Sveti oče o treh vezeh enosti: v Cerkvi, s kristjani in pripadniki drugih verstev

Vatican News

Dragi bratje in sestre,
to mašo obhajamo na predvečer dneva, ko se Cerkev spominja svetega Andreja, apostola in zavetnika te dežele. Hkrati začenjamo advent, čas, ko se pripravljamo, da bomo za božič ponovno doživeli skrivnost Jezusa, Božjega Sina, »rojenega, ne ustvarjenega, enega bistva z Očetom« (nicejsko-carigrajska veroizpoved), kot so pred 1700 leti slovesno izjavili očetje, zbrani na nicejskem koncilu.

V tem kontekstu je prvo berilo (prim. Iz 2,1-5) današnjega bogoslužja vzeto iz enega najlepših odlomkov v knjigi preroka Izaija, kjer odmeva povabilo vsem narodom, naj se povzpnejo na Gospodovo goro (prim. v. 3), kraj svetlobe in miru. Želel bi, da bi skupaj razmišljali o tem, kaj pomeni biti del Cerkve, in sicer tako, da se zaustavimo ob nekaterih podobah, prisotnih v tem besedilu.

Prva podoba je podoba gore, ki se vzdiguje nad griči (prim. Iz 2,2). Spominja nas, da sadovi Božjega delovanja v našem življenju niso dar samo za nas, ampak za vse. Sion je mesto na gori in simbol skupnosti, ki je prerojena v zvestobi. Njegova lepota je znamenje luči za moške in ženske iz vseh krajev ter spominja, da je veselje dobrega nalezljivo. To potrjuje življenje mnogih svetnikov. Sveti Peter sreča Jezusa zahvaljujoč navdušenju svojega brata Andreja (prim. Jn 1,40-42), katerega je, skupaj z apostolom Janezom, k Jezusu privedla gorečnost Janeza Krstnika. Sveti Avguštin je nekaj stoletij kasneje do Kristusa prišel zahvaljujoč vnetemu pridiganju svetega Ambroža. Obstaja veliko podobnih primerov.

V tem najdemo povabilo tudi zase, da bi obnovili moč lastnega pričevanja vere. Sveti Janez Krizostom, veliki pastir te Cerkve, je govoril o privlačnosti svetosti kot o znamenju, ki je bolj zgovorno kot mnogi čudeži. Dejal je: »Čudež se zgodi in mine, krščansko življenje pa ostane in se neprenehoma izgrajuje« (Homilije o Matejevem evangeliju, 43,5). Na koncu je spodbudil: »Zato bdimo nad seboj, da bomo lahko koristili tudi drugim« (ibid.). Dragi prijatelji, če želimo resnično pomagati ljudem, ki jih srečujemo, »bodimo budni«, kakor priporoča evangelij (prim. Mt 24,42): gojimo svojo vero z molitvijo in zakramenti, živimo jo dosledno v ljubezni ter odvrzimo – kakor nam pravi sveti Pavel v drugem berilu – dela teme in si nadenimo orožje luči (prim. Rim 13,12). Gospod, ki ga pričakujemo v slavi ob koncu časov, vsak dan prihaja trkat na naša vrata. Bodimo pripravljeni (prim. Mt 24,44), iskreno si prizadevajmo živeti dobro življenje, kakor nas učijo številni zgledi svetnikov, s katerimi je bogata zgodovina te dežele.

Druga podoba, ki nam jo prinaša prerok Izaija, je podoba sveta, v katerem vlada mir. Takole ga opiše: »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Ne bo vzdignil narod meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4). Kako nujen je ta poziv za nas danes! Kako velika je potreba po miru, enotnosti in spravi okoli nas, v nas in med nami! Kako lahko mi prispevamo k odgovoru?

Da bi to bolje razumeli, si oglejmo logotip tega potovanja, na katerem je ena izmed izbranih podob most. Ta podoba nas lahko spomni tudi na znameniti veliki viadukt v tem mestu, ki prečka Bosporsko ožino in povezuje dve celini: Azijo in Evropo. Temu sta bila sčasoma dodana še dva prehoda, tako da danes obstajajo tri točke povezave med obema stranema. Gre za tri velike strukture komunikacije, izmenjave, srečanja: na pogled impozantne, pa vendar tako majhne in krhke v primerjavi z ogromnimi ozemlji, ki jih povezujejo.

