Sveti oče ob 400-letnici višjega semenišča nadškofije Trujillo v Peruju

Biti z Gospodom

Sveti oče v sporočilu najprej izpostavi, da je prva naloga semeniščnikov »biti z Gospodom«, pustiti mu, da jih oblikuje, spoznavati ga in ljubiti, da bi mu lahko bili podobni. »Zato je Cerkev hotela semenišča, torej kraje, namenjene gojenju te izkušnje in pripravi tistih, ki bodo poslani služit svetemu Božjemu ljudstvu.« Iz tega vira izvirajo tudi drže, ki so vedno bile zanesljiv temelj duhovniške službe, in o katerih sveti oče spregovori v nadaljevanju pisma.

Očistiti povode in namene za duhovništvo

Najprej je treba Gospodu dopustiti, da razjasni povode in očisti namene. »Duhovništva ni mogoče omejiti na dogodek posvečenja, kot da bi šlo za zunanji cilj ali lahek izhod iz osebnih težav. Ni pobeg pred tistim, s čimer se človek noče soočiti, niti zatočišče pred čustvenimi, družinskimi ali socialnimi težavami; niti ni neko napredovanje ali zaščita, temveč popoln dar življenja. Le v svobodi se je mogoče darovati: nihče se ne daruje, če je navezan na interese ali strahove, kajti “človek je resnično svoboden, ko ni suženj” (sv. Avguštin, De civitate Dei). Ni pomembno “biti posvečen”, ampak resnično biti duhovnik.« Kdor namreč hoče duhovništvo iz napačnih razlogov, je izbral napačen temelj in gradi na pesku.

Semeniščniki s čistim srcem

»Življenje v semenišču je pot notranjega popravljanja,« nadaljuje sveti oče in pojasni, da je Gospodu treba dovoliti, da »preišče naša srca in jasno pokaže, kaj spodbuja naše odločitve«. »Pravi namen pomeni, da lahko vsak dan preprosto in resnično rečemo: Gospod, želim biti tvoj duhovnik, ne zase, ampak za tvoje ljudstvo.« Zato je pomembno gojiti pogosto spoved, iskreno duhovno vodstvo in zaupano poslušnost tistim, ki vodijo naše razločevanje. »Cerkev hoče semeniščnike s čistim srcem, ki iščejo Kristusa brez dvoličnosti in se ne pustijo ujeti v past sebičnosti ali nečimrnosti.«

Razločevanje, ki vodi do zrelosti in svobode

Za vse to pa je potrebno neprestano razločevanje. »Iskrenost pred Bogom in pred vzgojitelji varuje pred samo opravičevanjem in pomaga pravočasno popraviti tisto, kar ni evangeljsko. Semeniščnik, ki se nauči živeti s to jasnostjo, postane zrel človek, osvobojen ambicij in človeške preračunljivosti, svoboden, da se podari brez zadržkov. Na ta način bo od semenišča dalje posvečenje vesela potrditev življenja, upodobljenega po Kristusu, in začetek pristne poti.«

Kdor malo govori z Bogom, ne more govoriti o Bogu

Srce semeniščnika se oblikuje v osebnem odnosu z Jezusom, pri čemer papež izpostavi, da molitev ni neka dodatna vaja. Bogoslovec se z njo uči prepoznavati Gospodov  glas in mu pustiti, da ga vodi.

»Kdor ne moli, ne pozna Učitelja. In kdor ga ne pozna, ga ne more zares ljubiti in postajati kot On. Čas, namenjen molitvi, je najbolj rodovitna življenjska naložba, kajti v njej Gospod preoblikuje čustva, očiščuje želje in krepi poklicanost. Kdor malo govori z Bogom, ne more govoriti o Bogu! Kristus se nam na poseben način pušča najti v Svetem pismu. Približati se mu je treba s spoštovanjem in vero ter iskati Prijatelja, ki se razodeva na njegovih straneh.« Bodoči duhovnik tako odkriva, kako Kristus razmišlja, gleda svet, se vede do revnih, tako da počasi osvoji ista merila in drže.

