Pismo papeža Leona XIV. o vrednosti športa z naslovom: Življenje v obilju

PISMO SVETEGA OČETA LEONA XIV. 
ŽIVLJENJE V OBILJU 
O VREDNOSTI ŠPORTA

Dragi bratje in sestre! 
Ob 25. zimskih olimpijskih igrah, ki bodo potekale med Milanom in Cortino d'Ampezzo od 6. do 22. februarja, in 14. paraolimpijskih igrah, ki bodo potekale na istih lokacijah od 6. do 15. marca, bi rad pozdravil in izrekel najboljše želje vsem neposredno vpletenim in istočasno izkoristil priložnost za razmišljanje, ki je namenjeno vsem. Športna dejavnost je lahko, kot vemo, profesionalne narave, visoka specializacija: v tej obliki ustreza poklicu peščice, čeprav zbuja občudovanje in navdušenje v srcih mnogih, ki trepetajo v ritmu zmag ali porazov tekmovalcev. Toda športna vadba je skupna dejavnost, odprta za vse in zdrava za telo in za duha, tako da predstavlja univerzalni izraz človeškega.

Šport in graditev miru 
Ob preteklih olimpijskih igrah so moji predhodniki poudarili, da šport lahko igra pomembno vlogo v dobro človeštva, zlasti pri spodbujanju miru. Leta 1984 je na primer sv. Janez Pavel II, ko je nagovoril mlade športnike z vsega sveta, navedel Olimpijsko listino,[1] ki šport obravnava kot dejavnik »boljšega medsebojnega razumevanja in prijateljstva z namenom izgradnje boljšega in mirnejšega sveta.« Udeležence je spodbudil s temi besedami: »Naredite svoja srečanja za simbolično znamenje za celotno družbo in napoved nove dobe, v kateri »ne bo vzdignil narod meča proti narodu« (Iz 2,4).[2]

V to linijo se umešča tudi olimpijsko premirje, ki je bilo v antični Grčiji, dogovor, namenjen prekinitvi sovražnosti, da bi tekmovalci in gledalci lahko svobodno potovali in bi tekmovanja lahko potekala brez prekinitev. Vzpostavitev premirja izhaja iz prepričanja, da sodelovanje na urejenih tekmovanjih (agones) predstavlja individualno in kolektivno pot k vrlini in odličnosti (aretē). Ko se šport izvaja v tem duhu in pod temi pogoji, pospešuje dozorevanje skupne povezanosti in skupnega dobrega.

Vojna pa nasprotno izvira iz radikalizacije nesoglasij in iz zavračanja sodelovanja drugega z drugim. Nasprotnika se tedaj ima za smrtnega sovražnika, ki ga je treba osamiti in po možnosti odstraniti. Tragične evidence te kulture smrti so pred našimi očmi – zlomljena življenja, strte sanje, travme preživelih, uničena mesta – kot bi bilo človeško sobivanje površno skrčeno na scenarij videoigrice. Vendar to ne sme nikoli zakriti dejstva, da so agresivnost, nasilje in vojna »vedno poraz za človeštvo«.[3]

Primerno je, da sta olimpijsko premirje v zadnjem času ponovno predlagala Mednarodni olimpijski komite in Generalna skupščina Združenih narodov. V svetu, ki je žejen miru, potrebujemo sredstva, ki bodo »končala goljufije, razkazovanje moči in brezbrižnosti do zakona.«[4] Ob prihajajočih Zimskih olimpijskih in paraolimpijskih igrah močno spodbujam vse narode, naj ponovno odkrijejo in spoštujejo to orodje upanja, ki je olimpijsko premirje, simbol in prerokba spravljenega sveta.

Vzgojna vrednost športa 
»Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Te Jezusove besede nam pomagajo razumeti zanimanje Cerkve za šport in za način, kako kristjan pristopa k njemu. Jezus je vedno v središče postavil ljudi, poskrbel je zanje in vsakemu od njih želel polnost življenja. Kot je dejal sv. Janez Pavel II., je zato človek »prva pot, ki jo mora prehoditi Cerkev pri izpolnjevanju svojega poslanstva.«[5] Po krščanskem pogledu mora torej človek vedno ostati v središču športa v vseh njegovih izrazih, tudi v izrazih njegove tekmovalne in profesionalne odličnosti.

Če dobro pogledamo, dober temelj tega zavedanja najdemo v spisih sv. Pavla, znanega kot apostol narodov. V času, v katerem je pisal, so Grki že dolgo imeli atletsko tradicijo. Mesto Korint, na primer, je od začetka šestega stoletja pred Kristusom, vsaki dve leti podpiralo istmijske igre; zato se Pavel, ko piše Korinčanom, zateče k športnim podobam, da jih uvede v krščansko življenje: »Mar ne veste, da tisti, ki na tekališču tečejo, sicer vsi tečejo, le eden pa prejme nagrado? Tako tecite, da jo dosežete. Vsak pa, ki tekmuje, se v vsem obvladuje: oni seveda, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega.« (1 Kor 9,24-25).

