred tem Avguštin zapisal: »Živimo dobro in časi bodo dobri. Mi smo časi.«

Naš čas lahko zaznamujemo mi: s pričevanjem, s prošnjo k Svetemu Duhu, naj nas naredi za moške in ženske, ki širijo mir, sprejemajo Kristusovo milost in v svetu širijo vonj njegove ljubezni in usmiljenja. »Mi smo časi«: ne dopustimo, da bi nas spričo nasilja, ki smo mu priča, prevzel obup; vsak dan prosimo Boga Očeta za moč Svetega Duha, da bo v teminah zgodovine sijal živi plamen miru.

Vatikan, 16. oktober 2025

1 Sveti Avguštin, Govori o Janezovem evangeliju, 21,8
2 Ibid., Izpovedi, V, 2, 2
3 Ibid., Discorsi, 304, 3
4 Ivi, 359, 9
5 Ibid., Govori o Janezovem evangeliju, 32, 8, 8
6 Ibid. Discorsi, 80, 8