Papež Leon XIV. mladim Libanoncem: Vi ste sedanjost in v vaših rokah se že gradi prihodnost
Vatican News
Sveti oče je navzoče nagovoril po uvodni molitvi, pozdravu antiohijskega maronitskega patriarha, glasbi s plesom, petju, pričevanjih in vprašanjih dveh mladih.
Govor svetega očeta mladim Libanoncem
Dragi mladi Libanonci, mir z vami, assalamu lakum!
To je pozdrav vstalega Jezusa (prim. Jn 20,19) in spodbuja veselje našega srečanja. Navdušenje, ki ga čutimo v svojih srcih, izraža ljubečo bližino Boga, ki nas združuje kot brate in sestre, da podelimo svojo vero Vanj ter občestvo med nami.
Vsem vam se zahvaljujem za topel sprejem, njegovi blaženosti pa za prisrčne besede dobrodošlice. Posebej pozdravljam mlade iz Sirije in Iraka ter Libanonce, ki so prišli v domovino iz različnih držav. Tukaj smo zbrani, da bi prisluhnili drug drugemu ter prosili Gospoda, naj navdihne naše prihodnje izbire. Glede tega nam pričevanja, ki so jih Anthony in Maria, Elie in Joelle podelili z nami, resnično odprejo naše srce in naš um.
Njihove pripovedi govorijo o pogumu sredi trpljenja. Govorijo o upanju v razočaranju ter o notranjem miru v času vojne. So kakor sijoče zvezde v temni noči, v kateri že zaznamo svit jutranje zarje. V vseh teh kontrastih lahko mnogi izmed nas prepoznamo svoje lastne izkušnje, tako dobre kot slabe. Zgodovina Libanona je prepletena s slavnimi trenutki, vendar pa je prav tako zaznamovana z globokimi ranami, ki se celijo počasi. Vzroki za te rane presegajo državne meje in so prepleteni z zelo kompleksnimi družbenimi in političnimi dinamikami. Dragi mladi, morda obžalujete, da ste podedovali svet, ki ga razdeljujejo vojne in je iznakažen zaradi socialne nepravičnosti. Vendar upanje obstaja, in upanje je v vas! Imate dar, za katerega se večkrat zdi, da smo ga odrasli izgubili. Vi imate upanje! Vi imate čas! Imate več časa, da sanjate, načrtujete in delate dobro. Vi ste sedanjost in v vaših rokah se že gradi prihodnost! In imate navdušenje, da bi spremenili potek zgodovine! Resnično nasprotovanje zlu ni zlo, ampak ljubezen; ljubezen, ki je sposobna zaceliti lastne rane ter hkrati skrbeti za rane drugih.
Anthonyjeva in Mariina predanost pomoči potrebnim, Eliena vztrajnost in Joellina radodarnost so preroštva nove prihodnosti, ki jo je potrebno oznanjati s spravo in medsebojno pomočjo. Tako se bodo uresničile Jezusove besede: »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci« (Mt 5,5.9). Dragi mladi, živite v luči evangelija in boste blagrovani v Gospodovih očeh!
Vaša domovina, Libanon, bo ponovno zacvetela, lepa in močna kot cedra, simbol enotnosti in rodovitnosti ljudstva. Dobro veste, da je moč cedre v njenih koreninah, ki so običajno enake velikosti kot njene veje. Število in moč vej ustrezata številu in moči njenih korenin. Na enak način so številne dobre stvari, ki jih danes vidimo v libanonski družbi, rezultat skromnega, skritega in poštenega dela mnogih ljudi dobre volje, mnogih dobrih korenin, ki ne želijo, da bi rasla samo ena veja libanonske cedre, ampak celotno drevo v vsej njegovi lepoti. Zajemajte iz dobrih korenin tistih, ki služijo družbi, namesto da bi jo uporabljali, da bi jim služila za njihove lastne interese. Z velikodušnim prizadevanjem za pravičnost skupaj načrtujte prihodnost miru in razvoja. Bodite limfa upanja, ki ga država pričakuje!
V zvezi s tem vaša vprašanja omogočajo, da začrtamo pot, ki je gotovo zahtevna, pa tudi navdušujoča.
