Papež perujskim škofom o tem, kaj pomeni živeti na način apostolov

Leon XIV.

Dragi bratje v škofovstvu, prisrčno dobrodošlico izrekam vsem vam, ki ste prišli v Rim na obisk ad limina Apostolorum. (Zahvaljujem se predsedniku škofovske konference za prijazne besede, ki mi jih je izrekel v imenu vseh.) Prosim vas, da moje drage perujske otroke spomnite, da jih papež nosi v svojem srcu in se jih spominja z naklonjenostjo, na poseben način v molitvi.

Zdi se mi delo Božje previdnosti, da ta obisk poteka v okviru 300-letnice kanonizacije sv. Turibija iz Mongroveja. Vi, dragi bratje, ste sad evangeljskega semena, ki ga je ta sveti škof posadil v teh deželah. Zato bi vam rad predlagal, da ob podpori njegovega zgleda s pogledom vere razlagamo resničnost, s katero se soočamo danes in je bila dobro opisana v poročilih, ki ste mi jih poslali. Bodite prepričani, da so bila pozorno prebrana.

Kako odgovoriti na številne izzive, ki so danes postavljeni pred perujsko Cerkev v njenem evangelizacijskem poslanstvu? Odgovor bi lahko bil tisti, ki se pojavlja v številnih spisih prvih misijonarjev v Ameriki: živeti ad instar Apostolorum, oziroma na način apostolov, preprosto, pogumno in s popolno pripravljenostjo, da se pustimo voditi Gospodu.

Živeti na ta način predvsem pomeni ohranjati in pospeševati enost in občestvo. Apostoli, razkropljeni po svetu, so ostajali združeni v istem čutenju in istem poslanstvu. Tudi danes je verodostojnost našega oznanila v resničnem in čustvenem občestvu med pastirji, ter med njimi in Božjim ljudstvom, ko presegajo delitve, potegovanje za vodilne vloge in vse oblike osamljenosti; občestvom, kakršnega je iskal sv. Turibij z organiziranjem koncilov v Limi. To srečanje je zgovorno znamenje živega občestva, ki nas združuje v veri in poslanstvu, ter mi omogoča, da s hvaležnostjo sprejemam privrženost Kristusu in Petrovemu nasledniku, ki jo izražata v svoji službi.

Istočasno pa trenutni izzivi zahtevajo prenovljeno zvestobo evangeliju, ki ga moramo oznanjati v celoti. Sv. Turibij ni oznanjal svoje besede, ampak Besedo, ki jo je prejel, zaupajoč v njeno preobrazbeno moč. Ista zvestoba danes od nas zahteva jasno, pogumno in veselo oznanjevanje, ki je sposobno dialoga s kulturo, ne da bi izgubilo svojo krščansko identiteto.

Živeti na način apostolov vključuje tudi popolno predanost službi, ki nam je bila zaupana. Apostoli niso ničesar pridržali zase, vse do mučeništva. V istem duhu je pričevanje sv. Turibija, ki se je z nevarnostmi in trpljenjem soočal iz enega samega razloga: iz ljubezni do duš, da bi Kristusovo ljubezen prinesel tudi do najbolj nedostopnih krajev.

Živeti na način apostolov pomeni biti ob tistih, ki so nam bili zaupani, zanimati se zanje, deliti z njimi njihovo življenje in njihovo pot. Kot sv. Pavel, ki je vsem postal vse, da bi vse pridobil (prim 1 Kor 9,22), smo poklicani, da gremo naproti, da poslušamo, da spremljamo in da razumemo, da bi vse vodili k Bogu.

Ta bližina zajema duhovnike, bogoslovce, redovnike in redovnice, ter vse Božje ljudstvo, s posebno ljubeznijo do najbolj krhkih in potrebnih. Tako globoka bližina, da bodo o vas lahko rekli, kar se govori o sv. Turibiju: da je do vseh čutil »takšno ljubezen, da jih je nosil v svoji notranjosti, kot bi bil vsakemu oče« (prim. Pos. sup. virt., 503).

Dragi bratje v škofovstvu, Peru ima posebno mesto v mojem srcu. Tam sem z vami delil veselje in napore, spoznal sem preprosto vero njegovih ljudi in izkusil moč Cerkve, ki zna čakati tudi sredi preizkušenj. Zaredi te velike naklonjenosti vas spodbujam, da storite vse, da bo dediščina, ki ste jo prejeli od svetih Turibija, Roze, Martina in Janeza, med tolikimi drugimi, obrodila sadove v današnji Cerkvi v Peruju.

Zahvaljujem se vam za to srečanje in za vse, kar delate, da bi veselo oznanilo odmevalo v vsakem srcu. Izročam vas materinski priprošnji Presvete Device Marije od usmiljenja in vam z veseljem podeljujem svoj apostolski blagoslov, ki ga razširjam na duhovnike, redovnike in redovnice, in na vse ljubljeno perujsko ljudstvo, zlasti na tiste, ki najbolj potrebujejo moč in tolažbo. Hvala.