Papež Leon XIV.: Zaupam v Boga in to sporočilo delim z vsemi ljudmi
Duhovnost, kjer človek izroči svoje življenje Gospodu
Novinarka medijske hiše CNS je svetega očeta vprašala, kaj se uči kot papež in kako se je počutil, ko je med konklavom postalo jasno, da bo izvoljen. Odvrnil je, da je pred letom ali dvema razmišljal o upokojitvi. V zvezi s konklavom pa je zatrdil, da strogo verjame v molčečnost glede konklava, čeprav ve, da so bile v javnih intervjujih nekatere stvari razkrite. »Dan preden sem bil izvoljen, sem novinarki – ujela me je na cesti, ko sem šel na kosilo k avguštincem, in rekla: “Kaj menite? Postali ste eden od kandidatov!” – preprosto odvrnil: “Vse je v Božjih rokah.” In v to globoko verjamem.«
Dodal je, da ga je v teh dneh eden od novinarjev vprašal, katero knjigo bi poleg svetega Avguština lahko prebrali, da bi bolje razumeli, kdo je Prevost. »Pomislil sem na več knjig, ena od njih pa je knjiga z naslovom Prakticiranje Božje prisotnosti (The practice of the presence of God). Gre za zelo preprosto knjigo, ki jo je pred mnogimi leti napisal nekdo, ki niti ne razkrije svojega priimka, to je brat Lawrence. Opisuje vrsto molitve in duhovnosti, kjer človek preprosto izroči svoje življenje Gospodu in mu pusti, da ga vodi. Če želite izvedeti kaj o meni, to je že veliko let moja duhovnost. Sredi velikih izzivov, življenje v Peruju v letih terorizma, poklicanost v služenje na krajih, kamor si nikoli nisem mislil, da bom poklican. Zaupam v Boga in to sporočilo delim z vsemi ljudmi,« je dejal sveti oče in se vrnil na začetek vprašanja o tem, kako je bilo med konklavom: »Ko sem videl, kako se stvari odvijajo, sem se sprijaznil z dejstvom in si rekel, da bi to lahko postala resničnost. Globoko sem vdihnil in rekel: “Gospod, ti si glavni, ti vodiš pot.”.«
Na novinarkino trditev, da je ob toplem sprejemu, ki ga je v ponedeljek zvečer doživel v Harisi, na papeževem obrazu bil izraz nekoga, ki pravi »vau«, je sveti oče odvrnil: »Ne vem, ali sem sinoči rekel “vau”. V smislu – moj obraz je zelo ekspresiven – ampak pogosto me zabava, kako novinarji interpretirajo moj obraz. Včasih dobim res odlične ideje od vseh vas, ker mislite, da mi lahko berete misli ali moj obraz. In ne, nimate vedno prav.« Dodal je, da je na jubileju mladih v Rimu bilo več kot milijon mladine, v Libanonu pa je bila zbrana majhna množica. »Vedno se mi zdi čudovito. Mislim si, da so ti ljudje tukaj, ker želijo videti papeža, potem pa si rečem, da so tukaj, ker želijo videti Jezusa Kristusa, želijo videti glasnika miru, v tem primeru še posebej. Torej, samo poslušati njihovo navdušenje in slišati njihov odziv na to sporočilo je nekaj, kar navdihuje. Upam le, da se ne bom nikoli naveličal ceniti vsega, kar vsi ti mladi kažejo.«
Trajni mir v Libanonu je mogoče doseči
Sicer pa se je prvo vprašanje – zastavil ga je novinar libanonske nacionalne televizije – nanašalo na agresijo Izraela na Libanon in možnost trajnega miru na tem območju. Papež je zatrdil, da verjame, da je trajni mir mogoče doseči: »Mislim, da ko govorimo o upanju, ko govorimo o miru, ko gledamo v prihodnost, to počnemo, ker verjamemo, da je mogoče, da mir ponovno pride v regijo in v vašo državo, v Libanon. Pravzaprav sem že, v zelo majhnem obsegu, začel nekaj pogovorov z nekaterimi voditelji krajev, ki ste jih omenili, in nameravam to nadaljevati, osebno ali prek Svetega sedeža, saj dejstvo je, da imamo diplomatske odnose z večino držav v regiji. Zagotovo upamo, da bomo še naprej pozivali k miru, o katerem sem govoril na samem koncu današnje maše.«
Delo Svetega sedeža se odvija v zakulisju
Sklicujoč se na papežev govor libanonskim oblastem, v katerem je bil poziv k pogajanju in dialogu, je novinar Sky News Arabia papeža vprašal, ali Sveti sedež namerava v zvezi s tem narediti kaj konkretnega. Kot je odgovoril sveti oče, je glavni razlog potovanja bil ekumenske narave in osredotočen na obletnico nicejskega koncila, srečanje s katoliškimi in pravoslavnimi patriarhi in prizadevanjem za enost Cerkve.
