Pismo svetega očeta Leona XIV. duhovnikom madridske nadškofije ob duhovniški skupščini »Conviviium«

Leon XIV.

Pismo svetega očeta Leona XIV.

Dragi sinovi, vesel sem, da vas lahko ob vaši duhovniški skupščini nagovorim s tem pismom in to storim v iskreni želji po bratstvu in enosti. Zahvaljujem se vašemu nadškofu in iz srca vsakemu izmed vas za pripravljenost, da se zberete kot duhovniški zbor, ne le da bi razpravljali o skupnih vprašanjih, ampak tudi da bi se med seboj podprli v poslanstvu, ki si ga delite.

Cenim prizadevanje, s katerim živite in vršite svoje duhovništvo v zelo različnih župnijah, službah in resničnostih; vem, da to služenje pogosto poteka sredi utrujenosti, zapletenih situacij in v tihi predanosti, ki ji je priča samo Bog. Ravno zaradi tega želim, da bi moje besede prišle do vas kot gesta bližine in spodbude, in da bi to srečanje spodbudilo ozračje iskrenega poslušanja, resničnega občestva in zaupne odprtosti delovanju Svetega Duha, ki ne neha delati v vašem življenju in vašem poslanstvu.

Čas, ki ga Cerkev živi, nas vabi, da se skupaj zadržimo v mirnem in poštenem premisleku. Ne toliko zato, da bi se omejili na neposredne diagnoze ali obvladovanje izrednih razmer, ampak da bi se naučili globoko razumevati trenutek, ki ga živimo, ter v luči vere prepoznavati izzive in tudi možnosti, ki jih Gospod odpira pred nami. Na tej poti postaja vedno bolj potrebno vzgajati pogled in se vaditi v razločevanju, da bi lahko z večjo jasnostjo zaznali to, kar Bog že dela, pogosto tiho in diskretno med nami in v naših skupnostih.

To razumevanje sedanjosti ne more zanemariti kulturnega in družbenega okvira, v katerem danes vera živi in se izraža. V številnih okoljih ugotavljamo napredne procese sekularizacije, naraščajočo polarizacijo v javnem govoru in težnjo po zmanjševanju kompleksnosti človeške osebe, ko jo razlagamo na podlagi delnih in nezadostnih ideologij ali kategorij. V tem okviru je vera v nevarnosti, da postane instrumentalizirana, banalizirana ali odložena v področje nepomembnega, metem ko se krepijo oblike sobivanja, ki zanemarjajo kakršno koli presežno oporo.

 Temu se pridružuje še globoka kulturna sprememba, ki je ne smemo prezreti: postopno izginjanje skupnih opornih točk. Krščansko seme je dolgo časa našlo v veliki meri pripravljena tla, saj so bili moralni jezik, velika vprašanja o smislu življenja in določeni temeljni pojmi vsaj deloma skupni. Danes je ta skupna podlaga znatno oslabljena. Številne pojmovne predpostavke, ki so stoletja spodbujale prenos krščanskega sporočila, niso več očitne in v nemalo primerih celo razumljive. Evangelij se ne sooča samo z brezbrižnostjo, ampak tudi z drugačnim kulturnim obzorjem, na katerem besede ne pomenijo več istega in kjer prvega oznanila ne moremo več imeti za samoumevnega.

Vendar pa ta opis ne zajame v celoti tega, kar se v resnici dogaja. Prepričan sem – in vem, da mnogi med vami to zaznavate pri vsakdanjem opravljanju službe – da se v srcih mnogih ljudi, zlasti mladih, danes rojeva nov nemir. Absolutizacija blaginje ni prinesla želene sreče; svoboda, ločena od resnice, ni ustvarila obljubljene polnosti; in materialnemu napredku samemu ni uspelo zadovoljiti globokega hrepenenja človeškega srca.

Dejansko prevladujoči predlogi, skupaj z določenimi hermenevtičnimi in filozofskimi tolmačenji, s katerimi so hoteli razložiti človeško usodo, še zdaleč niso ponudili zadostnega odgovora, ampak so pogosto pustili še večji občutek sitosti in praznine. Ravno zaradi tega ugotavljamo, da se številni ljudje začenjajo odpirati bolj poštenemu in pristnemu iskanju, iskanju, ki jih vodi k ponovnemu srečanju s Kristusom, če je spremljano s potrpežljivostjo in spoštovanjem. To nas spominja, da za duhovnika ni čas za umik in vdanost v usodo, ampak za zvesto, navzočo in velikodušno razpoložljivost. Vse to izhaja iz priznanja dejstva, da pobuda vedno prihaja od Gospoda, ki že deluje in nas prehiteva s svojo milostjo.

Tako se zarisuje, kakšne duhovnike potrebuje Madrid – in vsa Cerkev – v tem času. Gotovo ne može, ki jih opredeljuje množenje nalog ali pritisk rezultatov, ampak može, ki so upodobljeni po Kristusu, sposobni vzdrževati svoje poslanstvo izhajajoč iz živega odnosa z Njim, ki ga hrani evharistija in se izraža v pastoralni ljubezni, za katero je značilno iskreno darovanje sebe. Ne gre za izumljanje novih modelov ne za novo določanje identitete, ki smo jo prejeli, temveč za to, da s prenovljeno močjo predložimo duhovništvo v njegovem najbolj pristnem jedru: biti alter Christus – ko dovolimo, da on oblikuje naše življenje, da poenoti naše srce in da da obliko službi, ki jo živimo iz domačnosti z Bogom, zveste predanosti Cerkvi in konkretnemu služenju ljudem, ki so nam bili zaupani.

