Papež pri katehezi: Sveto pismo govori vernikom današnjega časa
Četrta kateheza o dogmatični konstituciji Dei Verbum je bila namenjena odnosu med Božjo besedo in človeškimi besedami v Svetem pismu oziroma med božjim Avtorjem in človeškimi avtorji svetih besedil. Koncilski dokument govori o Bogu kot o glavnem »avtorju« Svetega pisma, navdihnjene pisce pa imenuje »resnične avtorje« svetih knjig.
Papež Leon XIV. je izpostavil, da če oznanjevanje Božje besede »izgubi stik z realnostjo, z upanjem in trpljenjem ljudi, če uporablja nerazumljiv jezik, nedojemljiv ali zastarel, je oznanjevanje neučinkovito«: »Cerkev je v vsaki dobi poklicana, da Božjo besedo ponovno ponudi z jezikom, ki se lahko utelesi v zgodovini in doseže srca.«
Kot je poudaril, »Sveto pismo, še posebej med bogoslužjem, želi govoriti vernikom danes, se dotakniti njihovega sedanjega življenja in njegovih težav, osvetliti korake, ki jih je treba storiti, in odločitve, ki jih je treba sprejeti«. To postane mogoče samo takrat, ko ga vernik bere in razlaga pod vodstvom Svetega Duha. Evangelija ni mogoče zvesti na filantropsko ali socialno sporočilo, kajti evangelij je »veselo oznanilo polnega in večnega življenja, ki nam ga je Bog podaril v Jezusu«.
Svetopisemski odlomek: 2 Tim 3,14-16
»Ti pa, [Timotej,] ostajaj pri tem, česar si se naučil in kar si v veri sprejel, saj veš, od koga si se naučil in da že od otroštva poznaš Sveto pismo, ki ti more dati modrost za zveličanje po veri, ki je v Kristusu Jezusu. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, za svarjenje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti.«
Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila
I. Dogmatična konstitucija Dei Verbum
4. Sveto pismo: Božja beseda in človeške besede
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Koncilska konstitucija Dei Verbum, o kateri razmišljamo v teh tednih, nam na Sveto pismo, ki ga beremo v luči živega izročila Cerkve, kaže kot na prednostni kraj srečanja, kjer Bog še naprej govori moškim in ženskam vseh časov, da bi ga poslušali in bi ga tako lahko spoznali in ljubili. Vendar pa svetopisemska besedila niso bila napisana v nebeškem ali nadčloveškem jeziku. Kot nas uči tudi vsakdanja stvarnost, se dve osebi, ki govorita različna jezika, med seboj ne razumeta, ne moreta vstopiti v dialog, ne zmoreta vzpostaviti odnosa. V nekaterih primerih je to, da te drugi razume, prvo dejanje ljubezni. Zaradi tega se Bog odloči govoriti v človeških jezikih. In tako so različni avtorji, navdihnjeni od Svetega Duha, napisali besedila Svetega pisma. Kot spomni koncilski dokument: »Božje besede, izražene v človeških jezikih, so namreč postale podobne človeški govorici, kakor je že pred tem Beseda večnega Očeta, potem ko je prevzela slabosti človeške narave, postala podobna človeku« (Dei Verbum, 13). Zato Sveto pismo ne le v svoji vsebini, ampak tudi v jeziku razodeva usmiljeno naklonjenost Boga do ljudi in njegovo željo, da bi jim bil blizu.
