Papež španskim semeniščnikom: Imeti nadnaravni pogled ne pomeni bežati pred resničnostjo

Leon XIV.

Govor svetega očeta Leona XIV. 
skupnostim štirih španskih semenišč: 
Alcalá de Henares, Toledo, 
Medškofijsko semenišče Katalonije in Kartagine 
28. februar 2026 
--- 
Najlepša hvala. 
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. 
Gospod je z vami. 
In s tvojim duhom. 
Dober dan, dobrodošli. S to čudovito pesmijo bom rekel, da vse semeniščnike peljem k avguštincem, nato pa mi bodo škofje rekli še kaj drugega. (Smeh) Toda v Duhu nam lahko veliko povedo tudi besede svetega Avguština, in ta duh ljubezni, o katerem govori ta pesem, no, tudi nas kliče, da to živimo, kajne? Dobro. 
--- 
Dragi bratje v škofovstvu, Vaša eminenca, duhovniki, semeniščniki in domači.

Semenišče je vedno znamenje upanja za Cerkev. Zato je srečanje z vami – tako s tistimi, ki greste skozi to obdobje, kot s tistimi, ki imate odgovornost, da jih spremljate – zame vir resničnega veselja.

Lahko bi govoril o mnogih pomembnih vidikih vaše formacije, o katerih sem že imel priložnost pisati v pismu, ki sem ga poslal semenišču svetega Karla in svetega Marcela v Trujillu v Peruju – ustanovi, katere del sem bil več let – za katerega vas spodbujam, da ga preberete, ko boste imeli priložnost. Danes pa bi se rad osredotočil na nekaj, kar tiho podpira vse ostalo in kar prav zaradi tega tvega, da bo vzeto za samoumevno, ne da bi ga gojili: imeti nadnaravni pogled na resničnost.

Obstaja stavek avtorja Chestertona, ki lahko služi kot ključ do razumevanja vsega, kar bi rad podelil z vami: »Odstranite nadnaravno in ne boste našli naravnega, ampak nenaravno« (prim. Heretiki, VI). Človeška bitja niso ustvarjena za to, da bi živela zaprta vase, ampak v živem odnosu z Bogom. Ko se ta odnos zakrije ali oslabi, se življenje začne od znotraj spravljati v nered. Nenaravno ni samo to, kar je škandalozno; dovolj je živeti tako, da v vsakdanjem življenju zanemarjamo Boga, ga izpuščamo iz meril in odločitev, s katerimi se soočamo z življenjem.

In če to velja za vsakega kristjana, je še posebej resno na poti oblikovanja za duhovništvo. Kaj bi lahko bilo bolj nenaravnega kot bogoslovec ali duhovnik, ki govori o Bogu z domačnostjo, a v sebi živi, ​​kot da bi Njegova navzočnost obstajala le na ravni besed in ne v globinah življenja? Nič ne bi bilo bolj nevarno kot navaditi se na Božje stvari, ne da bi živeli za Boga. Skratka, vse se začne in se vedno vrne k živemu in konkretnemu odnosu s Tistim, ki nas je izbral brez kakršnih koli naših zaslug.

Imeti nadnaravni pogled ne pomeni bežati pred resničnostjo, temveč se učiti prepoznavati Božje delovanje v konkretnih dogodkih vsakega dne. Gre za perspektivo, ki ni niti improvizirana niti delegirana, ampak se jo naučimo in izvajamo v običajnem življenjskem poteku. Prav zato, če je nadnaravno videnje tako ključno za krščansko življenje, je še toliko bolj pomembno za tiste, ki bodo delovali in persona Christi, in od formativne faze naprej si zasluži, da ga varujemo s posebno pozornostjo, saj je to počelo, ki daje enotnost vsemu drugemu.

Ta verujoča perspektiva realnosti se mora vsak dan prevajati v konkretne življenjske odločitve, sicer lahko celo notranje dobre prakse, kot so študij, molitev in skupnostno življenje, postanejo notranje prazne in popačene ter se spremenijo v golo izpolnjevanje. Preprost in preverjen način za zaščito te perspektive je prakticiranje Božje navzočnosti, ki ohranja srce budno in življenje nenehno osredotočeno nanj.

Sveto pismo to resnico izraža s preprosto podobo v prvem psalmu, ko pravičnika opisuje kot »drevo, zasajeno ob potokih voda, ki rodi sad ob svojem času in čigar listje ne vene« (v. 3). Ni rodoviten zaradi odsotnosti težav, temveč zaradi kraja, kjer je pognal korenine. Veter, zima, suša ali obrezovanje so del njegove rasti, vendar je ne nevihte ne sušnost ne uničijo, ker so njegove korenine globoke in blizu vira. Sveto pismo samo pa pozna paradoks figovega drevesa, ki kljub oskrbi, ki jo prejema, ne rodi sadu (prim. Lk 13,6–9).

Pravijo, da drevesa »umrejo stoje«: ostanejo pokonci, ohranijo svoj videz, a v sebi so že usahnila. Nekaj ​​podobnega se lahko zgodi v življenju semenišča ali bogoslovca in kasneje v življenju duhovnika, ko rodovitnost zamenjamo z intenzivnostjo dejavnosti ali zgolj z osredotočanjem na zunanji videz. Duhovno življenje ne rodi sadov zaradi tega, kar se vidi, ampak zaradi tega, kar je globoko zakoreninjeno v Bogu. In ko se ta korenina zanemari, se vse v notranjosti posuši, dokler tiho ne »umre stoje«.

Navsezadnje se nadnaravna perspektiva rodi iz najpreprostejšega in najbolj odločilnega vidika poklica: biti z Učiteljem. Jezus je tiste, ki jih je hotel, imenoval »biti z njim« (Mr 3,14). To je temelj vsake duhovniške formacije: ostati z njim in se pustiti oblikovati od znotraj; videti Boga delovati in prepoznati, kako deluje v našem življenju in v življenju svojega ljudstva. Zato človeški viri, psihologija in formativna orodja, čeprav so dragoceni in potrebni, ne morejo nadomestiti tega odnosa. Pravi protagonist te poti je Sveti Duh, ki oblikuje srce, nas uči odzvati se na milost in pripravlja rodovitno življenje v službi Cerkvi. Vse se začne zdaj, v običajnih dogodkih vsakega dne, kjer se vsakdo odloči, ali bo ostal z Gospodom ali pa se bo poskušal zanesti samo na svoje moči.

Dragi fantje, v imenu Cerkve se vam zahvaljujem za vašo velikodušnost, da ste se odločili slediti Gospodu. Vedno to počnite z gotovostjo, da ne hodite sami. Kristus gre pred vami, presveta Marija vas spremlja in vsa Cerkev vas podpira s svojo molitvijo. In ker je prisotnih veliko vaših domačih, želim povedati tudi, da vas spremljajo tudi domači, in se vsem domačim tukaj zahvaljujem za njihovo prisotnost. Domačim namenimo aplavz. (Aplavz)

Prepričani v to gotovost torej pojdite naprej v miru in zvestobi. Naj vas Gospod blagoslovi. Najlepša hvala.

Najlepša hvala. Molimo, kot nas je učil Jezus: Oče naš ... 
(Apostolski blagoslov) 
Prav, najlepša hvala. Čestitke in srečno pot.