Apostolsko pismo papeža Leona XIV. o pomenu arheologije

Leon XIV.

APOSTOLSKO PISMO 
SVETEGA OČETA LEONA XIV. 
O POMENU ARHEOLOGIJE 
OB STO LETNICI 
PAPSKEGA INŠTITUTA ZA KRŠČANSKO ARHEOLOGIJO

Ob stoletnici ustanovitve Papeškega inštituta za krščansko arheologijo čutim dolžnost in veselje, da podelim nekaj razmišljanj, ki se mi zdijo pomembna za pot Cerkve v današnjem času. To počnem s hvaležnim srcem, zavedajoč se, da je spomin na preteklost, osvetljen z vero in očiščen z ljubeznijo, hranilo upanja.

Leta 1925 je bil razglašen Jubilej miru, ki je hotel olajšati grozljive rane prve svetovne vojne. Pomembno je tudi, da stoletnica Inštituta sovpada z novim Jubilejem, ki tudi danes želi dati upanje človeštvu, ki ga pestijo številne vojne.

Naš čas, zaznamovan s hitrimi spremembami, humanitarnimi krizami in kulturnimi preobrati, zahteva poleg uporabe starega in novega znanja tudi iskanje globoke modrosti, ki je sposobna ohraniti in prenesti v prihodnost tisto, kar je resnično bistveno. V tej perspektivi želim ponovno poudariti, da je arheologija nepogrešljiv del razlage krščanstva in posledično tudi katehetske in teološke formacije. Ni le strokovna disciplina, rezervirana za peščico strokovnjakov, ampak pot, dostopna vsem, ki želijo razumeti utelešenje vere v času, krajih in kulturah. Za nas kristjane je zgodovina ključnega pomena: romarsko pot življenja namreč opravljamo v konkretni zgodovini, ki je tudi prizorišče, na katerem se odvija skrivnost zveličanja. Vsak kristjan je poklican, da svoje življenje utemelji na veseli novici, ki izhaja iz zgodovinskega utelešenja Božje Besede (prim. Jn 1,14).

Kot nas je spomnil dragi papež Frančišek, »nihče ne more resnično vedeti, kdo je in kaj želi biti jutri, če ne neguje vezi, ki ga povezujejo s prejšnjimi generacijami. To velja ne le na ravni posameznikov, ampak tudi na širši ravni skupnosti. Študij in pripovedovanje zgodovine namreč pomagata ohranjati plamen kolektivne zavesti. Sicer ostane le osebni spomin na dogodke, povezane z lastnimi interesi ali čustvi, brez resnične povezave s človeško in cerkveno skupnostjo, v kateri živimo«.    

Hiša arheologije 
Z motu proprijem »I primitivi cemeteri« (Primitivna pokopališča) z dne 11. decembra 1925 je papež Pij XI. potrdil ambiciozen in daljnosežen projekt: ustanovitev visokošolskega, tj. doktorskega inštituta, ki bi v sodelovanju s Komisijo za sakralno arheologijo in Papeško rimsko akademijo za arheologijo imel nalogo, da z največjo znanstveno strokovnostjo usmerja študije o spomenikih antičnega krščanstva, da bi predstavili življenje prvih skupnosti in tako izobrazili »profesorje krščanske arheologije za univerze in semenišča, voditelje izkopavanj antičnih spomenikov, konservatorje sakralnih spomenikov, muzejev itd.«. V viziji Pija XI. je arheologija nepogrešljiva za natančno obnovo zgodovine, ki kot »luč resnice in pričevanje časa, če je pravilno raziskana in skrbno preučena«, ljudem kaže plodnost krščanskih korenin in sadove skupnega dobra, ki iz njih izhajajo, s čimer tudi utrjuje delo evangelizacije.

V vseh teh letih je Papeški inštitut za krščansko arheologijo izobrazil na stotine arheologov antičnega krščanstva, ki so, tako kot profesorji, prišli iz vseh koncev sveta in so po vrnitvi v svoje države prevzeli pomembne položaje v poučevanju ali varstvu; spodbujal je raziskave v Rimu in po celem krščanskem svetu; je imel učinkovito mednarodno vlogo pri spodbujanju krščanske arheologije, tako z organizacijo rednih kongresov in številnih drugih znanstvenih pobud kot tudi s tesnimi odnosi in stalnimi izmenjavami z univerzami in študijskimi centri po vsem svetu.

