Sveti oče: Brat Lovrenc nas uči, kako naj z veseljem živimo v Božji navzočnosti
Leon XIV.
Ta knjižica v središče postavlja izkušnjo oziroma prakticiranje Božje navzočnosti, tako kot jo je izkusil in učil karmeličanski brat Lovrenc od Vstajenja, ki je živel v 17. stoletju. Kot sem že dejal, je to eno izmed besedil, ki je skupaj s spisi svetega Avguština in drugimi knjigami najbolj zaznamovalo moje duhovno življenje in me formiralo glede poti spoznavanja in ljubezni do Gospoda.
Pot, ki nam jo kaže brat Lovrenc, je preprosta in težavna hkrati: preprosta, ker ne zahteva drugega, kot da se nenehno spominjamo Boga z malimi, neprestanimi dejanji hvale, molitve, prošnje, češčenja v vsakem dejanju in v vsaki misli, pri čemer je edino obzorje, vir in cilj samo On. Težavna, ker zahteva pot očiščenja, askeze, odpovedi in spreobrnjenja najbolj notranjega dela nas samih, našega uma in naših misli, dosti bolj kot dejanj. O tem je že sveti Pavel pisal vernikom v Filipih: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5). Z Bogom moramo torej uskladiti ne samo svoje odnose in vedenje, ampak tudi svoje občutke, svoje čutenje. V tej notranjosti najdemo Njegovo navzočnost; ljubečo in gorečo navzočnost Boga, ki je tako »drugačna« in vendar tako domača našemu srcu. Kakor piše sv. Avguštin, »novi človek bo pel novo pesem« (Govori 34,1).
Izkušnja povezanosti z Bogom, ki jo brat Lovrenc opisuje kot oseben odnos, sestavljen iz srečanj in pogovorov, skrivanj in presenečenj, zaupne in popolne izročenosti, spominja na izkušnje velikih mistikov; predvsem Terezije Avilske, ki je prav tako pričevala o tej domačnosti z Gospodom do te mere, da je govorila o »Bogu med lonci«. Vendar pa kaže pot, ki je dostopna vsem, prav zato, ker je preprosta in vsakdanja.
Kot mnogi mistiki tudi brat Lovrenc govori z veliko ponižnostjo, pa tudi s humorjem, saj dobro ve, da je vsaka zemeljska stvar, tudi najmogočnejša in celo dramatična, zelo majhna spričo neskončne Gospodove ljubezni. Tako lahko ironično reče, da ga je Bog »zavedel«, ker je morda nekoliko domišljavo vstopil v samostan, da bi se žrtvoval in trdo pokoril za svoje grehe v mladosti, namesto tega pa je tam našel življenje, polno radosti.
Prek poti, ki nam jo predlaga Lovrenc, ko Božja navzočnost postaja vedno bolj domača in napolnjuje naš notranji prostor, raste veselje, da smo z Njim, cvetijo milosti in duhovno bogastvo in celo vsakdanja opravila postanejo lahka in preprosta.
Pisma in pričevanja tega karmeličanskega samostanskega brata iz 17. stoletja, ki je z jasno vero preživel burne dogodke svojega stoletja, ki zagotovo ni bilo nič manj nasilno od našega, so lahko navdih in pomoč tudi za življenje moških in žensk tretjega tisočletja. Kažejo nam, da ni okoliščin, ki bi nas lahko ločile od Boga; da vsako naše dejanje, vsaka naša dejavnost in celo vsaka naša napaka pridobijo neskončno vrednost, če jih živimo v navzočnosti Boga in jih nenehno darujemo Njemu.
Vso krščansko etiko lahko resnično povzamemo v tem nenehnem spominjanju dejstva, da je Bog navzoč: On je tukaj. To spominjanje, ki je več kot le preprost spomin, ker vključuje naša čustva in naklonjenost, presega vsakršen moralizem in vsakršno reduciranje evangelija na zgolj niz pravil ter nam kaže, da nam, kot nam je obljubil Jezus, izkušnja zaupanja v Boga Očeta resnično že tukaj na zemlji daje stokratno. Izročati se Božji navzočnosti pomeni vnaprej okušati Raj.
