Papež teološki komisiji: Hvala vam za velikodušno predanost s katero opravljate svoje dragoceno služenje

Leon XIV.

Govor svetega očeta Leona XIV. 
mednarodni teološki komisiji 
26. november 2025 
--- 
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. 
Mir z vami! 
--- 
Vaša eminenca, 
vaše ekscelence, 
spoštovani člani Mednarodne teološke komisije.

Vesel sem, da vas prvič srečam – čeprav ste mi mnogi znani – odkar me je Gospod Jezus poklical, da nasledim blaženega apostola Petra na sedežu Rimske Cerkve v službi enosti med vsemi Cerkvami.

Vaše letno plenarno zasedanje je primerna priložnost, da se zahvalim vsem vam in tudi tistim, ki so bili v tej službi pred vami. Organizem, katerega del ste, se je rodil iz poziva k prenovi, ki ga je oblikoval Drugi vatikanski ekumenski koncil. Mednarodna teološka komisija, ki jo je leta 1969 ustanovil sv. Pavel VI., je svoje delo opravljala »z veliko marljivostjo in preudarnostjo«, kot je leta 1982 poudaril sv. Janez Pavel II. in ji dal stabilno in dokončno obliko (prim. Mp Tredecim anni). Ob ponovnem izražanju te hvaležnosti se vam še posebej zahvaljujem za pravočasno objavo dokumenta, ki ste ga podarili Cerkvi ob 1700. obletnici prvega nicejskega ekumenskega koncila: »Jezus Kristus, Božji Sin, Zveličar«. To je besedilo z avtoriteto, ki bo zagotovo navdihnilo nadaljnje študije in napredek ekumenskega dialoga. Jutri bom začel svoje prvo apostolsko potovanje v Turčijo in Libanon, med katerim bom poromal v Iznik, starodavno Nicejo, da bi obhajal ta zgodovinski dogodek in prosil Gospoda za dar enosti in miru za njegovo Cerkev.

S polnim zaupanjem v vašo velikodušno predanost vas želim spodbuditi, da nadaljujete poslanstvo, ki vam ga je zaupal Apostolski sedež. Kakor so moji častitljivi predhodniki z vztrajnostjo in predvidevanjem sledili poti, ki jo je začrtal drugi vatikanski koncil, tako se tudi jaz ukvarjam z razločevanjem tistih »novih stvari«, ki zaznamujejo pot človeške družine, in doktrinarnih tem, »zlasti tistih, ki predstavljajo nove vidike« (Tredecim anni) v življenju Cerkve. To so resničnosti, ki nas kot Božje ljudstvo nujno izzivajo, da z ustvarjalno zvestobo oznanjamo dobro novico, ki jo je svetu dal »enkrat za vselej« (prim. Heb 9,12) Bog, naš Oče, po Gospodu Jezusu Kristusu. On je živi evangelij zveličanja: pričevanje, ki ga o Njem izpovedujemo v vsakem veku, se nenehno obnavlja z »neizmernim« izlitjem Svetega Duha (prim. Jn 3,34). Prav Tolažnik je tisti, ki razsvetljuje misli in vnema naša srca z ljubeznijo ter tako spreminja zgodovino po Božji ljubeči volji. S tega vidika ima Mednarodna teološka komisija nalogo, da Dikasteriju za nauk vere in Škofovskemu zboru, ki mu predsedujem, ponudi vpoglede, hermenevtiko in smernice ter sodeluje pri skupnem razumevanju zveličavne resnice, razodete v Kristusu Jezusu. V skladu s poslanstvom, ki je lastno teologom, ki »po svoji karizmi« sodelujejo »pri gradnji Kristusovega telesa v enosti in resnici« (prim. Navodilo Donum veritatis; 1 Tim 6,20; 2 Tim 1,12–14), lahko vaši prispevki tako usmerjajo poslanstvo Cerkve v zvestobi zakladu vere.

V tem duhu vas spodbujam, da cenite ne le nepogrešljivo natančnost teološke metode, temveč tudi tri posebne vire.

