Skupna izjava papeža Leona XIV. in ekumenskega patriarha Bartolomeja

SKUPNA IZJAVA

»Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, 
ker na veke traja njegova dobrota«. 
Psalm 106 (105), 1

Na predvečer praznika svetega Andreja, prvopoklicanega med apostoli, brata apostola Petra in zavetnika Ekumenskega patriarhata, midva, papež Leon XIV. in ekumenski patriarh Bartolomej, se iz srca zahvaljujeva Bogu, našemu usmiljenemu Očetu, za dar tega bratskega srečanja. Po zgledu najinih častitljivih prednikov in v poslušnosti volji našega Gospoda Jezusa Kristusa, nadaljujeva s trdno odločenostjo po poti dialoga, v ljubezni in resnici (prim. Ef 4,15), k želeni vzpostavitvi polne enosti med našimi sestrskimi Cerkvami. Zavedajoč se, da enost kristjanov ni le rezultat človeških prizadevanj, ampak dar, ki prihaja od zgoraj, vabiva vse člane najinih Cerkva – duhovnike, redovnike, posvečene osebe in verne laike – naj goreče iščejo izpolnitev molitve, ki jo je Jezus Kristus naslovil na Očeta: »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval.« (Jn 17,21).

Spomin na 1700. obletnico prvega ekumenskega koncila v Niceji, ki smo ga praznovali na predvečer najinega srečanja, je bil izjemen trenutek milosti. Koncil v Niceji, ki je potekal leta 325, je bil dogodek Božje previdnosti in enotnosti. Namen obhajanja tega dogodka pa ni le v tem, da se spomnimo zgodovinskega pomena koncila, ampak spodbuda k temu, da smo nenehno odprti za istega Svetega Duha, ki je govoril skozi Nicejo, ko se soočamo z mnogimi izzivi našega časa. Globoko sva hvaležna vsem voditeljem in delegatom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti, ki so se želeli udeležiti tega dogodka. Poleg priznavanja ovir, ki preprečujejo ponovno vzpostavitev polne enosti med vsemi kristjani – ovir, ki jih skušamo premagati s teološkim dialogom – moramo priznati tudi, da nas združuje vera, izpovedana v Nicejski veroizpovedi. To je vera, ki rešuje v osebi Božjega Sina, pravega Boga od pravega Boga, homoousios z Očetom, ki je za nas in za naše zveličanje postal človek in prebival med nami, bil križan, umrl in pokopan, tretji dan vstal od mrtvih, šel v nebesa in se bo ponovno vrnil, da bo sodil žive in mrtve. S prihodom Božjega Sina smo bili uvedeni v skrivnost Presvete Trojice – Očeta, Sina in Svetega Duha – in povabljeni, da v Kristusovi osebi in skozi Njega postanemo Očetovi sinovi in so-dediči s Kristusom po milosti Svetega Duha. Obdarjeni s to skupno veroizpovedjo, se lahko z medsebojnim spoštovanjem soočamo z izzivi, ki jih delimo pri pričevanju vere, izražene v Niceji, in lahko z iskrenim upanjem skupaj delamo za iskanje konkretnih rešitev.

