VIDEO Izjava msgr. Andreja Sajeta po avdienci pri svetem očetu

Nagovor škofa Andreja Sajeta, predsednika Slovenske škofovske konference, ob srečanju slovenskih škofov s papežem Leonom XIV. ob obisku Ad limina apostolorum v Rimu 

Sveti oče, slovenski škofje prihajamo na grobove svetih apostolov Petra in Pavla ter k vam, nasledniku apostola svetega Petra, kot pastirju vesoljne Cerkve in vidnemu znamenju enosti med krajevnimi Cerkvami ter eno, sveto, katoliško in apostolsko Kristusovo Cerkvijo. To romanje vere, ki ga Cerkev že od apostolskih časov opravlja v duhu sinovske pokorščine, občestva in ljubezni, je za nas dragocena priložnost, da obnovimo svojo zvestobo evangeliju in poglobimo občestvo z vami ter z vesoljno Cerkvijo.

Z velikim veseljem in globoko hvaležnostjo smo danes tukaj, sveti oče, saj vas smemo obiskati že v prvem letu vašega pontifikata. Vašo izvolitev na mesto papeža in Kristusovega namestnika na zemlji sprejemamo kot dar Svetega Duha za Cerkev našega časa. Skupaj z vami želimo hoditi po poti edinosti, kajti Cerkev je, kakor uči drugi vatikanski koncil, »v Kristusu kakor zakrament, to je znamenje in orodje notranje zedinjenosti z Bogom in edinosti vsega človeškega rodu« (Lumen gentium, 1). Vaša pastirska skrb, vaša molitev in vaša očetovska bližina nas krepijo v našem škofovskem poslanstvu.

Cerkev na Slovenskem nosi dolgo in bogato krščansko izročilo. Začetki krščanstva na naših tleh segajo v prva stoletja, ko je evangelij postopoma oblikoval duhovno in kulturno podobo našega prostora. Krščanstvo je odločilno prispevalo k oblikovanju identitete slovenskega naroda: zaznamovalo je naš jezik, kulturo, umetnost, šolstvo, pravo in družbeno zavest ter ohranjalo narodno samobitnost tudi v zgodovinsko zahtevnih obdobjih, ko narod ni imel lastne državnosti. Vera je bila vir notranje moči, zvestobe in upanja.

Leta 1991 je slovenski narod po dolgi zgodovinski poti dosegel svojo lastno državo. Ta dogodek razumemo tudi kot sad kulturne in duhovne zrelosti naroda, v kateri je krščansko izročilo igralo pomembno vlogo. Lastna državnost nam omogoča, da odgovorneje razvijamo svojo identiteto in samobitnost, hkrati pa ostajamo odprti za sodelovanje z drugimi narodi. Hvaležni smo Svetemu sedežu, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo. Priznanje Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja, ki so temu sledila.

S hvaležnostjo se spominjamo svetniških osebnosti, ki so zaznamovale našo Cerkev in narod. Blaženi Anton Martin Slomšek ostaja zgled pastirske modrosti, narodne zavesti in edinosti. Spominjamo se tudi drugih blaženih in Božjih služabnikov, katerih zvestoba življenja po evangeliju pričuje o duhovni rodovitnosti naše Cerkve, npr. blaženega Alojzija Grozdeta in blaženih Drinskih mučenk. Posebno mesto med njimi ima Božji služabnik škof Friderik Irenej Baraga, misijonar med severnoameriškimi staroselci, ki s svojo evangeljsko gorečnostjo, spoštovanjem kultur in svetostjo življenja uteleša pristno misijonarsko Cerkev.