Študij kot nenadomestljiva pot za trdno vero

Cerkev je namreč vedno poudarjala, da mora srečanje z Gospodom biti ukoreninjeno v razumu in postati nauk, nadaljuje papež. »Študij je zato nenadomestljiva pot, da bi vera postala trdna, razumska in sposobna razsvetljevati druge. Kdor se pripravlja za duhovništvo, akademskemu okolju ne namenja časa le zaradi izobrazbe, ampak zaradi zvestobe svoji poklicanosti. Intelektualno delo, zlasti teološko, je oblika ljubezni in služenja, nujno za poslanstvo, vedno v polnem občestvu s cerkvenim učiteljstvom. Brez resnega študija ni prave pastorale, saj služba pomeni voditi ljudi k spoznanju Kristusa in ljubezni do Njega ter v Njem najti zveličanje,« pri čemer papež ponuja zanesljivo smer: študij naj je sredstvo za večjo povezanost z Gospodom in za boljše oznanjevanje.

Molitev in resnica, duhovno in intelektualno življenje

Leon XIV. poudari, da »molitev in iskanje resnice nista dve vzporedni poti, ampak ena sama, ki vodi k Učitelju«. »Pobožnost brez doktrine postane krhki sentimentalizem; doktrina brez molitve pa postane nerodovitna in hladna. Gojite oboje z ravnovesjem in gorečnostjo, zavedajoč se, da boste tako lahko na pristen način oznanjali, kar živite, in verodostojno živeli, kar oznanjate. Ko se um odpre za razodeto resnico, srce pa zagori v molitvi, formacija postane rodovitna in pripravlja na trdno in jasno duhovništvo.«

Tako duhovno življenje kot intelektualno življenje je nenadomestljivo, oboje pa se usmerja navzgor, kjer se duhovniška identiteta izgrajuje in v polnosti razodeva. »V sveti žrtvi se duhovnik uči darovati svoje življenje kot Kristus na križu. Ko se hrani z evharistijo, odkrije združenost službe in žrtve ter razume, da njegov poklic pomeni biti hostija skupaj s Kristusom. Ko sprejme križ kot neločljiv del življenja, evharistija neha biti le obred in postane resnično središče življenja.«

Duhovniško očetovstvo

Papež nadaljuje, da se združitev s Kristusom v evharistični žrtvi razširi v duhovniško očetovstvo. »Biti oče ni nekaj, kar nekdo počne, ampak kar je. Pravi oče ne živi zase, ampak za svoje; veseli se, ko otroci rastejo, trpi, ko se izgubijo, upa, ko se oddaljijo. Tako tudi duhovnik nosi v srcu vse ljudstvo, zanj posreduje, ga spremlja v bojih in ga podpira v veri. Duhovniško očetovstvo je v tem, da pomaga razodevati Očetovo obličje, tako da kdor sreča duhovnika sluti Božjo ljubezen.«

»Takšno očetovstvo se izraža v drži darovanja samega sebe: celibat kot neločljiva ljubezen do Kristusa in njegove Cerkve, pokorščina kot zaupanje v Božjo voljo, evangeljsko uboštvo kot razpoložljivost za vse ter usmiljenje in moč, ki spremljata rane in podpirata v bolečini. Po tem se prepozna duhovnika kot pravega očeta, ki je sposoben z odločnostjo in ljubeznijo voditi svoje duhovne otroke h Kristusu. Ne obstaja polovično očetovstvo, ne polovično duhovništvo.«

Cerkev potrebuje svete pastirje, ki se darujejo skupaj

Papež poudari, da so kandidati za duhovništvo poklicati »bežati pred povprečnostjo, sredi zelo konkretnih nevarnosti«: posvetnost, ki razkraja nadnaravni pogled na realnost, aktivizem, ki izčrpava, digitalna razpršenost, ki oropa notranjost, ideologije, ki odvračajo od evangelija, in nič manj resna osamljenost tistih, ki hočejo živeti brez duhovnikov in svojega škofa. »Izolirani duhovnik je ranljiv. Bratstvo in duhovniško občestvo sta bistveni del poklicanosti. Cerkev potrebuje svete pastirje, ki se darujejo skupaj, ne nekih samotarskih funkcionarjev. Le tako bodo lahko verodostojne priče občestva, ki ga pridigajo.«

Leon XIV. pismo sklene z zagotovilom, da imajo »semeniščniki posebno mesto v srcu Petrovega naslednika«: »Semenišče je neizmeren in zahteven dar, vendar pa nikoli niste sami na tej poti. Bog, svetniki in vsa Cerkev hodijo z vami, na poseben način pa vaš škof in vaši formatorji, ki vam pomagajo rasti, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus (prim. Gal 4,19).«