Vprašali ste me, kje najti trdni temelj, da bi vztrajali pri prizadevanju za mir. Dragi prijatelji, ta trdni temelj ne more biti samo ideja, pogodba ali moralno načelo. Resnično načelo novega življenja je upanje, ki prihaja od zgoraj: to je Kristus! Jezus je umrl in vstal za zveličanje vseh. On, Živi, je temelj našega zaupanja; On je priča usmiljenja, ki odrešuje svet vsakega zla. Kot spominja sveti Avguštin, ki ponavlja besede apostola Pavla: »v Njem je naš mir in od Njega prihaja naš mir« (Homilije o Janezovem evangeliju, LXXVII,3). Mir ni pristen, če je zgolj sad pridobitnih interesov, ampak je resnično iskren, kadar drugim storim tisto, kar bi želel, da drug stori meni (prim. Mt 7,12). Sveti Janez Pavel II. je nekoč navdihnjeno dejal, da »ni miru brez pravičnosti ter ni pravičnosti brez odpuščanja« (Poslanica za 35. svetovni dan miru, 1. januar 2002). To je res: iz odpuščanja izhaja pravičnost, ki je temelj miru.
Na vaše drugo vprašanje se lahko torej odgovori prav s to dinamiko. Res je, da živimo v času, ko so osebni odnosi krhki in se jih živi, kot da bi bili predmeti. Tudi med mladimi se včasih zgodi, da osebni interesi prevladajo nad zaupanjem v bližnjega ter se skrb za druge nadomesti z lastno koristjo. Takšne drže tudi tako čudoviti besedi kot sta prijateljstvo in ljubezen spremenijo v nekaj površinskega ter se ju zamenja z občutkom sebičnega zadovoljstva. Če je v središču prijateljskega ali ljubezenskega odnosa naš jaz, ta odnos ne more biti rodoviten. Prav tako ne gre za resnično ljubezen, če ljubimo samo začasno, dokler traja čustvo: če je ljubezen časovno omejena, ni resnična ljubezen. Nasprotno pa je prijateljstvo resnično, kadar reče »ti« pred »jaz«. Ta spoštljiv in sprejemajoč pogled na drugega nam omogoča, da gradimo večji »mi«, odprt za celotno družbo, za celotno človeštvo. Ljubezen je pristna in lahko traja večno le, če odseva večni sijaj Boga; Boga ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8). Trdni in rodovitni odnosi se gradijo skupaj na medsebojnem razumevanju, na tem »za vedno«, ki utripa v vsaki poklicanosti v družinsko življenje in v posvečeno življenje.
Dragi mladi, kaj je tisto, kar najbolj izrazi navzočnost Boga v svetu? Ljubezen! Ljubezen govori univerzalni jezik, ker govori vsakemu človeškemu srcu. Ni ideal, ampak zgodovina, razodeta v Jezusovem življenju in v življenju svetnikov, ki nas spremljajo v življenjskih preizkušnjah. Zgledujte se zlasti pri mnogih mladih, ki tako kot vi, niso dopustili, da bi jim krivice in negativni zgledi, tudi znotraj Cerkve, vzeli pogum, ampak so skušali začrtati nove poti v iskanju Božjega kraljestva in njegove pravičnosti. Z močjo, ki jo prejemate od Kristusa, izgradite boljši svet od tistega, ki ste ga podedovali! Mladi ste bolj neposredni pri navezovanju odnosov z drugimi, tudi s tistimi, ki prihajajo iz drugačnih kulturnih in verskih okolij. Resnična prenova, ki jo želi mlado srce, se začne z vsakodnevnimi gestami: s sprejemanjem bližnjih in daljnih, s ponujeno roko prijatelju in beguncu ter z odpuščanjem sovražnikom, ki je težka a nujna dolžnost.
Poglejmo številne čudovite zglede, ki so nam jih dali svetniki! Pomislimo na Petra Jurija Frassatija in Karla Acutisa, ki sta bila v tem jubilejnem letu razglašena za svetnika! Pomislimo na številne libanonske svetnike. Kakšno edinstveno lepoto vidimo v življenju svete Rafke, ki je z močjo in krotkostjo prenašala leta trpljenja zaradi bolezni! Koliko dejanj sočutja je storil blaženi Yakub El-Hadad, ko je pomagal ljudem, ki so bili zapuščeni in od vseh pozabljeni!
