Papež: Voditelji naj prisluhnejo kriku revnih; brez pravičnosti ni miru
Vatican News
Pred začetkom svete maše je papež na kratko nagovoril okoli 12.000 romarjev, ki so jo spremljali na Trgu svetega Petra. Po uvodnem pozdravu je spomnil na dobro znan stavek iz evangelija: »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo«. Ob tem je dejal, da »vsi želimo biti med Gospodovimi ubogimi, ker je naše življenje Božji dar in ga sprejemamo z veliko hvaležnostjo«. Sveti oče se je zbranim zahvalil za njihovo navzočnost in dejal, da je bazilika premajhna za vse, zato jih je povabil, naj sveto mašo spremljajo na zaslonih na Trgu. Spodbudil jih je z naslednjimi besedami: »Sodelujte z veliko ljubezni, z veliko vere ter vedite, da smo vsi združeni v Kristusu. Obhajamo torej evharistijo, potem pa se vidimo pri angelusu tukaj na Trgu. Naj vas Bog vse blagoslovi. Lepo nedeljo.«
Homilija papeža Leona XIV.
Dragi bratje in sestre,
zadnje nedelje liturgičnega leta nas spodbujajo, naj gledamo zgodovino v njenih končnih izidih. V prvem berilu prerok Malahija v prihodu »Gospodovega dne« vidi vstop v nov čas. Ta je opisan kot čas Boga, ko bodo upanja revnih in ponižnih dobila od Gospoda zadnji in dokončni odgovor kakor zarja, s katero vzide sonce pravičnosti; delo hudobnih in njihove krivice, zlasti zoper nemočne in revne, pa bodo izkoreninjene in sežgane kot slama.
To sonce pravičnosti je, kakor vemo, Jezus sam. Gospodov dan namreč ni samo zadnji dan zgodovine, ampak je Kraljestvo, ki je blizu vsakemu človeku v Božjem Sinu, ki prihaja. V evangeliju Jezus z apokaliptičnim jezikom, značilnim za njegov čas, oznanja in uvede to Kraljestvo: On sam je namreč gospostvo Boga, ki je navzoč in si utira pot v dramatičnih dogodkih zgodovine. Ti zato ne smejo prestrašiti učenca, ampak mora zaradi njih postati še bolj vztrajen v pričevanju in se zavedati, da je vedno živa in zvesta Jezusova obljuba: »Še las z glave se vam ne bo izgubil« (Lk 21,18).
To, bratje in sestre, je upanje, v katerem smo zasidrani, kljub ne vedno veselim dogodkom življenja. Tudi danes »Cerkev nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga ter oznanja Gospodovo smrt, dokler ne pride« (Lumen gentium, 8). In tam, kjer se zdi, da so se izčrpali vsi človeški upi, se še bolj utrdi edina gotovost, trdnejša od neba in zemlje, da Gospod ne bo pustil, da bi se izgubil en sam las z naše glave.
V preganjanjih, trpljenjih, naporih in stiskah življenja in družbe nas Bog ne pušča samih. On se razodeva kot Tisti, ki se zavzame za nas. Celotno Sveto pismo prežema ta rdeča nit, ki pripoveduje o Bogu, ki je vedno na strani najmanjšega, na strani sirote, tujca in vdove (prim. 5 Mz 10,17-19). In v Jezusu, njegovem Sinu, bližina doseže vrhunec ljubezni: zato Kristusova navzočnost in Beseda postaneta radost in jubilej za najbolj uboge, saj je On prišel, da bi prinesel blagovest ubogim ter oznanil leto Gospodove milosti (prim. Lk 4,18-19).
Tega leta milosti se tudi mi na poseben način udeležujemo prav danes, ko s tem svetovnim dnevom revnih obhajamo jubilej revnih. Vsa Cerkev se veseli in raduje; in v prvi vrsti vam, dragi bratje in sestre, želim z močjo posredovati nepreklicne besede samega Gospoda Jezusa: »Dilexi te – Vzljubil sem te« (Raz 3,9). Da, spričo naše majhnosti in revščine nas Bog gleda kot nihče drug in nas ljubi z večno ljubeznijo. In njegova Cerkev še danes, morda zlasti v tem našem času, ki je še vedno ranjen zaradi starih in novih oblik revščine, želi biti »mati revnih, kraj sprejemanja in pravičnosti« (Apostolska spodbuda Dilexi te, 39).