Najprej mislim na katoliškost naše vere. Kot je zapisal sv. Janez Pavel II., »ker prihajajo iz različnih narodov in se soočajo s kulturami različnih ljudstev«, člani Mednarodne teološke komisije »bolje poznajo nove probleme, ki so kot nova podoba starih problemov, in zato lahko bolje razumejo tudi težnje in miselnost današnjega človeka« (Tredecim anni). Zato upam, da bo vaše razmišljanje obogateno s številnimi izkušnjami lokalnih Cerkva.

Drugič, želim poudariti pomen – danes še bolj očiten kot kdaj koli prej – interdisciplinarnega in transdisciplinarnega dialoga z različnimi področji znanja in strokovnega znanja. Tudi to je zahtevna in obetavna naloga Mednarodne teološke komisije: spodbujati – kot zahteva apostolska konstitucija Veritatis gaudium – »umestitev in fermentacijo vseh oblik znanja v prostor Luči in Življenja, ki ju ponuja Modrost, ki izvira iz Božjega razodetja« (št. 4c). Vaša predanost v tem pogledu ni le koristna, ampak nujna za pristno in učinkovito nadaljevanje evangelizacije ljudstev in kultur.

Tretjič, vabim vas, da posnemate strastno modrost cerkvenih učiteljev, kot so sv. Avguštin, sv. Bonaventura, sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija iz Lisieuxa in sv. Janez Henrik Newman. Pri njih je bil teološki študij vedno povezan z molitvijo in duhovno izkušnjo, nepogrešljivima pogojema za gojenje razumevanja razodetja, ki ga ni mogoče zreducirati na zgolj komentar formul vere. Le v življenju, ki je usklajeno z evangelijem, se lahko uresniči privrženost božji resnici, ki jo izpovedujemo, in tako postane naše pričevanje in poslanstvo Cerkve verodostojno.

Kot je dejal papež Frančišek: »Ko pomislim na teologijo, mi pride na misel luč [...]. Teologija opravlja skrito in ponižno delo, da bi lahko prišla na dan luč Kristusa in njegovega evangelija« (Nagovor udeležencem mednarodnega kongresa o prihodnosti teologije, 9. december 2024). Kristusova luč, luč, ki je Kristus sam (prim. Jn 8,12)! Da, Jezus Kristus je luč sveta (prim. Jn 8,12). Kot uči Drugi vatikanski koncil, je »ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine«. Zato Cerkev še naprej oznanja, da vse stvari »najdejo svoj zadnji temelj v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke« (Gaudium et Spes, 10). Kot znanost vere ima teologija najprej in predvsem nalogo, da občuduje, nato pa odraža in širi trajno in učinkovito Kristusovo luč v nenehno spreminjajočem se tempu naše zgodovine.

»Danes«, kot je poudaril papež Benedikt XVI., »pretirana sektorizacija znanja, zaprtje humanističnih znanosti za metafiziko, težave dialoga med znanostmi in teologijo škodujejo ne le razvoju znanja, ampak tudi razvoju ljudstev, saj je takrat oviran pogled na celotno dobro človeka v različnih razsežnostih, ki so zanj značilne« (Okrožnica Caritas in Veritate, 31). Med njimi je zagotovo razum, pa tudi »naši občutki, naša volja in naše odločitve« (FRANČIŠEK, Nagovor udeležencem mednarodnega kongresa o prihodnosti teologije, 9. decembra 2024), ki skupaj prispevajo k razvoju različnih kultur.

Predragi, tako kot ni sposobnosti, ki je vera ne bi osvetlila, tako ni znanosti, ki je teologija ne more prezreti. Zato ste poklicani, da s celovito študijo ponudite svoj dragocen prispevek k razločevanju in reševanju izzivov, s katerimi se soočata tako Cerkev kot človeštvo kot celota.

Hvala vam torej za velikodušno predanost s katero opravljate svoje dragoceno služenje. Zaupajoč vas blaženi Devici Mariji, Sedes Sapientiae (Sedež modrosti) , vam vsem podeljujem svoj blagoslov. Hvala.