Papež svoje razmišljanje Regnum Christi izrazil v treh točkah: karizma, vodstvo in občestvo

Leon XIV.

Govor njegove svetosti papeža Leona XIV. 
udeležencem generalnih skupščin 
Družb apostolskega življenja Regnum Christi 
29. januar 2026

Hvala. 
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. 
Mir z vami.

Drage sestre in bratje, dober dan in dobrodošli! 
Vesel sem, da sem z vami ob priložnosti vaših generalnih skupščin, in izkoriščam to priložnost, da z vami podelim razmišljanje, ki bi ga rad izrazil v treh točkah: karizma, vodstvo in občestvo.

Glede prve točke nas cerkveno učiteljstvo uči, da »Cerkev pomlajuje moč evangelija in jo Duh nenehno obnavlja, ko jo gradi in vodi 'z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi'.[1] Drugi vatikanski koncil je večkrat poudaril čudovito delo Svetega Duha, ki posvečuje Božje ljudstvo, ga vodi, ga krasi z vrlinami in ga bogati s posebnimi milostmi za njegovo izgradnjo«.[2]

V teh dneh ste imeli priložnost razmisliti in razpravljati o definiciji karizme vaših Družb apostolskega življenja, pri čemer ste v njej prepoznali dar Tolažnika, ponujen Cerkvi, da bi ponovno obudil njeno življenje in poživil njeno poslanstvo, tako v njej kot v družbi. Ta dar, ki v Ustanovi ustvarja življenje in vitalnost, ji hkrati daje posebno identiteto, ki usposobi in naredi vašo prisotnost v Cerkvi in ​​svetu prepoznavno. Danes je bolj kot kdaj koli prej nujno vedeti, kdo smo, če želimo sodelovati v pristnem dialogu z družbo, ne da bi se absorbirali ali homogenizirali. Da bi evangelizirali okolja, v katerih živite – kar je poseben cilj vašega poklica – je torej bistveno, da svojo identiteto opredelite z vedno večjo jasnostjo.

Vsak brat in sestra, ki prejme karizmo, je poklican, da jo ohranja živo v sebi, da ne postane statična, temveč življenjska sila, ki se pretaka ustvarjalno in svobodno. Kot nas je spomnil papež Frančišek: »Gre za to, da bi ostali zvesti prvotnemu izviru, da bi si prizadevali o njem ponovno premisliti ter ga izraziti v dialogu z novimi družbenimi in kulturnimi situacijami.«[3] Ustanova, Družba, je živo telo, kjer karizmatična energija prežema vsako celico in vsakega člana, katere nosilci in prenašalci so oni. In ta energija mora oživljati poslanstvo, ki ga opravljate, in osvetljevati pot naprej, da ga lahko izročite kot živo dediščino prihodnjim generacijam, ki so prav tako poklicane, da se vanj zaljubijo in ga naredijo za vir svojega služenja.

Prav za dosego tega cilja je pomembna druga tema, o kateri bi rad razmislil: vodstvo, ki, da lahko začne zrele procese odločanja v ozračju pristnega razločevanja, potrebuje občestvo.

Pri tem nam ponovno priskočijo na pomoč cerkveni dokumenti, ki navajajo, da so »posvečene osebe poklicane, da poslušno sledijo Kristusu v 'evangeljskem ali karizmatičnem projektu', ki ga navdihuje Duh in ga potrjuje Cerkev«,[4] in da »ima oblast na tej poti pastoralno obveznost, da vodi in odloča«.[5] Vodenje je v družbah apostolskega življenja nujna služba; pristna cerkvena služba, ki spremlja brate in sestre k zavestni, svobodni in odgovorni zvestobi v hoji za Kristusom.[6] Poleg tega je vsaka ustanova in vsaka družba poklicana, da v njej prepozna svojstven slog, ki je v skladu s svojo specifično karizmo in duhovnostjo.