Inštitut je v nekaterih trenutkih uspel biti spodbujevalec miru in verskega dialoga, na primer z organizacijo XIII. mednarodnega kongresa v Splitu med vojno v nekdanji Jugoslaviji – težka odločitev, ki je v akademskih krogih sprožila veliko nasprotovanja – ali s potrditvijo svoje delovnosti z misijami v politično nestabilnih državah. Nikoli ni odstopal od ciljev visokega izobraževanja, pri čemer je dajal prednost neposrednemu stiku s pisnimi viri in spomeniki, vidnimi in nedvoumnimi sledmi prvih krščanskih skupnosti, z obiski, zlasti katakomb in cerkva v Rimu ter letnimi študijskimi potovanji v območja, ki se jih je dotaknilo širjenje krščanstva.

Ko so to zahtevale potrebe poučevanja in zunanji vplivi, zlasti v zadnjih letih z bolonjskim procesom, ki ga je podpisal Sveti sedež za vzpostavitev usklajenega sistema visokega šolstva v Evropi, je inštitut posodobil študijske programe in izobraževalne poti, ne da bi se oddaljil od ciljev in duha svojih ustanoviteljev. Še naprej je sledil stopinjam začetnikov krščanske arheologije, zlasti Giovannija Battista de Rossija, »neutrudnega učenjaka, ki je položil temelje znanstvene discipline«. Njemu gre zasluga za odkritje večine krščanskih pokopališč okoli rimskega obzidja v drugi polovici 19. stoletja, pa tudi za študijo svetišč mučencev preganjanj, zlasti Decijevega, Valerijanovega in Dioklecijanovega ter njihovega razvoja od Konstantinovega časa, ki so privabljala vedno bolj cvetoče romanje vse do visokega srednjega veka.

To je bila služba Cerkvi, ki se je lahko zanesla na Inštitut kot spodbujevalca znanja o materialnih pričevanjih zgodnjega krščanstva, o mučencih, ki še danes predstavljajo primere sijajne in pogumne vere. Inštitut je opravljal tudi praktične storitve, saj je sodeloval pri izkopavanju groba apostola Petra pod glavnim oltarjem v vatikanski baziliki, ki ga je izvedla Fabbrica di San Pietro in nedavno pri raziskavah vatikanskih muzejev pri cerkvi svetega Pavla zunaj obzidja.

Arheologija kot šola utelešenja 
Danes se moramo vprašati: koliko je v dobi umetne inteligence in raziskovanj neskončnih galaksij vesolja še vedno koristna vloga krščanske arheologije v družbi in za Cerkev?

Krščanstvo ni nastalo iz ideje, ampak iz mesa. Ne iz abstraktnega pojma, ampak iz naročja, iz telesa, iz groba. Krščanska vera je v svojem najbolj pristnem bistvu zgodovinska: temelji na konkretnih dogodkih, na obrazih, na gestih, na besedah, izrečenih v nekem jeziku, v nekem času, v nekem okolju. To je tisto, kar arheologija naredi očitno, otipljivo. Spominja nas, da se je Bog odločil govoriti v človeškem jeziku, hoditi po zemlji, prebivati v krajih, hišah, sinagogah, na ulicah.

Krščanske teologije ni mogoče v celoti razumeti brez poznavanja krajev in materialnih sledi, ki pričajo o veri prvih stoletij. Ni naključje, da evangelist Janez svoje prvo pismo začne z neke vrste čutno izjavo: »kar smo slišali, kar smo na lastne oči videli, kar smo si ogledali in kar so naše roke otipale, o Besedi življenja« (1Jn 1,1). Krščanska arheologija je v nekem smislu zvest odgovor na te besede. Želi se dotakniti, videti, poslušati Besedo, ki je postala meso. Ne da bi se ustavila pri tem, kar je vidno, ampak da bi se pustila voditi k Skrivnosti, ki se skriva v njej.

