Papež Leon XIV. nagovoril udeležence srečanja: »Kdo je danes moj bližnji?«
Leon XIV.
udeležencem srečanja
18. marca 2026
---
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
---
Eminenca,
dragi bratje škofje,
gospodje ministri,
cenjeni predstavniki mednarodnih in evropskih ustanov,
dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
V Rim ste prišli iz različnih evropskih držav, da bi se udeležili tega razmisleka z naslovom »Kdo je danes moj bližnji?«, ki ga organizirajo Svet evropskih škofovskih konferenc, Svetovna zdravstvena organizacija – Regija Evropa in Italijanska škofovska konferenca.
Danes vam bodo predstavili drugo »Evropsko poročilo SZO o stanju enakosti na področju zdravja«. To je dokument, ki opozarja na situacije, s katerimi se srečuje veliko ljudi v Evropi, zlasti številni moški in ženske, ki vsakodnevno doživljajo revščino, osamljenost in izolacijo.
V mnogih državah se neenakosti na zdravstvenem področju povečujejo: manj ljudi se lahko zdravi z razpoložljivimi storitvami. Nujno se je treba ozreti tudi na mentalno zdravje ljudi, posebno mladih, saj nevidne rane psihe niso nič manj hude od vidnih.
Zdravje ne more biti razkošje za peščico, ampak je bistveni pogoj za socialni mir. Univerzalno zdravstveno zavarovanje ni samo tehnični cilj, ki ga je treba doseči, ampak je predvsem moralni imperativ za družbe, ki se hočejo opredeljevati kot pravične. Varovanje zdravja in skrb zanj morata biti dosegljiva najbolj ranljivim, ker to zahteva njihovo dostojanstvo, pa tudi da bi preprečili, da bi krivica postala seme konfliktov.
V središču današnje teme je vprašanje, vzeto iz Lukovega evangelija (prim. 10,29), ki je zastavljeno vsem. Ne zato, da bi se opravičili, kot to stori učitelj postave, ampak da bi se pustili zares izprašati. Gre za vedno aktualno vprašanje, na katero ni samo enega in enopomenskega odgovora, ampak od vsakega zahteva konkreten in natančen odgovor. Zato se lahko vprašamo: kdo je zame v tem trenutku mojega življenja, moj bližnji? V različnih situacijah, v katerih živimo, so odgovori različni; ne spreminja pa se povabilo, naj gremo k drugim, zlasti tistim, ki trpijo.
V Prvi Mojzesovi knjigi najdemo podobno vprašanje: »Gospod je tedaj rekel Kajnu: 'Kje je tvoj brat Abel?' Rekel je: 'Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?'« (4,9). V priliki o dobrem Samarijanu najdemo odgovor: da, ti si varuh tvojega brata, ker si poklican, da varuješ njegovo človeškost.
Sv. Avguštin pravi, »da se naš Bog in Gospod hoče imenovati naš bližnji. Gospod Jezus Kristus namreč da jasno razumeti, da je on sam pomagal temu na pol mrtvemu, ki je ležal ob poti, ki so ga razbojniki trpinčili in zapustili ob cesti.«
V okrožnici Fratelli tutti se papež Frančišek zadrži na vlogi razbojnikov, ki so ranili popotnika. Spominja nas, da »si 'cestni razbojniki' navadno za tajne zaveznike izbirajo tiste, 'ki gredo po cesti in gledajo stran'« (št. 75). Oddaljenost, raztresenost, navajenost na prizore nasilja in trpljenja drugih nas potiskajo v brezbrižnost. Vsak moški in ženska, še posebej pa kristjan, je poklican, da upre pogled na tiste, ki trpijo, na bolečino osamljenih, na tiste, ki so iz različnih razlogov odrinjeni in veljajo za »zavržene«, saj brez njih ne bomo mogli graditi pravične družbe po meri človeka.
Varljivo je misliti, da bomo z ignoriranjem teh bratov in sester lažje dosegli srečo. Samo skupaj lahko gradimo solidarne skupnosti, ki so sposobne poskrbeti za vsakega človeka, v katetrih se razvijajo blaginja in mir v dobro vseh. Skrb za človečnost drugih nam pomaga živeti svojo lastno.
Dragi bratje in sestre, »Cerkev ima javno vlogo, ki je ne izčrpa s socialnim skrbstvom ali z vzgojo«, ampak je vedno »v službi za razvoj človeka in svetovnega bratstva.« Cerkve v Evropi in v svetu lahko v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami še danes odigrajo odločilno vlogo v boju proti neenakosti v zdravstvu v dobro najbolj ranljivih skupin prebivalstva. Zato ponavljam željo, ki postaja spodbuda, da »našemu slogu krščanskega življenja ne bi nikoli manjkalo bratske, 'samarijanske', vključujoče, pogumne, zavzete in solidarne razsežnosti, ki ima svoje najgloblje korenine v naši povezanosti z Bogom, v veri v Jezusa Kristusa.«
Predragi, hvala vam za vse, kar delate! Izročam vas materinski priprošnji Device Marije in vas, vaše družine in vaše služenje iz srca blagoslavljam. Hvala vam in vse dobro!