Resnično evangeljsko vodstvo je poleg tega vedno usmerjeno v služenje: podpira, spremlja in pomaga vsakemu članu, da postaja vedno bolj podoben Zveličarjevi osebi. V tem smislu je skupnostno razločevanje privilegiran kraj, kjer lahko dozorijo skupne odločitve, odločitve, ki so sposobne ustvariti občestvo in soodgovornost. Ne bojte se eksperimentirati z novimi oblikami vodenja.[7] Pravzaprav je pomembno, da vedno upoštevamo, da skupno iskanje posebnega sloga pri izvrševanju oblasti odpira poti, ki ne le bogatijo družbe in njihove posamezne člane, temveč tudi krepijo občutek pripadnosti in sodelovanja v skupnem poslanstvu.

In to nas pripelje do tretje teme, o kateri bi rad, da razmislimo: občestvo znotraj družine Regnum Christi. Vaša posebna pot, vpeta v veliko zgodovino apostolskega telesa, nosi znamenja tihega in močnega delovanja Svetega Duha, ki nenehno obnavlja Cerkev in jo pomlajuje v upanju. V tem kontekstu ste poklicani, da spodbujate vedno globlje občestvo znotraj celotne Družine, si izmenjujete duhovnost in apostolat, v polnosti živite poseben poklic, h kateremu vas je Bog poklical kot člane Družbe, kateri pripadate, zavezani k temu, da s svojim življenjem pričate o zvestobi prejeti karizmi.

Kot nas spominja apostolska spodbuda Posvečeno življenje: »Vsi verniki so zaradi svojega preporoda v Kristusu deležni skupnega dostojanstva; vsi so poklicani k svetosti; vsi sodelujejo pri gradnji enega Kristusovega telesa, vsak po svojem poklicu in daru Svetega Duha (prim. Rim 12,3–8).«[8] Enotnost v krstnem dostojanstvu in raznolikost poklicev si ne nasprotujeta, temveč se medsebojno razsvetljujeta. Organsko občestvo v raznolikosti je delo Svetega Duha, ki vsak poklic spreminja v služenje drugim, da bi Kristusovo telo raslo skozi zgodovino in izpolnjevalo svoje poslanstvo v svetu.

Vsi smo življenja na poti, katerih sanje Bog še naprej navdihuje po prerokih včeraj in danes, da bi osvobodil človeštvo iz starodavnih in novih oblik suženjstva, vključil mlade in stare, revne in bogate, moške in ženske, svetnike in grešnike v dela svojega usmiljenja in čudesa svoje pravičnosti. Gospod ne dela hrupa, ampak njegovo kraljestvo vzklije in raste v vsakem kotičku sveta. In v tem smislu je treba mnogim mestom in številnim skupnostim reči: »Resnično, nikakor niste najmanjši« (prim. Mt 2,6).

Da, Gospod nas še naprej preseneča in se pusti najti na poteh, ki niso naše (prim. Iz 55,8), zato nas njegova zvestoba še naprej preseneča. Ko se odzivamo na njegove darove, se zaupajmo Mariji, Jutranji zvezdi.

Dragi prijatelji, hvala vam za to, kar počnete. Molim za vas in vas iz srca blagoslavljam. Hvala.

Molimo skupaj, kot nas je naučil Gospod: Oče naš ... 
--- 
Blagoslov
--- 
Čestitam. Najlepša hvala.

[1] II. vatikanski ekumenski koncil, Dogmatična konstitucija Lumen gentium (21. november 1964), 4. 
[2] Kongregacija za nauk vere, Pismo Iuvenescit Ecclesia, 15. maj 2016, 1. 
[3] Frančišek, Govor udeležencem generalnega zasedanja Gibanja fokolarov (6. februar 2021). 
[4] Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, Navodilo: Služba oblasti in pokorščina (11. maj 2008), 9. 
[5] Ibid. 
[6] Prim. Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, Za novo vino novi mehovi (6. januar 2017), 41. 
[7] Prim. ibid. 9. 
[8] Sv. Janez Pavel II. Apostolska spodbuda Vita consacrata – Posvečeno življenje (25. marec 1996), 31.