Skozi zgodovino Cerkve se je proučeval odnos, ki se nahaja med božjim Avtorjem in človeškimi avtorji svetih besedil. Več stoletij so mnogi teologi skrbno zagovarjali božanski navdih Svetega pisma, pri tem pa človeške avtorje obravnavali skoraj kot pasivna orodja Svetega Duha. V zadnjem obdobju pa je razmislek ovrednotil prispevek hagiografov [sveti pisci, navdihnjeni avtorji; op. prev.] pri sestavljanju svetih besedil, tako da koncilski dokument govori o Bogu kot o glavnem »avtorju« Svetega pisma, vendar pa hagiografe imenuje »resnične avtorje« svetih knjig (prim. Dei Verbum, 11). Kot je opazil pronicljiv ekseget prejšnjega stoletja, »zmanjšati človeško delo na raven preprostega pisarja ne poveličuje božjega dela« (Alonso Schökel, La parola ispirata. La Bibbia alla luce della scienza del linguaggio, Brescia 1987, 70). Bog nikoli ne ponižuje človeka in njegovih sposobnosti!
Če je torej Sveto pismo Božja beseda v človeških besedah, vsak pristop, ki zanemarja ali zanika eno od teh dveh razsežnosti, postane delni. Iz tega sledi, da pravilna razlaga svetih besedil ne more zanemariti zgodovinskega okolja, v katerem so se razvila, in uporabljenih literarnih oblik. Nasprotno, opustitev proučevanja človeških besed, ki jih uporablja Bog, lahko privede do fundamentalističnih ali spiritualističnih razlag Svetega pisma, ki pa izdajo njegov pomen. To načelo velja tudi za oznanjevanje Božje besede: če izgubi stik z realnostjo, z upanjem in trpljenjem ljudi, če uporablja nerazumljiv jezik, nedojemljiv ali zastarel, je oznanjevanje neučinkovito. Cerkev je v vsaki dobi poklicana, da Božjo besedo ponovno ponudi z jezikom, ki se lahko utelesi v zgodovini in doseže srca. Kot je spomnil papež Frančišek, »vsakokrat, ko se poskušamo vrniti k izviru in ponovno pridobiti izvirno svežino evangelija, se pokažejo nove poti, ustvarjalne metode, druge izrazne oblike, zgovornejša znamenja in besede, bogate s prenovljenim pomenom za sedanji svet« (Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 11).
Po drugi strani je prav tako omejevalno branje Svetega pisma, ki zanemarja božji izvor, ter ga na koncu razume kot zgolj človeški nauk, kot nekaj, kar je treba proučevati le s tehničnega vidika, ali kot »besedilo preteklosti« (Benedikt XVI., posinodalna apostolska spodbuda Verbum Domini, 35). Nasprotno pa Sveto pismo, še posebej takrat, ko se ga oznanja v okviru bogoslužja, želi govoriti vernikom danes, se dotakniti njihovega sedanjega življenja in njegovih težav, osvetliti korake, ki jih je treba storiti, in odločitve, ki jih je treba sprejeti. To postane mogoče samo takrat, ko vernik bere in razlaga sveta besedila pod vodstvom istega Svetega Duha, ki jih je navdihnil (prim. Dei Verbum, 12).
V tem smislu Sveto pismo služi gojenju življenja in ljubezni vernikov, kot spominja sveti Avguštin: »Kdor misli, da je razumel božje Sveto pismo […], če mu s tem razumevanjem ne uspe zgraditi stavbe te dvojne ljubezni, do Boga in do bližnjega, ga še ni razumel« (sv. Avguštin, De doctrina christiana I, 36, 40). Božji izvor Svetega pisma nas tudi spominja, da čeprav evangelij, ki je zaupan v pričevanje krščenih, obsega vse razsežnosti življenja in realnosti, jih prav tako presega: ne more se ga zvesti na zgolj filantropsko ali socialno sporočilo, saj je veselo oznanilo polnega in večnega življenja, ki nam ga je Bog podaril v Jezusu.
Dragi bratje in sestre, zahvalimo se Gospodu, ker nam po njegovi dobroti v našem življenju nikoli ne manjka bistvene hrane njegove Besede; in molimo, da naše besede, še bolj pa naše življenje, ne bi zatemnili Božje ljubezni, ki se pripoveduje v njih.
Photogallery