V skladu s pavlinskim izročilom so mnogi krščanski avtorji uporabljali atletske podobe kot prispodobe za opis dinamike verskega življenja. To nas še danes vodi k razmisleku o globoki edinosti med različnimi razsežnostmi človeškega bitja. Čeprav v preteklih obdobjih ni manjkalo krščanskih spisov, na katere so vplivale dualistične filozofije, ki so imeli precej negativen pogled na telo, pa je glavni tok krščanske teologije poudarjal dobrost snovnega sveta in trdil, da je oseba enotnost telesa, duše in duha. Dejansko so teologi antike in srednjega veka odločno izpodbijali gnostične in manihejske nauke ravno zaradi tega, ker so materialni svet in človeško telo imeli za bistveno zla. Po teh pojmovanjih bi bil cilj duhovnega življenja osvoboditev od sveta in od telesa. Nasprotno pa so se krščanski teologi sklicevali na temeljna prepričanja vere: dobrost od Boga ustvarjenega sveta, dejstvo, da se je Beseda učlovečila in na vstajenje osebe v njeni harmoniji telesa in duha.

To pozitivno razumevanje fizične stvarnosti je spodbudilo razvoj kulture, v kateri je bilo telo, združeno z duhom, v polnosti vključeno v verske prakse: v romanja, procesije, v sveto dramo, v zakramente in v molitve, ki so uporabljale podobe, kipe in različne oblike upodobitev.

Z uveljavljanjem krščanstva v Rimskem cesarstvu so športni spektakli, ki so bili značilni za rimsko kulturo – zlasti boji med gladiatorji – začeli postopno izgubljati družbeni pomen. Vendar pa je srednji vek zaznamoval pojav novih oblik športne dejavnosti, kot so viteški turnirji, na katere je Cerkev usmerila svojo etično pozornost in prispevala tudi k njihovi reinterpretaciji v krščanskem ključu, kot izpričuje pridiganje opata Bernarda iz Clairvauxa.

V istem času je Cerkev prepoznala vzgojno vrednost športa tudi po prispevkih osebnosti kot sta Hugo od Svetega Viktorja, in sv. Tomaž Akvinski. Hugo je v svojem delu  Didascalicon poudaril pomembnost telovadnih dejavnosti v učnem načrtu in s tem pomagal oblikovati srednjeveški izobraževalni sistem.[6]

Sv. Tomaž Akvinski je v svojem razmišljanju o igri in telesni vadbi na prvo mesto postavil »zmernost« kot temeljno potezo krepostnega življenja. Po Tomažu to ne zadeva samo delo ali poklice, ki veljajo za resne, ampak tudi potreben čas za igro in počitek. Akvinec piše: »Kot je rekel sv. Avguštin: 'Prosim te, vsake tolike časa so privošči odmor: kajti primerno je, da moder človek včasih ublaži napetost pozornosti, usmerjene v delo.' Ta sprostitev uma od dela sestoji iz besed in igrivih dejanj. Zato je primerno, da se moder in kreposten človek včasih zateče k njim.«[7] Tomaž priznava, da se ljudje igrajo, ker je igra vir užitka in se z njo ukvarjajo zaradi samih sebe. V odgovoru na ugovor, da mora biti krepostno dejanje usmerjeno k nekemu cilju, je pripomnil, da »igriva dejanja niso usmerjena k nekemu zunanjemu cilju, temveč le v dobro tistega, ki se igra, kolikor so prijetna ali osvežujoča.«[8] »Etika igre«, ki jo je razvil Tomaž Akvinski, je imela opazen vpliv na pridiganje in izobraževanje.

Šport, šola in sodobni areopag 
V to dolgo izročilo se umešča humanist Michel de Montaigne, ko je v eseju o vzgoji zapisal: »Ne vzgajamo duše, ne vzgajamo telesa: vzgajamo človeka. Ne smemo ga deliti na dvoje.«[9] To je razlog, ki ga je navedel za opravičenje vključitve telesne vzgoje in športa v šolski dan. Ta načela so uporabljali v jezuitskih šolah, podprta s spisi sv. Ignacija Loyolskega, zlasti s Konstitucijami Družbe Jezusove in z Ratio Studiorum.[10]

Na to ozadje se umešča tudi delo velikih vzgojiteljev od Filipa Nerija do sv. Janeza Boska. Zadnji je s spodbujanjem oratorijev vzpostavil privilegiran most med Cerkvijo in novimi generacijami, ko je tudi šport naredil za področje evangelizacije.[11] V istem smislu se lahko spomnimo tudi okrožnice Rerum novarum (1891) Leona XIII.: spodbudila je nastanek številnih katoliških športnih združenj ter tako na pastoralni ravni odgovorila na spremenjene zahteve modernega življenja – pomislimo na razmere delavcev po industrijski revoluciji – in na nastajajoče nove navade.[12]