Dragi sinovi, dovolite mi, da vam danes spregovorim o duhovništvu in pri tem uporabim podobo, ki jo dobro poznate: vašo katedralo. Ne zato, da bi opisal neko stavbo, ampak da bi se od nje učili. Kajti katedrale – kot kateri koli svet prostor – obstajajo, tako kot duhovništvo, da bi vodile k srečanju z Bogom in k spravi z našimi brati, njihovi elementi pa vsebujejo nauk za naše življenje in našo službo.

Ko zremo njeno pročelje, se naučimo nekaj bistvenega. To je prva stvar, ki jo vidimo, in vendar ne pove vsega: pokaže, nakazuje, vabi. Tako tudi duhovnik ne živi za to, da bi se razkazoval, pa tudi ne zato, da bi se skrival. Njegovo življenje je poklicano, da je vidno, skladno in prepoznavno tudi če ni vedno razumljeno. Pročelje ne obstaja samo zase: vodi v notranjost. Na isti način duhovnik ni nikoli sam sebi namen. Vse njegovo življenje je poklicano, da kaže na Boga in da spremlja prehod k Skrivnosti, ne da bi pri tem zasedel njeno mesto.

Ko enkrat pridemo do praga, razumemo, da ni primerno, da bi vse vstopilo v notranjost, ker je svet prostor. Prag označuje prehod, potrebno ločitev. Preden vstopimo, nekaj ostane zunaj. Tudi duhovništvo živimo tako: biti v svetu, ne da bi bili od sveta (prim. Jn 17,14). Na tem križišču so celibat, uboštvo in pokorščina; ne kot zanikanje življenja, ampak kot konkretna oblika, ki duhovniku omogoča, da popolnoma pripada Bogu, ne da bi nehal hoditi med ljudmi.

Katedrala je tudi skupni dom, kjer je prostor za vse. K temu je poklicana Cerkev, zlasti do svojih duhovnikov: dom, ki sprejema, ki varuje in ki ne zapušča. In tako moramo živeti duhovniško bratstvo; kot konkretno izkušnjo spoznanja, da smo doma, odgovorni drugi za druge, pozorni na življenje brata in pripravljeni podpirati drug drugega. Sinovi moji, nihče se ne bi smel počutiti izpostavljenega ali samega v opravljanju službe. Skupaj se upirajte individualizmu, ki obuboža srce in oslabi poslanstvo!

Ko hodimo skozi svetišče, opazimo, da vse sloni na stebrih, ki podpirajo celoto. Cerkev je v njih videla podobo apostolov (prim. Ef 2,20). Tudi duhovniško življenje ne sloni na samem sebi, ampak na apostolskem pričevanju, prejetem in posredovanem po živem izročilu Cerkve, ter varovanem s strani učiteljstva (prim. 1 Kol 11,2; 2 Tim 1,13-14). Ko duhovnik ostane zasidran na tem temelju, se izogiba gradnji na pesku delnih razlag ali poudarkom okoliščin, ter temelji na trdni skali, ki ga predhaja in presega (prim. Mt 7,24-27).

 Preden pridemo do prezbiterija, nam katedrala pokaže diskretne, a temeljne prostore: v krstnem studencu se rojeva Božje ljudstvo; v spovednici se neprestano prenavlja. V zakramentih milosti se razodeva kot najbolj resnična in učinkovita moč duhovniške službe. Zato, dragi sinovi, obhajajte zakramente dostojanstveno in z vero, zavedajoč se, da je to, kar se v njih dogaja, resnična moč, ki gradi Cerkev, in da so končni cilj, h kateremu je usmerjeno vse vaše poslanstvo. Vendar ne pozabite, da vi niste vir, ampak kanal in da morate tudi sami piti to vodo. Ne nehajte se torej spovedovati in vedno se vračajte k usmiljenju, ki ga oznanjate.

Ob osrednjem prostoru se odpirajo različne kapele. Vsaka ima svojo zgodovino, svojo posvetitev. Čeprav so po umetnosti in kompoziciji različne, je vsem skupna usmeritev; nobena ni obrnjena sama k sebi, nobena ne razbija harmonije celote. Tako se dogaja tudi v Cerkvi z različnimi karizmami in duhovnostjo, po katerih Gospod bogati in podpira vašo poklicanost. Vsak prejme poseben način za izražanje svoje vere, gojenje svoje notranjosti, vsi pa ostajajo usmerjeni k istemu središču.

Glejmo na središče vsega, sinovi moji: tukaj se razodeva, kaj daje smisel temu, kar delate vsak dan in od koder izvira vaše služenje. Na oltarju, po vaših rokah, se ponavzoči Kristusova žrtev v najvišjem dejanju, ki je zaupano človeškim rokam. On, ki ste ga darovali, ostaja v tabernaklju, ponovno zaupan vaši skrbi. Bodite častilci, možje globoke molitve in učite svoje ljudstvo, da bo delalo enako.

Da bi bili duhovniki, ki jih Cerkev danes potrebuje, vam na koncu tega razmišljanja zapuščam nasvet vašega svetega someščana, sv. Janeza Avilskega: »Bodite vsi njegovi« (Govor 57) Bodite sveti! Izročam vas Sveti Mariji iz Almudene, in vam, s srcem, polnim hvaležnosti, podeljujem apostolski blagoslov, ki ga razširjam na vse tiste, ki so zaupani vaši pastoralni skrbi.

Vatikan, 28. januarja 2026. God sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika in cerkvenega učitelja. 
LEON PP. XIV.