Papež mladim: Ne bojte se podariti vsega svojega časa ter moči Bogu in bratom ter sestram

Leon XIV.

Govor mladim in katehumenom

Dragi bratje in sestre, dragi mladi, dragi prijatelji, dober dan! 
Vesel sem, da sem tukaj z vami, in vas iskreno pozdravljam. Zahvaljujem se nadškofu za besede, ki mi jih je namenil.

Kot je poudaril, je cerkev, pred katero se nahajamo, posvečena sveti Devoti, zavetnici Kneževine Monaka: pogumni mladenki, ki je znala pričevati o svoji veri kljub nasilju preganjalcev, vse do mučeništva. Njeno telo je s Korzike po Božji volji prišlo prav sem, na obalo, ki je danes monaška. Hoteli so jo uničiti, izbrisati vsak spomin nanjo, toda njeno žrtvovanje je sporočilo miru in ljubezni evangelija poneslo še dlje. To nam pomaga razmišljati o tem, da je dobro močnejše od zla, tudi če se včasih na prvi pogled zdi, da je na slabšem. Ne le to, ampak nas tudi spominja, da je pričevanje vere seme, ki lahko doseže in oplodi srca in kraje daleč stran, daleč onkraj naših lastnih pričakovanj in možnosti.

V tej cerkvi se je pred kratkim spomin na sveto mučenko Devoto združil s spominom na svetega Karla Acutisa, še enega mladeniča, zaljubljenega v Jezusa, ki je ostal zvest prijateljstvu s Kristusom do konca, čeprav v povsem drugačnih časih in na povsem drugačen način: v dejavni ljubezni, v apostolatu na spletu, zaradi katerega ga častimo kot zavetnika, in nazadnje v bolezni.

Dragi mladi, ta dva svetnika nas spodbujata in navdihujeta, da jima sledimo. Tudi danes, kot je bilo omenjeno, vera srečuje izzive in ovire, a nič ne more zamegliti njene lepote in resnice. Dokaz za to so številni ljudje vseh starosti, ki si v vse večjem številu želijo spoznati Gospoda in prosijo za krst.

V svojih pričevanjih ste govorili o vsem tem. Benjamin, ki se mu zahvaljujem za to, kar je podelil z nami, sprašuje, kako naj ne pustimo, da bi nas raztresenost sveta – našega sveta –, ki se nenehno spreminja, odvede proč od nas samih, od drugih in od Boga. Njegovo vprašanje je pomembno in zadeva temeljni vidik krščanskega življenja: živost odnosa s Kristusom in v njem smisel enosti, ki se vzpostavlja v nas samih in z drugimi. Neki velik vzgojitelj mladih je o tem dejal, da je »korenina enosti življenja v srcu, […] da je stvar srca, da je Božji dar, za katerega je treba prositi v ponižnosti« (C. M. Martini, Od Betlehema do človekovega srca, Edizioni Terra Santa, 2013).

Moderna in postmoderna doba sta nas obogatili z mnogimi dobrimi stvarmi, ki nam na različnih ravneh ponujajo nove spodbude in možnosti: od kulture do medicine in zdravja, od tehnologije do komunikacije. Vendar pa nas soočata tudi z velikimi izzivi, ki jih ne moremo prezreti in se moramo zavestno in premišljeno soočiti z njimi. Kot je dejal Benjamin, živimo v svetu, za katerega se zdi, da vedno hiti, da hrepeni po novostih, da časti neoprijemljivost brez vezi, da ga zaznamuje skoraj kompulzivna potreba po nenehnih spremembah: v modi, videzu, odnosih, idejah in celo v tistih razsežnostih osebe, ki so bistvene za njeno identiteto.

Toda tisto, kar daje življenju trdnost, je ljubezen. Najprej temeljno izkustveno doživetja Božje ljubezni, nato pa kot njen odsev še razsvetljujoče in sveto izkustvo vzajemne ljubezni. Če ljubiti drug drugega po eni strani zahteva odprtost za rast in s tem za spreminjanje, pa po drugi strani terja zvestobo, stanovitnost in pripravljenost na žrtvovanje v vsakdanjem življenju. Le tako nemirnost najde mir in se tista notranja praznina, o kateri je govorila Andreia – tudi mi si želimo miru – napolni ne z materialnimi in minljivimi stvarmi, niti z virtualnim odobravanjem v obliki tisočerih všečkov ali s pogojujočimi, umetnimi in včasih celo nasilnimi videzi. Te stvari je treba odpraviti stran od vrat srca, da bo lahko zdrav in s kisikom bogat zrak milosti ponovno osvežil in oživil njegove sobe ter da bo močan veter Svetega Duha lahko spet napolnil jadra našega življenja in ga potisnil proti resnični sreči.