Arheologija, ki se ukvarja z materialnimi ostanki vere, nas uči teologije čutov: teologije, ki zna videti, dotikati se, vonjati, poslušati. Krščanska arheologija nas uči te občutljivosti. Ko koplje med kamni, ruševinami, predmeti, nas uči, da nič, kar je dotaknila vera, ni nepomembno. Tudi fragment mozaika, pozabljen napis, grafit na steni katakombe lahko pripovedujejo zgodbo vere. V tem smislu je arheologija tudi šola ponižnosti: uči, da ne smemo prezirati tistega, kar je majhno, kar je na videz drugotnega pomena. Uči nas brati znamenja, razlagati tišino in skrivnostnost stvari, slutiti tisto, kar ni več zapisano. Je znanost na pragu, ki stoji med zgodovino in vero, med materijo in Duhom, med starim in večnim.

Živimo v času, ko sta poraba in potrošnja prevladali nad ohranjanjem in spoštovanjem. Arheologija nas pa uči, da si tudi najmanjše pričevanje si zasluži pozornost, da ima vsaka sled vrednost, da ničesar ne smemo zavreči. V tem smislu je arheologija šola kulturne trajnosti in duhovne ekologije. Je vzgoja v spoštovanju snovi, spomina, zgodovine. Arheolog ne zavrže, ampak ohrani. Ne porablja, ampak občuduje. Ne uničuje, ampak razlaga. Njegov pogled je potrpežljiv, natančen, spoštljiv. Je pogled, ki v koščku gline, v zarjavelem kovancu, v obrabljenem vklesu zna ujeti duh časa, smisel vere, tišino molitve. Je pogled, ki lahko veliko nauči tudi današnjo pastoralo in katehezo.

Po drugi strani najsodobnejša tehnološka orodja omogočajo pridobivanje novih informacij iz najdb, ki so bile nekoč štete za nepomembne. To nas spominja, da nič ni resnično neuporabno ali izgubljeno. Tudi tisto, kar se zdi nepomembno, lahko v luči novih vprašanj in novih metod ponovno pridobi globok pomen. Arheologija je v tem smislu tudi šola upanja.

V izvedbenih pravilih apostolske konstitucije Veritatis gaudium je navedeno, da mora arheologija skupaj s cerkveno zgodovino in patrologijo biti del temeljnih disciplin teološkega izobraževanja. Ne gre torej za dodatno dopolnilo, ampak za globoko pedagoško načelo: tisti, ki študirajo teologijo, morajo vedeti, od kod prihaja Cerkev, kako je živela, kakšne oblike je prevzela vera skozi stoletja. Arheologija nam ne govori le o stvareh, ampak tudi o ljudeh: o njihovih domovih, grobovih, cerkvah, molitvah. Govori nam o vsakdanjem življenju prvih kristjanov, o krajih čaščenja, o oblikah oznanjanja. Pove nam, kako je vera oblikovala prostore, mesta, pokrajine, miselnost. In nam pomaga razumeti, kako se je razodetje utelesilo v zgodovini, kako je evangelij našel besede in oblike znotraj kultur. Teologija, ki ignorira arheologijo, tvega, da postane brez telesnosti, abstraktna, ideološka. Nasprotno, teologija, ki sprejema arheologijo kot zaveznico, je teologija, ki posluša telo Cerkve, ki sprašuje o njenih ranah, ki bere njene znake, ki se pusti dotakniti njeni zgodovini.

Arheologija je v veliki meri »taktilna« poklicna dejavnost. Arheologi so prvi, ki se po stoletjih dotaknejo zakopane snovi, ki ohranja energijo časa. Toda naloga krščanskega arheologa se ne konča pri snovi, ampak sega dlje, do človeka. Ne proučuje le najdb, ampak tudi roke, ki so jih oblikovale, ume, ki so jih zasnovali, in srca, ki so jih ljubili. Za vsakim predmetom stoji oseba, duša, skupnost. Za vsakimi ruševinami stoji sanje vere, liturgija, odnos. Krščanska arheologija je torej tudi oblika dobrodelnosti: je način, da se tišina zgodovine oglasi, da se vrne dostojanstvo tistim, ki so bili pozabljeni, da se ponovno odkrije anonimna svetost mnogih vernikov, ki so sooblikovali Cerkev.