»Med tem potovanjem pa sem se osebno srečal tudi s predstavniki različnih skupin, ki zastopajo politične oblasti, s posamezniki ali skupinami, ki pa so povezani tudi notranjimi ali celo z mednarodnimi konflikti v regiji. Naše delo ni nekaj, kar javno izjavljamo na ulicah; odvija se bolj v zakulisju. To je nekaj, kar smo že počeli in bomo še naprej počeli, da bi prepričali strani, naj opustijo orožje in nasilje ter se srečajo za pogajalsko mizo, naj iščejo odgovore in rešitve, ki ne bodo nasilni, ampak bolj učinkoviti.«
Vloga Evrope pri doseganju miru je pomembna
Novinar italijanskega časnika Corriere della Sera je pozornost preusmeril na napetosti med Natom in Rusijo, hibridno vojskovanje in možnost kibernetskih napadov. Zanimalo ga je, ali papež vidi tveganje za eskalacijo, konflikt, ki se bo nadaljeval z novimi sredstvi; in ali so v takšnem ozračju možna pogajanja o pravičnem miru brez Evrope, ki jo je ameriško predsedstvo v zadnjih mesecih sistematično izključevalo.
»To je očitno pomembno vprašanje za svetovni mir, vendar Sveti sedež nima neposredne udeležbe, ker nismo člani Nata ali nobenega od dosedanjih pogovorov,« je odgovoril Leon XIV.. »Čeprav smo velikokrat pozvali k prekinitvi ognja, k dialogu in ne vojni. Zdaj je to vojna z mnogimi vidiki, vključno s povečanjem orožja, vso proizvodnjo, ki obstaja, kibernetskimi napadi, energijo. Očitno je, da po eni strani predsednik Združenih držav misli, da lahko promovira mirovni načrt, ki bi ga rad izvedel, ki je, vsaj sprva, brez Evrope. Toda prisotnost Evrope je pomembna in ta prvotni predlog je bil delno spremenjen zaradi tega, kar je govorila Evropa. Natančneje, mislim, da bi lahko bila vloga Italije zelo pomembna. Kulturno in zgodovinsko gledano je Italija sposobna, da deluje kot posrednik v konfliktu med različnimi stranmi. Tudi Ukrajina, Rusija, Združene države ... V tem smislu bi lahko predlagal, da Sveti sedež spodbuja tovrstno mediacijo in da skupaj iščemo rešitev, ki bi lahko resnično ponudila mir, pravičen mir, v tem primeru v Ukrajini.«
V Alžiriji obiskati kraje svetega Avguština
O prihodnjih apostolskih potovanjih je svetega očeta povprašala novinarka argentinskega časnika La Nación. Papež je dejal, da v zvezi s potovanji ni še prav nič gotovega, upa pa, da ga bo naslednje vodilo v Afriko. »Osebno upam, da bom odpotoval v Alžirijo in obiskal kraje, kjer je živel sveti Avguštin. A tudi, da bi nadaljeval dialog in gradnjo mostov med krščanskim in muslimanskim svetom. Že v preteklosti sem imel v drugi vlogi priložnost govoriti o tej temi. Zanimivo je, kako nam sveti Avguštin kot most zelo pomaga, saj je v Alžiriji zelo spoštovan kot sin domovine.« Sveti oče bi prav tako želel obiskati Latinsko Ameriko, Argentino in Urugvaj ter seveda Peru.
Ramere v Venezueli
Spregovoril je tudi o napetostih v Venezueli, rekoč, da si s škofovsko konferenco in nunciaturo prizadevajo najti načine, kako pomiriti razmere, predvsem v korist ljudi, saj v takšnih razmerah najbolj trpi ljudstvo in ne oblast. »Glasovi, ki prihajajo iz Združenih držav, se spreminjajo, in včasih je treba počakati in videti, kaj se bo zgodilo. Po eni strani se zdi, da sta se predsednika pogovarjala po telefonu. Po drugi strani pa obstaja nevarnost, možnost, da pride do kakšne aktivnosti, kakšne operacije, celo invazije na ozemlje Venezuele. Več ne vem, a tudi tokrat verjamem, da je bolje poiskati načine za dialog, morda pritisk, celo ekonomski pritisk, vendar iskati drug način za spremembo razmer, če bi se ZDA za to odločile.«
Odnosi med kristjani in muslimani
