Sveti oče o krščanski formaciji: Krščansko življenje se posreduje z ljubeznijo skupnosti
Plenarno zasedanje Dikasterija je poleg krščanske formacije bilo posvečeno tudi temi svetovnih srečanj, o katerih je papež dejal, da so »pomembna stvarnost za vso Cerkev«; obsegajo veliko število udeležencev in terjajo kompleksno organizacijo, pri čemer je treba prisluhniti in sodelovati z lokalnimi skupnostmi ter osebami in ustanovami, ki pogosto imajo »bogato in dragoceno izkušnjo evangelizacije«.
Vzgoja kot rojevanje novega življenja
V središče govora pa je sveti oče želel postaviti predvsem vprašanje krščanske formacije. Navezal se je na besede svetega Pavla iz Pisma Galačanom, ki »v zvezi s tem kažejo natančno smer«: »Otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus!« (Gal 4,19).
»Apostol se obrača na Galačane in jih imenuje “otroci moji”, pri čemer se sklicuje na “porod”, s katerim jih je, ne brez trpljenja, pripeljal do sprejetja Kristusa. Formacija je tako postavljena pod znamenje “porajanja”, “dajanja življenja” in “rojevanja”, v dinamiki, ki kljub bolečini vodi učenca k življenjski združitvi z osebo Odrešenika, ki živi in deluje v njem ali njej in ki je sposobna “življenje v mesu” (prim. Rim 7,5) preoblikovati v “Kristusovo življenje v nas” (prim. 2 Kor 13,5; Gal 2,20)«, je zatrdil papež in dodal, da gre za temo, ki je apostolu ljuba in navzoča v različnih odlomkih njegovih pisem. Na primer, ko Korinčanom reče: »Čeprav bi imeli na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, pa nimate mnogo očetov: v Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju jaz rodil« (1 Kor 4,15).
To, kar živimo, velikodušno deliti
»Res je, da je v Cerkvi včasih prevladal lik formatorja oziroma vzgojitelja kot “pedagoga”, ki se posveča posredovanju verskega znanja, nad likom vzgojitelja kot “očeta”, ki je sposoben rojevati vero. Naše poslanstvo pa je veliko višje – je poudaril sveti oče –, zato se ne moremo ustaviti pri posredovanju nauka, izpolnjevanja pravil, etike, ampak smo poklicani, da to, kar živimo, podelimo z velikodušnostjo, iskreno ljubeznijo do duš, pripravljenostjo trpeti za druge, brezpogojno predanostjo, kot starši, ki se žrtvujejo za dobro otrok.«
Občestvena razsežnost formacije
To nas pripelje k naslednjemu vidiku formacije: njeni občestveni razsežnosti. »Tako kot se človeško življenje posreduje z ljubeznijo moškega in ženske, tako se krščansko življenje prenaša z ljubeznijo skupnosti. Ni duhovnik sam, niti katehist ali karizmatični vodja, ki rojeva vero, ampak je to Cerkev (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 111); združena, živa Cerkev, sestavljena iz družin, mladih, neporočenih, posvečenih oseb; spodbujena z ljubeznijo in zato željna biti rodovitna ter vsem, predvsem pa novim generacijam, posredovati veselje in polnost smisla, ki ju živi in doživlja. Kar v starših ustvari željo, da bi dali življenje svojim otrokom, ni potreba po tem, da bi nekaj imeli, ampak želja, da bi dajali, da bi podelili obilje ljubezni in veselja, ki prebiva v njih; in prav tu ima svoj izvor vsako vzgojno delo.«
Temeljni elementi poslanstva vzgojiteljev
Papež je nadaljeval, da je po vstajenju Jezus apostolom zaupal misijonarsko poslanstvo, ter jim dejal, naj “vse narode naredijo za učence, jih krščujejo in učijo izpolnjevati njegove zapovedi” (prim. Mt 28,19-20). V teh izrazih »najdemo povzetek drugih temeljnih elementov poslanstva vzgojiteljev«, o katerih je sveti oče spregovoril v nadaljevanju govora.
»Najprej je treba spodbujati stalne, vključujoče in osebne življenjske poti, ki vodijo h krstu in zakramentom ali k njihovemu ponovnemu odkritju, kajti brez njih ni krščanskega življenja (prim. Benedikt XVI., Sacramentum caritatis, 6).«
Nato je »pomembno pomagati tistim, ki se podajajo na pot vere, da bodo zoreli in varovali novi način življenja, ki obsega vsa življenjska področja, zasebna in javna, kot so delo, odnosi, vsakdanje delovanje (prim. Janez Pavel II., govor Papeškemu svetu za kulturo, 2002, 3).«
Poleg tega je »v naših skupnostih nujno skrbeti za formativne vidike, ki so usmerjeni v spoštovanje človeškega življenja v vseh njegovih fazah, zlasti tiste, ki prispevajo k preprečevanju vseh oblik zlorab mladoletnikov in ranljivih oseb, kot tudi k spremljanju in podpiranju žrtev«.
»Duhovni velikani« formacije
Kot lahko vidimo – je pripomnil Leon XIV. – umetnost formacije ni enostavna in je ni mogoče improvizirati: »zahteva potrpežljivost, poslušanje, spremljanje in preverjanje, tako na osebni ravni kot na ravni skupnosti, in ne more zanemariti izkušnje in udeležbe tistih, ki so jo živeli, pri katerih se lahko uči in se po njih zgleduje«.
Tako so se skozi stoletja rodili »duhovni velikani«, med katerimi je papež izpostavil svetega Ignacija Lojolskega, svetega Filipa Nerija, svetega Jožefa Kalasancija, svetega Gašperja del Bufala in svetega Janeza Leonardija. »V tem smislu je tudi sveti Avguštin, takoj po izvolitvi za škofa, napisal svoje delo De catechizandis rudibus, katerega navodila so še danes koristna in dragocena.«
Sledite evangeljski logiki »gorčičnega semena«
In v luči teh vzornikov je papež zbrane pri avdienci spodbudil pri njihovem delu in se jim zahvalil za pomoč, ki jo nudijo Dikasteriju o teh temah. »Izzivi, s katerimi se ukvarjate, se lahko včasih zdijo preveliki za vaše moči in sredstva. Vendar pa ne smete izgubiti poguma. Začnite z majhnim, pri tem pa v veri sledite evangeljski logiki “gorčičnega semena” (prim. Mt 13,31-32) ter zaupajte, da vas Gospod nikoli ne bo pustil brez potrebnih energij, oseb in milosti. Glejte Marijo: ko nam je dala Kristusa, “je po ljubezni sodelovala pri rojevanju vernikov za Cerkev, ki oblikujejo ude te glave” (sv. Avguštin, De sancta virginitate 6, 6). Posnemajte njeno vero in se vedno zatekajte k njeni priprošnji.«