Spomin za evangelizacijo 
Od samih začetkov krščanstva je spomin imel ključno vlogo v evangelizaciji. Ne gre za preprost spomin, ampak za živo ponovno oživitev odrešenja. Prve krščanske skupnosti so skupaj z Jezusovimi besedami hranile tudi kraje, predmete in znake njegove prisotnosti. Prazen grob, Petrov dom v Kafarnaumu, grobovi mučencev, rimske katakombe: vse to je pričalo, da je Bog resnično vstopil v zgodovino in da vera ni bila filozofija, ampak konkretna pot v mesu sveta.

Papež Frančišek je napisal, da se v katakombah »najdejo številni znaki krščanskega romanja iz začetkov: mislim na primer na zelo pomembne grafite v tako imenovani triclia katakomb sv. Sebastijana, Memoria Apostolorum, kjer so skupaj častili relikvije apostolov Petra in Pavla. Na teh poteh odkrijemo tudi najstarejše krščanske simbole in upodobitve, ki pričajo o krščanskem upanju. V katakombah vse govori o upanju, vse: govori o življenju po smrti, o osvoboditvi od nevarnosti in same smrti po delu Boga, ki nas v Kristusu, dobrem Pastirju, vabi, da sodelujemo v blaženosti raja, prikazani s podobami bujnih rastlin, cvetov, zelenih travnikov, pavov in golobov, ovac na paši... Vse govori o upanju in življenju!«

To je še danes naloga krščanske arheologije: pomagati Cerkvi, da se spominja svojih korenin, ohranja živo spomin na svoje začetke, pripoveduje zgodbo odrešitve ne le z besedami, ampak tudi s podobami, oblikami, prostori. V času, ko se pogosto izgubljajo korenine, arheologija tako postane dragoceno orodje evangelizacije, ki izhaja iz resnice zgodovine, da bi odprla krščansko upanje in novost Duha.

Krščanska arheologija nam pokaže, kako je bilo evangelij sprejeto, razlagano in praznovano v različnih kulturnih kontekstih; nam pokaže, kako je vera oblikovala vsakdanje življenje, mesto, umetnost, čas. In nas vabi, da nadaljujemo ta proces inkulturacije, da bi evangelij danes še vedno našel dom v srcih in kulturah sodobnega sveta. V tem smislu ne gleda samo v preteklost: govori sedanjosti in usmerja v prihodnost. Govori vernikom, ki ponovno odkrivajo korenine svoje vere; vendar govori tudi tistim, ki so oddaljeni, neverujočim, tistim, ki se sprašujejo o smislu življenja in v tišini grobov in lepoti zgodnjekrščanskih bazilik najdejo odmev večnosti. Govori mladim, ki pogosto iščejo pristnost in konkretnost; govori učenjakom, ki v veri ne vidijo abstrakcije, ampak zgodovinsko dokumentirano realnost; govori romarjem, ki v katakombah in svetiščih ponovno odkrijejo smisel poti in povabilo k molitvi za Cerkev.

V času, ko je Cerkev poklicana, da se odpre obrobnim območjem – geografskim in bivanjskim – je arheologija lahko močno orodje dialoga; lahko prispeva k ustvarjanju mostov med oddaljenimi svetovi, med različnimi kulturami, med generacijami; lahko priča, da krščanska vera nikoli ni bila zaprta realnost, ampak dinamična sila, sposobna prodreti v najgloblje plasti človeške zgodovine.

Znati videti dlje: Cerkev med časom in večnostjo 
Veličina arheološkega poslanstva se meri tudi v sposobnosti umestiti Cerkev v napetost med časom in večnostjo. Vsak najden predmet, vsak odkriti fragment nam pove, da krščanstvo ni zamrznjena ideja, ampak telo, ki je živelo, praznovalo, naseljevalo prostor in čas. Vera ni zunaj sveta, ampak v svetu. Ni proti zgodovini, ampak v zgodovini.

