Papež vrhovnim predstojnikom o odnosu z Bogom, srečanju z brati in soočenju z digitalnim svetom.

Leon XIV.

Govor svetega očeta Leona XIV. 
udeležencem 104. generalne skupščine
Zveze vrhovnih predstojnikov (ZVP) 
26. novembra 2025

Muchas gracias, padre Arturo, por sus palabras. Najlepša hvala, pater Arturo, za vaše besede.

Govoril bom v italijanščini za tiste, ki prevajajo …
Dragi bratje, vesel sem, da se srečam z vami ob vaši sto četrti generalni skupščini. Kot veste, sem tudi sam opravljal službo, ki vam je zaupana in vem, kako pomembno je, da se zberemo, da bi v luči Svetega Duha poslušali in razločevali, kaj Gospod zahteva od vas ter vaših redov in kongregacij za dobro Cerkve.

Za to skupščino ste izbrali temo »Povezana vera: živeti molitev v digitalni dobi«. Dotika se treh področij, ki so danes za redovno življenje zelo pomembne: odnosa z Bogom, srečanja z brati in soočenja z digitalnim svetom.

Začnimo z razmislekom o prvem: odnos z Bogom. Papež Frančišek je v buli o napovedi svetega leta, ki je v teku, ko nas je povabil, naj bomo »romarji upanja«, zapisal: »Zgodovina človeštva in zgodovina slehernega izmed nas nista usmerjeni k slepi pegi ali temnemu breznu, ampak k srečanju z Gospodom v slavi. Živimo torej v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda in v upanju, da bomo večno živeli z njim. In v tem duhu sprejemamo ganljiv klic prvih kristjanov, s katerim se končuje Sveto pismo: 'Pridi, Gospod Jezus!' (Raz 22,20)« (Spes non confundit, 19).

Naše upanje temelji na zavedanju, da hodimo proti srečanju in polnemu občestvu z Bogom, ki nam je prvi ponudil svoje prijateljstvo (prim. Sv. Janezi Pavel II., Apostolska spodbuda Vita consecrata, 27). Zato je molitev v življenju vsakega posvečenega temeljna: je prostor odnosa, v katerem se srce odpre Gospodu in se uči z zaupanjem in hvaležnostjo prositi in sprejemati njegovo ljubezen, ki ozdravlja, preobraža in vnema za poslanstvo (prim. 2. vatikanski koncil, Odlok Perfectae caritatis, 6). Na ta način izpričujemo to, kar v resnici smo: ustvarjenine, ki potrebujejo vse, prepuščene v previdnostne in dobre Stvarnikove roke.

Za naše življenje in naš apostolat je pomembno, da za to vero skrbimo, da morda zaradi bega in obrambe ne oslabi, ali da jo zaduši tesnoba ali domišljanje, da se počutimo »upravljavci mnogih služb« (prim. Lk 10,40). Tedaj smo, zaslepljeni od žarometov učinkovitosti, otopeli od dima kompromisov ali blokirani zaradi paralize strahu, v nevarnosti, da se ustavimo, ali pa da svojo pot romarjev spremenimo v neurejen in izčrpavajoč tek, pozabljajoč na svoj izvir in cilj. Zato nam jubilej ponuja dragoceno priložnost, da se vrnemo k temu, kar je pomembno, da se prižmemo na Božje plameneče srce, da bosta njegova svetloba in toplota vodili in hranili naš osebni napredek in naše skupne poti!

To nas privede do druge vrednote, pri kateri se moramo zadržati: srečanje z brati. S tem v zvezi nas je papež Frančišek povabil, »da se med seboj povežemo v 'mi', ki bo močnejši kot zbir slabotnih posameznikov« (okrožnica Fratelli tutti, 78), »da bi odkrili in posredovali 'mistiko', ki je v tem, da živimo skupaj« (apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 87). V tej dinamiki so ustanove, redovi, kongregacije, ki jih predstavljate, tako rekoč karizmatična telesa, v katerih so vsi globoko povezani po isti človeškosti, po isti veri, po pripadnosti Kristusu in po poklicanosti, ki združuje v bratstvo. Tako se v Cerkvi, ki je »občestveni in zgodovinski subjekt sinodalnosti in poslanstva« (Sklepni dokument drugega zasedanja XVI. Generalne skupščine škofovske sinode, 17), vezi spremenijo v svete vezi, v kanale milosti, v žive vene in arterije, ki eno samo telo napajajo z isto krvjo.

To pa nas privede do tretjega vidika: soočenje z digitalnim svetom. Informacijska tehnologija namreč predstavlja izziv tudi za posvečene. Po eni strani ponuja neomejene možnosti za dobro, tako za skupno življenje kot za apostolat. Kratkovidno bi bilo, če bi podcenjevali izredne priložnosti, ki jih daje za občestvo in za poslanstvo, ko nam omogoči, da dosežemo oddaljene ljudi, da podelimo vero preko novih jezikov, da pridemo tudi do tistih, ki se po redni poti težko približajo našim skupnostim. Istočasno pa ti viri lahko močno vplivajo, in to ne vedno na bolje, na naš način graditve in ohranjanja odnosov. Zlahka se na primer pustimo skušati misli, da bi z zgolj virtualno povezavo nadomestili resnične odnose med ljudmi, kjer so navzočnost, dolgotrajno in potrpežljivo poslušanje, ter globoka podelitev idej in čustev nepogrešljivi (prim. Frančišek, Apostolska spodbuda Christus vivit, 88).

Kot predstojniki ste odgovorni, da tudi na tem področju varujete bratstvo in občestvo, ko skrbite, da tehnična sredstva ne ogrožajo pristnosti odnosov in ne krčijo prostora, ki je potreben za njihovo negovanje. Posebej bi rad poudaril, da tradicionalnih sredstev občestva, kot so kapitlji, sveti, kanonične vizitacije in formativni dogodki ne morejo biti odrinjeni na področje povezav »na daljavo«. Napor, da pridemo skupaj za pogovor in izmenjavo idej, je sestavni del naše evangeljske identitete. V tem okolju svetlobe in senc nas čaka izziv: da uravnoteženo povezujemo nova et vetera (prim. Mt, 13,52), ko varujemo in negujemo odnos z Bogom in z brati, ne da bi prezrli ali zaradi lenobe ali strahu zakopali nove talente, ki jih Gospod polaga v naše roke (prim. Mt 25,14-30).

Predragi, zahvaljujem se vam za težko in občutljivo nalogo, ki jo opravljate. Iz vsega srca vas blagoslavljam in molim za vse vas in za vaše skupnosti. Hvala!