Vse to, dragi prijatelji, potrebuje molitev, trenutke tišine in poslušanja, da utišamo vrvež dejanj in besed, sporočil, kratkih videoposnetkov in mobilnih klepetov ter da poglobimo in okusimo lepoto resničnega in konkretnega skupnega bivanja. Sveti Karel Acutis je v zvezi s tem govoril o evharistiji kot o »avtocesti v nebesa« in o evharističnem češčenju kot o sončenju, ki lahko porjavi dušo.

Morda je tu tudi odgovor na Ethanovo vprašanje, kako se neposredno pripraviti na prejem krsta na velikonočno vigilijo: živeti veliki teden v kontemplaciji skrivnosti pasijona, v ozračju poslušanja glasu Duha in tega, kar se dogaja v lastnem srcu, ter iz tega narediti priložnost za miren in poglobljen pregled svojega življenja, preteklega in sedanjega.

In če to velja za duhovno življenje in molitev, velja enako tudi za izkazovanje ljubezni. Ethan je spraševal, kako lahko pričujemo o daru življenja, ki ga prejemamo v Kristusu; Sophie pa se je spraševala, kako biti priče upanja za tiste, ki so zaznamovani s trpljenjem in jim grozi, da bodo izgubili luč in tolažbo vere. Kadar se soočamo z izzivi, nam Jezus svetuje: »Ne skrbite, kako boste govorili ali kaj boste rekli […]. Ne boste namreč govorili vi, ampak Duh vašega Očeta bo govoril v vas« (Mt 10,19-20). S tem je mislil na preganjanja zaradi evangelija, vendar lahko njegove besede uporabimo v vsakem primeru, ko nam ljubezen narekuje, da se soočimo z veliko preizkušnjo za nas in za druge. Besede in dejanja pričevanja in upanja niso plod improvizacije in si jih ne ustvarjamo sami: izhajajo iz globokega odnosa z Bogom, v katerem najprej najdemo temeljne odgovore življenja. Če je kanal njegovega delovanja v nas odprt in če je odprta medsebojna izmenjava, s katero iz tega odnosa ljubezni naredimo dar za vse, lahko zaupamo, da bodo prave besede in potrebna moč za delovanje prišle ob pravem času.

V tem smislu lahko razumemo tudi čudovit, a včasih napačno razumljen stavek svetega Avguština: »Ljubi in delaj, kar hočeš« (Govori o Prvem Janezovem pismu 7,8). Ljubi, to pomeni, bodi zastonjski dar Bogu in drugim; bodi blizu, ne odhajaj, tudi kadar ne boš mogel rešiti vseh težav in odpraviti vseh težav. Ostani, z ljubeznijo in vero. Monako je čudovito mesto, a pravo lepoto prinašaš ti, ko znaš pogledati v oči tistim, ki trpijo ali se počutijo neopaženi med lučmi mesta.

Tako je sveta Devota našla moč, da je svoje življenje popolnoma posvetila Bogu, in tako je sveti Karel Acutis prehodil svojo pot svetosti, pri čemer je pustil sled svetlobe tudi v svetu interneta.

Dragi mladi, ne bojte se podariti vsega – svojega časa in svojih moči – Bogu in bratom; ne bojte se do konca razdati za Gospoda in za druge. Samo tako boste v življenju našli vedno nov okus in vedno globlji smisel. Svet potrebuje vaše pričevanje, da bi premagal stranpoti našega časa in se soočil z njegovimi izzivi, predvsem pa, da bi ponovno odkril dober okus ljubezni do Boga in bližnjega.

Vam, mladi katehumeni, ki se pripravljate na krst, in vam, ki ste ta dar milosti že prejeli, izrekam svoja prisrčna voščila: da bi v Kristusu živeli polno in pristno življenje; da bi bili – v veri, upanju, pravičnosti in ljubezni – vsem v prid graditelji miru. Vi ste mladi obraz te Cerkve in te države. Monako je majhna država, vendar je lahko velik laboratorij solidarnosti, okno upanja. Vključite evangelij v svoje poklicne odločitve, v družbeno in politično delovanje, da boste dali glas tistim, ki ga nimajo, in širili kulturo pozornosti. Vse darujte Bogu in vse živite kot poslanstvo, ki vas kliče, da ste drug drugemu prijatelji v Kristusu in zvesti sopotniki na poti.

Izročam vas v priprošnjo naše Matere Marije, svete Devote in svetega Karla Acutisa. Iz srca vam podarjam svoj blagoslov.