Vendar arheologija ne opisuje le materialnosti stvari. Vodi nas dlje: nam daje slutiti moč obstoja, ki presega stoletja, ki se ne izčrpa v materiji, ampak jo presega. Tako na primer v branju krščanskih pokopov vidimo, poleg smrti, tudi pričakovanje vstajenja; v razporeditvi apsid vidimo, poleg arhitekturnega izračuna, tudi usmerjenost h Kristusu; v sledeh bogoslužja prepoznavamo, poleg obreda, tudi hrepenenje po Skrivnosti.

V bolj sistematični perspektivi lahko trdimo, da ima arheologija poseben pomen tudi v teologiji Razodetja. Bog je skozi čas govoril prek dogodkov in oseb. Govoril je v zgodovini Izraela, v Jezusovih dogodkih, na poti Cerkve. Razodetje je torej vedno tudi zgodovinsko. Če je tako, potem razumevanje Razodetja ne more biti ločeno od ustreznega poznavanja zgodovinskih, kulturnih in materialnih okoliščin, v katerih se je uresničilo. Krščanska arheologija prispeva k temu poznavanju. Osvetljuje besedila z materialnimi pričevanji. Preizprašuje pisne vire, jih dopolnjuje, problematizira. V nekaterih primerih potrjuje pristnost tradicij; v drugih jih ponovno umesti v pravi kontekst; v še drugih pa odpira nova vprašanja. Vse to je teološko pomembno. Teologija, ki želi ostati zvesta Razodetju, mora namreč ostati odprta za kompleksnost zgodovine.

Arheologija poleg tega kaže, kako se je krščanstvo sčasoma postopoma razvijalo, soočalo z izzivi, konflikti, krizami, trenutki sijaja in teme. To teologiji pomaga, da opusti idealizirane ali linearne vizije preteklosti in vstopi v resnico realnosti: resnico, sestavljeno iz veličine in omejitev, svetosti in krhkosti, kontinuitete in preloma. In prav v tej resnični, konkretni, pogosto protislovni zgodovini se je Bog hotel razodeti.

Ni naključje, da vsako poglobljeno raziskovanje skrivnosti Cerkve spremlja vrnitev k izvirom. Ne zaradi želje po obnovi, ampak zaradi iskanja pristnosti. Cerkev se prebudi in obnovi, ko se ponovno vpraša, kaj jo je ustvarilo, kaj jo v globini opredeljuje. Krščanska arheologija lahko v tem smislu veliko prispeva. Pomaga nam razlikovati bistveno od drugotnega, prvotno jedro od oblog zgodovine.

A pozor: ne gre za dejanje, ki cerkveno življenje zreducira na kult preteklosti. Prava krščanska arheologija ni sterilno ohranjanje, ampak živ spomin. Je sposobnost, da preteklost spregovori v sedanjosti. Je modrost v razločevanju tega, kar je Sveti Duh vzbudil v zgodovini. Je ustvarjalna zvestoba, ne mehanično posnemanje. Zato lahko krščanska arheologija ponudi skupni jezik, skupno osnovo, spravo spomina. Lahko pomaga prepoznati raznolikost cerkvenih izkušenj, raznolikost oblik, enotnost v raznolikosti. In lahko postane prostor poslušanja, prostor dialoga, orodje razločevanja.

Vrednost akademskega občestva 
Ko je Pij XI. leta 1925 želel ustanoviti Papeški inštitut za krščansko arheologijo, je to storil kljub gospodarskim težavam in negotovemu povojnemu ozračju. Storil je to s pogumom, daljnovidnostjo in zaupanjem v znanost in vero. Danes, sto let pozneje, nas ta poteza izziva. Vpraša nas, ali smo tudi mi sposobni verjeti v moč študija, izobraževanja, spomina; vpraša nas, ali smo pripravljeni vlagati v kulturo kljub krizi, spodbujati znanje kljub ravnodušnosti, braniti lepoto tudi takrat, ko se zdi nepomembna. Biti zvest duhu ustanoviteljev pomeni, da se ne zadovoljimo z že doseženim, ampak da ponovno najdemo elan. Pomeni izobraževati ljudi, ki so sposobni razmišljati, spraševati, razlikovati, pripovedovati. Pomeni, da se ne zapremo v elitistično znanje, ampak da ga delimo, širimo, vključujemo.

