Papež: V postopkih o zakonski zvezi delovati v službi resnice in za zveličanje duš
Tri razsežnosti iste stvarnosti
Tema izobraževalnega srečanja je bila »Deset let od reforme kanonskega postopka o ničnosti zakonske zveze. Ekleziološka, pravna in pastoralna razsežnost«. In prav na medsebojno prepletenost teh treh vidikov se je papež navezal v svojem govoru ter opozoril, da je ta odnos neredko pozabljen, saj se teologijo, pravo in pastoralo običajno razume kot ločena področja, s čimer se zamegli harmonijo, ki pa pride v ospredje, ko se te tri razsežnosti obravnavajo kot deli iste stvarnosti.
»Pomanjkljivo razumevanje te prepletenosti izhaja predvsem iz razumevanja pravne stvarnosti postopkov o ničnosti zakonske zveze kot izključno tehničnega področja, ki zadeva le strokovnjake, ali kot sredstva, katerega cilj je le pridobitev svobodnega statusa oseb. To je površno razumevanje, ki ne upošteva niti eklezioloških predpostavk teh postopkov niti njihovega pastoralnega pomena.«
Med temi predpostavkami je sveti oče izpostavil zlasti dve: prva se nanaša na sveto oblast, ki se izvaja v cerkvenih sodnih postopkih v službi resnice, druga pa se nanaša na predmet postopka za razglasitev ničnosti zakona, to je na skrivnost zakonske zveze.
Sveta oblast v službi resnice
Sodna funkcija, kot način izvrševanja vodstvene ali sodne oblasti, v celoti sodi v splošno stvarnost »svete oblasti pastirjev v Cerkvi«, je zatrdil.
»V sodni oblasti deluje temeljni vidik pastoralne službe: diakonija resnice. Vsak vernik, vsaka družina, vsaka skupnost potrebuje resnico o svoji cerkveni situaciji, da bi lahko dobro opravljali pot vere in ljubezni. V tem okviru se nahaja resnica o osebnih in skupnostnih pravicah: pravna resnica, izrečena v cerkvenih postopkih, je vidik eksistencialne resnice na ravni Cerkve.« Sveta oblast pomeni »soudeleženost v Kristusovi oblasti«, njeno služenje resnici pa je »pot k spoznanju in sprejetju končne Resnice, ki je sam Kristus«.
Skrivnost zakonske zveze
Druga teološka predpostavka, značilna za postopek o ničnosti zakonske zveze, je sama zakonska zveza, saj jo je ustanovil Stvarnik. »Pri obravnavanju razlogov za ničnost je odločilen ta realizem: zavedanje, da delujemo v službi resnice o konkretni zvezi, da torej pred Gospodom razločujemo, ali je v njej prisotna skrivnost ene ljubezni, ki traja za vedno v zemeljskem življenju zakoncev, kljub kakršnim koli neuspehom v odnosu. Predragi, kakšna velika odgovornost vas čaka!« so se glasile papeževe besede.
Med zakoncema spodbujati spravo
V nadaljevanju je dejal, da je treba ovrednotiti sodni postopek in ga obravnavati ne kot zapleteno kopico postopkovnih zahtev, ampak kot instrument pravice. Zatrdil je tudi, da si je treba zlasti v Cerkvi, pa tudi v civilni družbi, »prizadevati za sklepanje dogovorov, ki zagotavljajo pravičnost in rešujejo spore s pomočjo mediacije in poravnave«. »V tem smislu je zelo pomembno prizadevanje za spodbujanje sprave med zakoncema, po možnosti tudi s potrditvijo zakonske zveze,« je dodal.
Za postopkovno tehniko, ki je zvesta izvajanju veljavne zakonodaje, so torej v igri »ekleziološke predpostavke postopka o zakonski zvezi«, in to sta »iskanje resnice in salus animarum [zveličanje duš]«. Osredotočenost na resnico tega, kar je pravično, mora navdihovati vse pravne strokovnjake, vsakega v svoji vlogi, da sodelujejo pri izvajanju pravičnosti in resničnega miru, ki je cilj postopka.
Sodna dejavnost Cerkve in družinska pastorala
Papež je izpostavil še pastoralni vidik postopkov. »Ekleziološka in pravna razsežnost, če se ju zares živi, razkrijeta pastoralno razsežnost. V zadnjem obdobju se je povečalo predvsem zavedanje o vključevanju sodne dejavnosti Cerkve na področje zakonske zveze v sklopu družinske pastorale. Ta pastorala ne sme zanemarjati ali podcenjevati dela cerkvenih sodišč, in cerkvena sodišča ne smejo pozabiti, da je njihov poseben prispevek pravičnosti del spodbujanja blaginje družin, zlasti tistih, ki so v težavah. To delo je naloga vseh v Cerkvi, tako duhovnikov kot drugih vernikov, še posebej pa pravnikov,« pri čemer je sveti oče dodal, da ima postopek sam po sebi pastoralno vrednost.
Papež Leon XIV. je ob koncu še izpostavil, da tri navedene razsežnosti vodijo v ponovno potrditev, da je salus animarum [zveličanje duš] vrhovni zakon in cilj postopkov o zakonski zvezi v Cerkvi: »Na ta način vaša služba kot nosilcev pravičnosti v Cerkvi razkriva svojo veliko ekleziološko, pravno in pastoralno presežnost.«