Na prelomu 19. in 20. stoletja je šport postal množičen pojav. Poleg tega so se rodile Olimpijske igre moderne dobe (1896). Laiki in pastirji so tej stvarnosti namenili pozornejši in bolj sistematičen pogled. Začenši s papeževanjem sv. Pija X. (1903 – 1914) narašča zanimanje za šport, o čemer pričajo številne papeške izjave. V njih je Katoliška Cerkev po glasu papežev predlagala pogled na šport, osredotočen na dostojanstvo človeške osebe, na njen celosten razvoj, na vzgojo in na odnose z drugimi, ter poudarila njeno univerzalno vrednost kot sredstvo za spodbujanje vrednot kot so bratstvo, solidarnost in mir. Značilno je vprašanje, ki ga je častitljivi Pij XII. postavil v govoru, namenjenem italijanskim športnikom leta 1945: »Kako se Cerkev ne bi zanimala [za šport]?«[13]

Drugi vatikanski koncil je svoje pozitivno vrednotenje športa umestil v širši kontekst kulture in priporočil, naj se »prosti čas uporablja za razvedrilo in za utrjevanje telesnega in duševnega zdravja; […] tudi s športnimi vajami in prireditvami, ki prispevajo k duševnemu ravnotežju, in to tudi v skupnosti, in ki pomagajo ustvariti bratske odnose med ljudmi vseh slojev, narodov in različnih rodov.«[14] Po zaslugi branja znamenj časa se je torej okrepila cerkvena zavest o pomenu športne dejavnosti. Koncil predstavlja razcvet na tem področju: razvilo se je razmišljanje o športu v odnosu z življenjem vere, številne pastoralne izkušnje na tem področju pa so v naslednjih desetletjih pokazale svojo ustvarjalno moč. Tudi Dikasteriji Svetega sedeža so prispevali pomembne spodbude v dialogu s tem človeškim področjem.[15]

Zelo pomembna sta bila dva jubileja športa, ki ju je obhajal sv. Janez Pavel II.: prvi je bil 12. aprila 1984, v letu odrešenja; drugi 29. oktobra 2000 na Olimpijskem stadionu v Rimu. Na isto linijo lahko postavimo jubilej leta 2025, ki je izrecno ponovno potrdil kulturno, vzgojno in simbolično vlogo športa kot univerzalnega človeškega jezika srečanja in upanja. Ta usmeritev je bila razlog za odločitev, da se v Vatikanu sprejme Giro d'Italia Gre za veliko kolesarsko tekmovanje, pa tudi za ljudsko pripoved, ki je sposobna prečkati ozemlja, generacije in družbene razlike in nagovoriti srce človeške skupnosti na poti.

Daleč onkraj krajev najstarejših krščanskih izročil se zdi očitno, da je šport široko prisoten v kulturah, o katerih imamo dokaze. Tudi tradicionalno ustne kulture so zapustile sledove igrišč, atletske opreme, pa tudi podobe ali kipe, povezane z njihovo športno dejavnostjo. Veliko se torej lahko naučimo od športnih izročil domorodskih kultur, od afriških in azijskih držav, od Amerike in od drugih področij sveta.

Šport ima še danes pomembno vlogo v večjem delu kultur. Nudi privilegiran prostor sprostitve in dialoga z našimi brati in sestrami, ki pripadajo drugim verskim izročilom, kakor tudi s tistimi, ki se ne prepoznavajo v nobeni od njih.

Se nadaljuje…

[1] MEDNARODNI OLIMPIJSKI KOMITE, Olimpijska listina 1984 (Lausanne 1983,) str. 6. 
[2] Sv. Janez Pavel II., Homilija pri maši za jubilej športnikov (Rim, Olimpijski stadion, 12. aprila 1984), 3. 
[3] Isti, Govor diplomatskemu zboru (13. januarja 2003), 4. 
[4] Mednarodno srečanje za mir. Verstva in kulture v dialogu (Rim, Kolosej, 28. oktobra 2025). 
[5] Sv. Janez Pavel II., Okrožnica Redemptor hominis (4. marca 1979), 14. 
[6] Prim. Hugo od sv. Viktorja, Didascalicon, II, XXVII: uredil C.H. Buttimer, Washington 1939, 44. 
[7] Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, II-II, q. 168, čl. 2. 
[8] Prev tam, I-II, q. 1, čl. 6, ad 1. 
[9] M. de Montaigne, Les Essais, I, 25: uredil J. Balsamo in drugi, Pariz 2007, 171. 
[10] Prim. M. Kelly, I cattolici e lo sport. Una visione storica e teologica, in La Civiltà Cattolica 2014 IV, 567-568. 
[11] Prim. A. Stelitano - A. M. Dieguez - Q. Bortolato, I Papi e lo sport, Città del Vaticano 2015. 
[12] Prim. Leon XIII., Okrožnica Rerum novarum (15. maja 1891), 36. 
[13] Pij XII., Govor italijanskim športnikomo (20. maja 1945). 
[14] 2. vatikanski koncil, Patoralna konstitucija Gaudium et spes, 61. 
[15] Prim. Dikasterij za laike, družino in življenje, Dati vse od sebe. Dokument o krščanskem pogledu na šport in človeško osebo (1. junija 2018).