Prav misijonarska razsežnost je pomemben del identitete Cerkve na Slovenskem. Skozi zgodovino in tudi danes številni naši duhovniki, redovniki, redovnice in laiki odhajajo na različne celine sveta, da bi oznanjali evangelij, služili ubogim, poučevali, zdravili in gradili občestva vere. To doživljamo kot znamenje duhovne rodovitnosti naše krajevne Cerkve in kot izraz globoke povezanosti z vesoljno Cerkvijo. Zavest, da smo ena Cerkev, nas vodi k temu, da darove Svetega Duha, ki jih prejemamo, velikodušno dajemo na razpolago tudi drugim Cerkvam, v duhu občestva, solidarnosti in vzajemne obogatitve.

V novejši zgodovini Cerkve na Slovenskem je bilo pomembno leto 2006, ko so bile ustanovljene tri nove škofije – v Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Ta korak je okrepil pastoralno bližino vernikom in odgovornost za oznanjevanje evangelija. Letos bomo obhajali dvajseto obletnico te cerkvene ureditve, ki jo doživljamo kot dar Božje previdnosti in spodbudo k nadaljnji rasti.

Nedavno zaključeno sveto jubilejno leto, posvečeno upanju, je v naši krajevni Cerkvi obrodilo bogate sadove. Verniki so bili povabljeni k romanjem, spravi, skupnemu bogoslužju in k obnovi zavesti, da so vsi krščeni poklicani živeti evangelij v vsakdanjem življenju. Upanje, ki ne osramoti, kajti »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5), želimo prinašati v družbo, ki pogosto izgublja orientacijo.

Kot Cerkev na Slovenskem želimo vedno bolj postajati misijonarska Cerkev. V svetu razdeljenosti in napetosti želimo pričevati za evangelij edinosti in sprave. Z veliko pozornostjo smo sprejeli vaše besede, s katerimi ste na začetku svojega pontifikata poudarili, da smo kristjani poklicani biti gradniki mostov. Ta poklicanost izhaja iz samega Kristusa, ki je »naš mir« (Ef 2,14) in ki je v učlovečenju stopil v človeško zgodovino, da bi spravil Boga in človeka (prim. Jn 1,14).

V našem družbenem prostoru se kljub demokratičnim standardom soočamo z naraščajočim sekularizmom in nasprotovanjem krščanskim ter občečloveškim vrednotam. Posebej nas skrbi ogrožanje dostojanstva človeškega življenja, zlasti prizadevanja za uvajanje samomora s pomočjo. Človeškega življenja ni dovoljeno odvzeti nikoli, ne na začetku in ne na koncu. Cerkev v luči razodetja in naravnega moralnega zakona jasno uči, da je človeško življenje sveti dar, ki ga ni dovoljeno namerno odvzeti. Odgovor na trpljenje je bližina, spremljanje, solidarnost in kultura življenja.

Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo tudi nevarnosti vojne, nasilja in oboroženih spopadov v različnih delih sveta. Naraščajoče napetosti in logika moči ogrožajo mir in prihodnost človeštva. Skupaj z vami molimo za mir, da bi med narodi prevladal duh modrosti, miroljubnosti, dialoga in sožitja. Naj v srcih ljudi znova zazveni angelsko božično oznanilo: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji« (Lk 2,14).

Ob vseh izzivih nas opogumljajo znamenja upanja: družine, živa mladinska občestva, oratoriji, skavti, romanja in številni laiki, ki želijo zavzeto živeti po evangeliju. Skrb za nove duhovne poklice in za soudeležbo laikov ostaja ena naših temeljnih nalog.

Sveti oče, iskreno se vam zahvaljujemo za vašo očetovsko skrb za Cerkev na Slovenskem. Izročamo vam pozdrave vseh naših vernikov, duhovnikov, diakonov, redovnikov in redovnic. Zagotavljamo vam svojo molitev in vas ponižno prosimo, da nas kot naslednik apostola Petra potrdite v veri. Ob tej priložnosti vas iskreno vabimo, da obiščete Slovenijo ter podprete Božje ljudstvo na poti vere.

Ob sklepu se vam zahvaljujem za sprejem in pozornost, vam ponovno izražam našo sinovsko vdanost ter vas prosim, da blagoslovite nas in naš narod.