Kako močna svetloba prihaja iz polsence, v katero se je odločil umakniti sveti Šarbel, ki je postal eden izmed libanonskih simbolov po vsem svetu. Njegove oči so vedno upodobljene zaprte, kakor da bi zakrivale neskončno večjo skrivnost. Skozi oči svetega Šarbela, ki so bile zaprte, da bi jasneje videl Boga, še naprej jasneje dojemamo Božjo svetlobo. Pesem, ki mu je posvečena, je čudovita: »O, ti, ki spiš in čigar oči so svetloba za naše oči, na tvojih vekah je vzcvetelo zrno kadila«. Dragi mladi, naj božja svetloba sije tudi v vaših očeh in naj vzcveti kadilo molitve. V svetu raztresenosti in nečimrnosti si vsak dan vzemite čas, da zaprete oči in gledate samo Boga. Včasih se zdi, da je tiho ali odsoten, vendar se razodeva tistim, ki ga iščejo v tišini. Ko si prizadevate, da bi delali dobro, vas prosim, da bodite kontemplativni kot sveti Šarbel: tako da molite, berete Sveto pismo, hodite k maši in se zaustavite pri adoraciji. Papež Benedikt XVI. je kristjanom Levante dejal: »Spodbujam vas, da z močjo molitve gojite resnično in trajno prijateljstvo z Jezusom« (Posinodalna apostolska spodbuda Ecclesia in Medio Oriente, 63).
Moji dragi prijatelji, med vsemi svetniki in svetnicami blesti Marija, Božja Mati in naša Mati. Mnogi mladi nosijo vedno s seboj rožni venec v žepu, okrog zapestja ali vratu. Kako lepo je gledati Jezusa skozi oči Marijinega srca! Tudi od tukaj, kjer smo v tem trenutku, kako lepo je povzdigniti pogled k naši Gospe Libanonski z upanjem in zaupanjem!
Dragi mladi, ob koncu bi vam rad izročil preprosto in zelo lepo molitev, ki jo pripisujejo svetemu Frančišku Asiškemu: »Gospod, naredi me za orodje svojega miru. Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen. Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje. Kjer je nesloga, naj prinašam edinost. Kjer je dvom, naj prinašam vero. Kjer je zmota, naj prinašam resnico. Kjer je obup, naj prinašam upanje. Kjer je žalost, naj prinašam veselje. Kjer je tema, naj prinašam luč.« Naj ta molitev v vaših srcih ohranja živo veselje evangelija in krščansko navdušenje. »Navdušenje« pomeni »imeti Boga v duši«. Ko Gospod prebiva v nas, upanje, ki nam ga daje, obrodi sadove v svetu. Upanje je namreč »uboga« krepost, saj se kaže s praznimi rokami: gre za roke, ki so vedno proste, da odprejo vrata, ki se zdijo zaprta zaradi utrujenosti, bolečine ali razočaranja.
Gospod bo vedno z vami in lahko ste prepričani, da vas bo pri odločilnih izzivih v vašem življenju in v zgodovini vaše ljubljene dežele podpirala vsa Cerkev. Izročam vas varstvu Božje Matere in Naše Gospe, ki z vrha te gore gleda na to novo cvetenje. Mladi Libanonci, rastite močni kot cedre in poskrbite, da bo svet zacvetel z upanjem.
Papeževemu govoru je sledil obred »obljuba miru in delovanja mladih«. Na vprašanje svetega očeta, če so pripravljeni biti obrtniki miru v trpečem svetu, so mladi odgovorili: »Gospod, obljubljamo Ti, da bomo mladi obrtniki miru, prinašalci sprave v naših srcih; da bomo sejali upanje v naši državi, živeli kot otroci luči in povsod pričevali Tvojo ljubezen. Pomagaj nam, da bomo kvas enosti, glas za pravičnost ter graditelji miru v Cerkvi in v narodu. Amen.«
Photogallery