V tem stoletnem jubileju želim ponovno poudariti pomen skupnosti med različnimi institucijami, ki se ukvarjajo z arheologijo. Papeška akademija za arheologijo v Rimu, Papeška komisija za sakralno arheologijo, Papeška akademija Cultorum Martyrum, Papeški inštitut za krščansko arheologijo: vsaka ima svojo posebnost, vendar vse delijo isto poslanstvo. Potrebno je, da sodelujejo, komunicirajo med seboj in se podpirajo. Da vzpostavijo sinergije, razvijejo skupne projekte in spodbujajo mednarodne mreže.

Krščanska arheologija ni rezervirana za peščico izbrancev, ampak je vir za vse. Lahko prispeva k izvirnemu poznavanju človeštva, spoštovanju raznolikosti in spodbujanju kulture.

Tudi odnos s krščanskim Vzhodom lahko v arheologiji najde plodna tla. Skupne katakombe, skupne cerkve, podobne liturgije, sovpadanje martirologijev: vse to predstavlja duhovno in kulturno dediščino, ki jo je treba skupaj ovrednotiti.

Vzgoja spomina, ohranjanje upanja 
Živimo v svetu, ki ima težnjo k pozabljanju, ki hitro teče, ki porablja slike in besede, ne da bi se v njih utrdil pomen. Cerkev pa je poklicana, da vzgaja spomin, in krščanska arheologija je eden njenih najplemenitejših instrumentov za to. Ne zato, da bi se zatekla v preteklost, ampak da bi zavestno živela v sedanjosti in gradila prihodnost s koreninami.

Kdor pozna svojo zgodovino, ve, kdo je. Ve, kam naj gre. Ve, čigav sin je in k čemu je poklican. Kristjani niso sirote: imajo rodovnik vere, živo tradicijo, skupnost prič. Krščanska arheologija ta rodovnik naredi viden, ohranja njegove znake, jih razlaga, pripoveduje in prenaša. V tem smislu je tudi služba upanja. Ker kaže, da je vera že preživela težke čase. Odporala je preganjanjem, krizam, spremembam. Znala se je obnoviti, na novo iznajti, ukoreniniti v novih narodih, zacveteti v novih oblikah. Kdor proučuje krščanske korenine, vidi, da je evangelij vedno imel ustvarjalno moč, da se je Cerkev vedno ponovno rodila, da upanje ni nikoli pojenjalo. 
* * * 
Obračam se na škofe in odgovorne za kulturo in izobraževanje: spodbujajte mlade, laike in duhovnike, naj študirajo arheologijo, ki ponuja številne izobraževalne in poklicne možnosti v cerkvenih in civilnih institucijah, v akademskem in družbenem svetu, na področju kulture in ohranjanja dediščine.

Nazadnje pa se obračam na vas, bratje in sestre, znanstveniki, profesorji, študenti, raziskovalci, delavci na področju kulturne dediščine, cerkveni in laični voditelji: vaše delo je dragoceno. Ne pustite se odvrniti od težav. Krščanska arheologija je služba, poklic, oblika ljubezni do Cerkve in človeštva. Nadaljujte z izkopavanji, študijem, poučevanjem, pripovedovanjem. Bodite neutrudni v iskanju, natančni v analiziranju, strastni v posredovanju. In predvsem bodite zvesti globokemu smislu svojega prizadevanja: da bi postali vidni Beseda življenja, da bi pričevali, da je Bog postal meso, da je odrešitev pustila sledi, da je Skrivnost postala zgodovinska pripoved.

Naj vas spremlja Gospodov blagoslov. Naj vas podpira občestvo Cerkve. Naj vas navdihuje luč Svetega Duha, ki je živ spomin in neizčrpna ustvarjalnost. In naj vas varuje Devica Marija, ki je znala vse premišljevati v svojem srcu in združevati preteklost in prihodnost v pogledu vere.

Iz Vatikana, 11. december 2025 
LEON XIV.