Koliko oblik revščine stiska naš svet! Najprej so to materialne revščine, vendar pa obstaja tudi veliko moralnih in duhovnih situacij, ki pogosto zadevajo predvsem mlade. In drama, ki jih vse prežema, je osamljenost. Ta nas izziva, da na revščino gledamo celostno; seveda je včasih treba odgovoriti na nujne potrebe, vendar pa moramo bolj v splošnem razviti kulturo pozornosti: prav zato, da bi porušili zid osamljenosti. Zato želimo biti pozorni na drugega, na vsakogar; tam, kjer smo, kjer živimo in to držo prenašati že v družini, da bi jo konkretno živeli na delovnem mestu in v šoli, v različnih skupnostih, v digitalnem svetu, povsod, vse do skrajnih koncev, ter bi postali priče Božje nežnosti.
Danes se zdi, da nas predvsem scenariji vojne, ki žal potekajo na številnih področjih po svetu, potrjujejo v stanju nemoči. Vendar pa globalizacija nemoči izhaja iz laži; iz prepričanja, da je ta zgodovina vedno potekala tako in se ne bo mogla spremeniti. Evangelij pa nam pravi, da prav v pretresih zgodovine Gospod prihaja, da nas reši. In mi, krščanska skupnost, moramo biti danes sredi ubogih živo znamenje te rešitve.
Revščina vprašuje kristjane, vendar pa vprašuje tudi vse tiste, ki imajo v družbi odgovorne vloge. Zato spodbujam voditelje držav in odgovorne v narodih, naj prisluhnejo kriku najrevnejših. Brez pravičnosti ne bo moglo biti miru in revni nas na to spominjajo na različne načine: tako s svojim preseljevanjem kot tudi s svojim krikom, ki ga tolikokrat za zaduši mit o blagostanju in napredku, ki ne upošteva vseh, ampak pozablja na mnoge ustvarjenine in jih prepušča njihovi usodi.
Karitativnim delavcem, številnim prostovoljcem, tistim, ki se posvečajo lajšanju razmer najrevnejših, izrekam svojo hvaležnost in hkrati spodbudo, naj bodo vedno bolj kritična vest v družbi. Dobro veste, da vprašanje revnih vodi k bistvu naše vere; za nas so oni Kristusovo meso in ne samo sociološka kategorija (prim. Dilexi te, 110). Zato »Cerkev kot mati hodi s tistimi, ki hodijo. Kjer svet vidi grožnje, ona vidi otroke: kjer se gradijo zidovi, ona gradi mostove« (ibid., 75).
Vsi se zavzemimo. Kakor piše apostol Pavel kristjanom v Tesaloniki (prim. 2 Tes 3,6-13), v pričakovanju Gospodovega prihoda v slavi ne smemo živeti življenja, usmerjenega v nas same in v verski intimizem, ki se izraža v nezanimanju za druge in zgodovino. Nasprotno, iskati Božje kraljestvo pomeni željo, da bi človeško sobivanje spremenili v prostor bratstva in dostojanstva za vse, brez izjeme. Vedno preži nevarnost, da bi živeli kot raztreseni popotniki, ki se ne menijo za končni cilj in se ne zanimajo za tiste, ki z nami delijo pot.
Dopustimo, da nas ob tem jubileju revnih navdihne pričevanje svetnikov in svetnic, ki so služili Kristusu v najbolj pomoči potrebnih ter so mu sledili na poti majhnosti in odrekanja. Zlasti bi rad ponovno omenil lik svetega Benedikta Jožefa Labreja, ki ima s svojim življenjem »Božjega potepuha« lastnosti, da bi bil zavetnik vseh revnih brezdomcev. Naj nam Devica Marija, ki nas v Magnifikatu še naprej spominja na Božje izbire in je glas tistih, ki nimajo glasu, pomaga vstopiti v novo logiko Kraljestva, da bo v našem krščanskem življenju vedno prisotna Božja ljubezen, ki sprejema, odpušča, obvezuje rane, tolaži in ozdravlja.
