Papežev odgovor katehistinji. Pripadnost Cerkvi je pomembnejša od številk
Vatican News
Izzivi in veselje poučevanja verouka
Nunzia je hči italijanskih migrantov, rodila se je in živi v majhnem švicarskem kraju Laufenburg. Pri petdesetih letih se je vpisala v katehetsko pastoralno šolo in že deset let osnovnošolske otroke pripravlja na prejem prvega svetega obhajila in birme. Zelo rada predaja »lepoto naše vere, radovednost otrok in negotovosti najstnikov« pa jo spodbujajo, da se tudi sama vedno znova uči, ko išče odgovore na njihova vprašanja. Po njenih besedah gre za velik izziv, vendar se ga zelo veseli. Težavo vidi v tem, da je v Švici težko vključiti starše in včasih tudi otroke in mladostnike, da bi zaupali v Boga.
Otroci imajo raje šport in glasbo
»Živimo v času, ko so stari starši, ki so imigrirali, že umrli; otroci so zaposleni z vsem drugim kot vero in vnuki se težko odločijo za obisk verouka, ker v družini niso bili deležni verske vzgoje,« zapiše Nunzia in doda, da ji je na začetku letošnjega šolskega leta veliko staršev reklo, da imajo otroci raje šport, glasbo ali pa preprosto ne želijo hoditi k verouku. Sama se trudi še naprej sejati, vendar pa »rastline le s težavo rastejo«. »Otroci raje ure in ure gledajo pametne telefone in hodijo na zabave. V Švici so cerkve so ob nedeljah vedno bolj prazne, obiskujejo jih predvsem starejši.«
Prošnja za molitev
Ob tem je Nunzia spomnila na podobe jubilejnega leta, ki so njeno srce navdale z veseljem ob pogledu na milijone mladih in družin z otroki, ki so prišli v Rim z vseh koncev sveta. Videti je bilo veliko veselje, ki ga v svojem okolju ne vidi. Svetega očeta prosi za molitev za mlade, ki so ji zaupani, za njihove družine, pa tudi zase, da bi ji Bog dal moči, da bi nadaljevala s poslanstvom katehistinje.
Jezus ostaja poleg in podarja ljubezen
Papež je v svojem odgovoru bralki najprej zapisal, da so težave, s katerimi se sooča, »običajne za kristjane, ki želijo pričevati vero na pristen način. Situacija, v kateri živite, ni drugačna od tiste v drugih državah s t.i. "starodavno krščansko tradicijo",« poudari sveti oče. Ob tem doda, da se sicer zdi, da gre svet »v drugo smer kot Jezus Kristus in njegov evangelij, vendar pa On kljub temu ostaja poleg vseh in nam podarja svojo ljubezen«.
Problem niso številke
Nunzii se je zahvalil za njeno delo v župniji in ji zagotovil, da »ure, posvečene pripravi na veroučna srečanja otrok in mladih niso nikoli izgubljene, nekoristne, tudi če je udeležencev zelo malo. Problem niso številke – ki gotovo dajejo misliti –, ampak vedno bolj očitno pomanjkanje zavesti, da smo Cerkev, to je živi udje Kristusovega telesa (prim. 1 Kor 12,12), vsi z edinstvenimi darovi in vlogami, in ne samo le uporabniki svetega, zakramentov, morda zgolj zaradi tradicije«.
Postajati sveti skupaj
Zatem je sveti oče izpostavil, da »kot kristjani vedno potrebujemo spreobrnjenje. In pomembno je, da ga iščemo skupaj, da postajamo sveti skupaj, v družini kot v skupnosti, od najmanjših ali oddaljenih cerkva do Vatikana«. Na tem mestu je navedel besede, ki jih je izrekel med jubilejem katehistov 28. septembra lani: »V takšnem občestvu je Katekizem "popotno orodje", ki nas varuje pred individualizmom in neslogo, ker izpričuje vero celotne katoliške Cerkve.«
»Vrata« Kristusovega Srca ostajajo odprta
Ob koncu svojega zapisa papež ponovno spomni, da se je sveto leto sicer končalo in so se sveta vrata zaprla, vendar pa ostajajo na stežaj odprta »resnična vrata« (prim. Jn 10,9), to je Kristusovo Srce. »Samo On more v srca vseh položiti vse želje po dobrem in po resnici. Na nas, ki se imenujemo kristjani, pa je, da smo priče. Kot je dejal sveti Pavel VI.: "To, kar lahko storimo, je, da pričujemo veselje Kristusovega evangelija, veselje ponovnega rojstva in vstajenja" (Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 8. december 1975)«. Nunzii sveti oče zaželi, naj še naprej nadaljuje s svojim pričevanjem ter veroučencem in njihovim staršem pove, da papež moli zanje.