Prepričana sva, da bo obeležitev tega pomembnega jubileja navdihnila nove in pogumne korake na poti k enosti. Med svojimi odločitvami je Prvi nicejski koncil določil tudi merila za določitev datuma velike noči, ki je skupna vsem kristjanom. Zahvaljujeva se Božji previdnosti, da je letos celoten krščanski svet praznoval veliko noč na isti dan. Naša skupna želja je, da nadaljujemo proces iskanja možne rešitve, da bi vsako leto skupaj praznovali Praznik vseh Praznikov. Upamo in molimo, da se bodo vsi kristjani »z vso modrostjo in duhovnim razumevanjem« (Kol 1,9) zavzemali za proces, ki bo pripeljal do skupnega praznovanja slavnega vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Letos obeležujemo tudi 60. obletnico zgodovinske skupne izjave naših častitljivih prednikov, papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagore, ki je odpravila izobčenje iz leta 1054. Zahvaljujeva se Bogu, ker je ta preroški korak spodbudil naše Cerkve, da »v duhu zaupanja, spoštovanja in medsebojne ljubezni nadaljujejo dialog, ki ju bo z Božjo pomočjo pripeljal do tega, da bosta za večji blagor duš in prihod Božjega kraljestva, ponovno živeli v polnosti skupnosti vere, bratske edinosti in zakramentalnega življenja, ki je med njima obstajala v prvem tisočletju življenja Cerkve« (Skupna izjava papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagora I., da se iz spomina in iz središča Cerkve izbrišejo obsodbe iz leta 1054, 7. december 1965). Hkrati pozivava vse, ki še vedno oklevajo glede kakršne koli oblike dialoga, naj poslušajo, kar Duh pravi Cerkvam (prim. Raz 2,29) in nas v sedanjih zgodovinskih okoliščinah spodbuja, da svetu predstavimo obnovljeno pričevanje miru, sprave in enosti.

Prepričani o pomembnosti dialoga, izražamo svojo stalno podporo delu Mednarodne mešane komisije za teološki dialog med Katoliško in Pravoslavno Cerkvijo, ki v tej fazi preučuje vprašanja, ki so bila v preteklosti vir razdora. Poleg nenadomestljive vloge, ki jo ima teološki dialog v procesu zbliževanja naših Cerkva, priporočamo tudi druge potrebne elemente tega procesa, med katerimi so bratski stiki, molitev in skupno delo na vseh področjih, kjer je sodelovanje že mogoče. Vse vernike naših Cerkva, zlasti duhovnike in teologe pozivamo, naj z veseljem sprejmejo dosedanje dosežke in si prizadevajo za njihovo nadaljnjo krepitev.

Cilj enosti kristjanov vključuje tudi temeljni in oživljajoč prispevek k miru med vsemi narodi. Skupaj goreče dvigava svoje glasove in prosiva za Božji dar miru za naš svet. Na žalost v mnogih regijah sveta konflikti in nasilje še naprej uničujejo življenja številnih ljudi. Pozivamo tiste, ki nosijo civilno in politično odgovornost, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da se tragedija vojne nemudoma konča, in prosimo vse ljudi dobre volje, naj podprejo našo prošnjo.

Zlasti zavračamo vsako uporabo vere in Božjega imena za opravičevanje nasilja. Verjameva, da je pristni medverski dialog, daleč od tega, da bi bil vzrok za sinkretizem in zmedo, bistven za sobivanje narodov, ki pripadajo različnim tradicijam in kulturam. Ob 60. obletnici deklaracije Nostra Aetate pozivamo vse moške in ženske dobre volje, naj sodelujejo pri gradnji pravičnejšega in solidarnega sveta ter skrbijo za stvarstvo, ki nam ga je zaupal Bog. Le tako bo človeška družina lahko premagala brezbrižnost, željo po prevladi, pohlep po dobičku in ksenofobijo.

Čeprav sva globoko zaskrbljena zaradi trenutne mednarodne situacije, ne izgubljava upanja. Bog ne bo zapustil človeštva. Oče je poslal svojega edinorojenega Sina, da nas reši, in Božji Sin, naš Gospod Jezus Kristus, nam je podaril Svetega Duha, da bi nas naredil za deležne svojega Božjega življenja, ohranjal in varoval svetost človeške osebe. Po Svetem Duhu vemo in izkušamo, da je Bog z nami. Zato v molitvi zaupava Bogu vsakega človeka, zlasti tiste, ki so v stiski, ki trpijo lakoto, osamljenost ali bolezen. Prosiva za vsakega člana človeške družine, da bi »potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni, imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost« (Kol 2,2), ki je naš Gospod Jezus Kristus.

Iz Fanarja, 29. november 2025