Papež misijonarjem Cerkve v Mehiki: Kvas vere umesiti v testo sveta
Papež Leon XIV. spregovori o vztrajni moliti, žrtvovanju ter duhovni in materialni podpori udeležencev kongresa, s čimer velikodušno podpirajo misijonarsko delo Cerkve v Mehiki. Na ta način sodelujejo pri »pomembni evangelizacijski nalogi vesoljne Cerkve, katere temeljna dolžnost je prinesti Kristusa v srce vsakega človeka«.
Kristusova moč, ki vse dela novo
V luči tega skupnega poslanstva papež navede Jezusovo kratko priliko, ki ima samo en stavek in s katero Gospod pokaže, kako se njegova Beseda širi po svetu: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo« (Mt 13,33). »Kvas, o katerem govori Jezus, je drugačen od suhega ali industrijskega kvasa, ki ga danes uporabljamo za peko. Takrat so majhne koščke testa, v katerem je že bil kvas, zamesili z novo moko in vodo in tako vse pustili vzhajati.«
Sveti Hieronim poistoveti ženo v priliki s samim Kristusom, ki zna potrpežljivo vpeljati vero v zgodovino in kulture ljudstev ter jih preoblikovati od znotraj. Sveti Janez Krizostom pa zatrdi, da čeprav kvas izgine v testu, ne izgubi svoje moči, ampak spremeni samo naravo celotnega tesna. Takšna je tudi Kristusova moč, ki vse dela novo (prim Raz 21.5).
Evangelij ni odstranil ničesar, ampak je vse spremenil
»Tako se je zgodilo tudi v Mehiki,« zapiše papež. »Kvas evangelija je prišel v roke nekaterih misijonarjev. To so bile roke Cerkve, ki so umesile kvas – vero, ki so jo prinesli s sabo – v novo moko celine, ki takrat še ni poznala Kristusovega imena. Z njihovo integracijo se je začel počasen in občudovanja vreden proces vzhajanja. Evangelij ni odstranil ničesar, kar je našel, ampak je vse spremenil. Vse neverjetno bogastvo prebivalcev teh dežel – jeziki, simboli, običaji in upanje – se je umesilo z vero, da bi evangelij pognal korenine v njihovih srcih in bi zacvetela dela svetosti in edinstvene lepote.«
Gvadalupsko sporočilo naj postane misijonarski impulz
Ob tistem svitu vere je Bog dal Cerkvi znamenje popolne inkulturacije, nadaljuje sveti oče. »Na hribu Tepeyac se je prikazala Mati pravega Boga kot vidno znamenje ljubezni, s katero se je Gospod približal prebivalcem te dežele, in verodostojnega odgovora ljudstva, ki je dvignilo svoj pogled k Odrešeniku ter odločno sprejelo naročilo naše Gospe, naj storijo vse, kar jim reče (prim. Jn 2,5).«
»Gvadalupsko sporočilo je postalo misijonarski impulz. Prvi evangelizatorji – škofijski duhovniki, frančiškani, dominikanci, avguštinci in jezuiti – so zvesto sprejeli nalogo, da storijo, kar je Kristus od njih zahteval. Povsod, kjer so oznanjali, je cvetela vera in z njo kultura, vzgoja in karitativnost. Tako je testo malo po malo vzhajalo in evangelij je postal kruh, sposoben potešiti najglobljo lakoto tega ljudstva.«
Evangelij naj se zlije z našim življenjem in ga od znotraj preoblikuje
»Naš čas je kot mlinski kamen, pod katerim se bolečine revščine, družbene delitve, izzivi novih tehnologij in iskrena hrepenenja po miru še naprej meljejo kot nova moka, ki pa je v nevarnosti, da bo vzhajana s slabim kvasom (prim. Mt 16,12). Zato vas, misijonarje današnjega časa, Gospod kliče, da ste roke Cerkve, ki v testo zgodovine polagajo kvas Vstalega, da bi upanje lahko znova vzšlo.«
Ni dovolj reči »Gospod, Gospod«, ampak moramo prav tako izpolniti Očetovo voljo (prim. Mt 7,21), nadaljuje papež. »Biti moramo pripravljeni položiti roke v testo sveta! Ni dovolj govoriti o moki, ne da bi si pri tem umazali roke. Treba se je je dotakniti, se z njo premešati, pustiti, da se evangelij zlije z našim življenjem in ga preoblikuje od znotraj. Tako bo kraljestvo raslo, ne s silo ali številčno, ampak s potrpežljivostjo tistih, ki z vero in ljubeznijo še naprej skupaj z Bogom gnetejo testo sveta.«
Katoliška Cerkev v Mehiki si prizadeva v polnosti živeti ta Kristusov klic, zato se papež vsem zahvaljuje za velikodušni trud in jih spodbuja, naj so vedno misijonarji Kristusovega Srca, »romarji upanja in delavci za mir«.