Novinarja francoskega La Croix je zanimalo, kaj papež meni o prepričanju nekaterih katoličanov v Evropi, da je islam grožnja krščanski identiteti na Zahodu. »Vsi pogovori, ki sem jih imel med svojim bivanjem v Turčiji in Libanonu, tudi s številnimi muslimani, so bili osredotočeni na temo miru in spoštovanja ljudi različnih verstev,« je dejal sveti oče. »Vem, da to v resnici ni bilo vedno tako. Vem, da v Evropi obstajajo strahovi, ki pa jih pogosto ustvarjajo ljudje, ki nasprotujejo priseljevanju in poskušajo izključiti ljudi, ki so morda iz druge države, druge vere, druge rase. V tem smislu bi rekel, da moramo vsi sodelovati. Ena od pozitivnih strani tega potovanja je prav v tem, da svet opozori na možnost dialoga in prijateljstva med muslimani in kristjani. Mislim, da je ena od velikih lekcij, ki jo Libanon lahko dá svetu, prav to, da pokaže deželo, kjer sta prisotna in spoštovana tako islam kot krščanstvo in da je mogoče živeti skupaj, biti prijatelji. Zgodbe in pričevanja, ki smo jih slišali v zadnjih dveh dneh o ljudeh, ki si med seboj pomagajo, kristjani in muslimani, ki so imeli uničene vasi, so na primer pokazala, da lahko pridemo skupaj in sodelujemo. Mislim, da so to lekcije, ki bi bile pomembne tudi za Evropo ali Severno Ameriko. Da bi morda morali biti manj prestrašeni in iskati načine za spodbujanje pristnega dialoga in spoštovanja.«
Sinodalna pot v Nemčiji
Temo sinodalne poti v Nemčiji je odprla novinarka nemškega radia ARD. Papež je dodal, da sinodalna pot ni značilna samo za Nemčijo, kajti sinodo v zadnjih letih obhaja vsa Cerkev. »Obstajajo velike podobnosti, vendar tudi nekaj izrazitih razlik med tem, kako se je sinodalna pot izvajala v Nemčiji in kako bi se naj nadaljevala na ravni vesoljne Cerkve. Po eni strani bi rad rekel, da je vsekakor prostor za spoštovanje inkulturacije. Dejstvo, da se sinodalnost na enem mestu živi na določen način, na drugem mestu pa drugače, ne pomeni, da bo prišlo do preloma ali razkola. Mislim, da si je to zelo pomembno zapomniti. Hkrati se zavedam, da mnogi katoličani v Nemčiji menijo, da nekateri vidiki sinodalne poti, ki se je doslej izvajala v Nemčiji, ne predstavljajo njihovega upanja za Cerkev ali njihovega načina življenja v Cerkvi. Zato je v Nemčiji potreben nadaljnji dialog in poslušanje, da ne bo izključen glas nikogar, da glas tistih, ki so močnejši, ne bo utišal ali zadušil glasu tistih, ki so morda tudi zelo številčni, vendar nimajo prostora, da bi spregovorili in da bi se prisluhnilo njihovim glasovom in izrazom sodelovanja v Cerkvi.«
Papež je izpostavil, da se skupina nemških škofov zadnja leta srečuje s skupino kardinalov rimske kurije: »Tudi tam poteka proces, katerega cilj je zagotoviti, da se nemška sinodalna pot, če lahko tako rečem, ne bi oddaljila od tistega, kar je potrebno, da se jo obravnava kot pot univerzalne Cerkve.« Izrazil je prepričanje, da se bodo dogodki odvijali prav v to smer, ter pripomnil, da bo na obeh straneh v Nemčiji moralo priti do nekaterih prilagoditev.
Spodbujati dialog in prijateljstvo pomeni spodbujati mir in pravičnost
Kaj lahko Cerkev na Bližnjem vzhodu – z vsemi svojimi solzami, ranami, izzivi in preteklostjo – ponudi Cerkvi na Zahodu in svetu, pa je bilo zadnje vprašanje, ki ga je papežu zastavila libanonska novinarka mednarodne medijske mreže Sat-7 International. Posebej se mu je zahvalila za obisk libanonskega naroda in izpostavila pomen gradnje mostov med kristjani, verstvi in tudi sosedi, kar je včasih lahko zelo težko.
Leon XIV. je odgovor nekoliko razširil in dejal, da se ljudje, ki so odraščali v zelo individualistični družbi, včasih vprašajo: »Zakaj bi hoteli biti eno? Jaz sem posameznik in me drugi ne zanimajo.« »Mislim, da je tu zelo pomembno sporočilo za vse ljudi, da so namreč edinost, prijateljstvo, medčloveški odnosi in občestvo izredno pomembni in izredno dragoceni. Če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, kaj lahko pomeni objem za nekoga, ki je preživel vojno ali trpel in je še vedno v bolečini. Kaj lahko ta zelo človeški, resnični in zdrav izraz osebne skrbi stori za ozdravitev srca nekega človeka.« Na ravni skupnosti to lahko postane nekaj, kar nas vse združuje in nam pomaga razumeti, da medsebojno spoštovanje presega držo, da drugi ostane tam, jaz pa ostanem tukaj in tako nimava nobenega stika. Vabilo k enosti pa ni omejeno samo na kristjane. Gre za povabilo vsem, da rečemo: čim bolj bomo lahko spodbujali pristno edinost in razumevanje, spoštovanje in odnose prijateljstva in dialoga v svetu, tem večja je možnost, da bomo odložili vojna orožja, da bomo pustili na strani nezaupanje in sovraštvo ter »našli načine, kako se združiti in spodbujati pristni mir in pravičnost po vsem svetu«.