Njihov trojni razpon čez Ožino nas spominja na pomembnost naših skupnih prizadevanj za enost na treh ravneh: znotraj skupnosti Cerkve, v ekumenskih odnosih s člani drugih krščanskih veroizpovedi ter v srečanju z brati in sestrami, ki pripadajo drugim verstvom. Skrbeti za te tri vezi, jih okrepiti in razširiti na vse mogoče načine je del naše poklicanosti, da bi bili mesto na gori (prim. Mt 5,14-16).

Prva vez enosti, ki sem jo ravnokar omenil, je vez znotraj te Cerkve, v kateri so prisotne štiri liturgične tradicije: latinska, armenska, kaldejska in sirska. Vsaka izmed njih prispeva svoje duhovno, zgodovinsko in cerkveno bogastvo. Podelitev teh razlik jasno kaže eno izmed najlepših značilnosti obličja Kristusove Neveste: katoliškost, ki združuje. Enost, ki nas povezuje okoli oltarja, je Božji dar in kot takšna je močna in nepremagljiva, saj je delo njegove milosti. Hkrati pa je uresničevanje te enosti v času zaupano našim prizadevanjem. Zato enost, tako kot mostovi čez Bospor, potrebuje nego, pozornost in »vzdrževanje«, da čas in spremenljivosti ne bi oslabili njenih struktur in bi temelji ostali trdni. Z očmi, uprtimi v goro obljube, podobo nebeškega Jeruzalema, ki je naš cilj in mati (prim. Gal 4,26), si torej prizadevajmo za spodbujanje in krepitev vezi, ki nas združujejo, da se bomo vzajemno bogatili in bili pred svetom verodostojno znamenje Gospodove univerzalne in neskončne ljubezni.

Druga vez enosti, ki nam jo predlaga ta liturgija, je ekumenizem. O tem priča tudi navzočnost predstavnikov drugih krščanskih veroizpovedi, ki jih iskreno pozdravljam. Ista vera v Jezusa, našega Zveličarja, nas namreč ne združuje samo med seboj, ampak z vsemi brati in sestrami, ki pripadajo drugim krščanskim Cerkvam. To smo doživeli včeraj med molitvijo v Izniku. Tudi to je pot, po kateri že nekaj časa hodimo skupaj. Sveti Janez XXIII., ki je bil s to deželo povezan z globokimi vezmi vzajemne naklonjenosti, je bil velik pobudnik in pričevalec ekumenskega občestva. Zato medtem ko z besedami papeža Janeza prosimo, da bi »se izpolnila velika skrivnost tiste enosti, za katero je Jezus Kristus z gorečimi molitvami prosil nebeškega Očeta pred skorajšnjim trpljenjem« (Nagovor ob odprtju drugega vatikanskega ekumenskega koncila, 11. oktober 1962, 8.2), danes obnavljamo svoj »da« enosti, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), ut unum sint.

Tretja vez enosti, h kateri nas kliče Božja beseda, pa je enost s člani nekrščanskih skupnosti. Živimo v svetu, v katerem se vera prepogosto uporablja za opravičevanje vojn in grozodejstev. Vendar pa vemo, kot pravi drugi vatikanski koncil, da sta »odnos človeka do Boga Očeta in človeka do drugih ljudi, njegovih bratov, tako povezana, da Sveto pismo pravi: "Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga" (1 Jn 4,8)« (Izjava Nostra Aetate, 5). Zato želimo hoditi skupaj, vrednotiti to, kar nas združuje, porušiti zidove predsodkov in nezaupanja, spodbujati medsebojno poznavanje in spoštovanje, da bi vsem dali močno sporočilo upanja in povabilo, da bi postali delavci za mir (prim. Mt 5,9).

Dragi prijatelji, naj bodo te vrednote naš sklep za adventni čas in še bolj za naše osebno in skupnostno življenje. Potujemo kakor bi bili na mostu, ki povezuje zemljo z nebesi; na mostu, ki ga je Gospod zgradil za nas. Vedno imejmo svoj pogled uprt na obe obali, da bi z vsem srcem ljubili Boga ter svoje brate in sestre, da bomo hodili skupaj in bi se nekega dne vsi ponovno srečali v Očetovi hiši.