Sveti oče: Odrešenik spremeni rane zgodovine, ko razsvetli naš um in naše srce
Leon XIV.
Za njeno predstavitev evangelist pomoči svoje pisalo v spomin apostolov in naslika Jezusa med Mojzesom in Elijem. Beseda, ki je postala človek, je med postavo in preroki. On je živa Modrost, ki uresniči vsako Božjo Besedo. Vse, kar Bog ljudem ukaže ali jim navdihni, v Jezusu dobi svoj poln in dokončen izraz.
Kakor na dan krsta ob Jordanu, tudi danes na gori slišimo Očetov glas, ki razglasi: »Ta je moj ljubljeni Sin«, medtem ko Sveti Duh ovije Jezusa v »svetal oblak« (Mt 17,5). S tem resnično enkratnim izrazom evangelij opiše slog Božjega razodevanja. Ko se nam pokaže, Gospod pokaže svojo presežnost v naših očeh. Pred Jezusom, čigar obraz sije »kot sonce« in čigar oblačila postanejo »bela kakor luč« (prim. v 2), učenci občudujejo človeški sijaj Boga. Peter, Jakob in Janez zrejo ponižno slavo, ki se ne razkazuje kot spektakel za množice, ampak kot slovesna zaupnost.
Spremenitev predhaja luč velike noči, dogodek smrti in vstajanja, teme in nove luči, ki jo Kristus izžareva na vsa telesa, ki jih je prebičalo nasilje, na telesa, ki jih je križala bolečina, na telesa, zapuščena v bedi. Medtem ko zlo naše meso spremeni v menjalno blago ali anonimno maso, to isto meso sije z Božjo slavo. Odrešenik tako spremeni rane zgodovine, ko razsvetli naš um in naše srce. Njegovo razodetje je presenečenje zveličanja! Nas to očara? Ali Božje obličje najde v nas občudujoč in ljubeč pogled?
Na obup ateizma Oče odgovarja z darom Sina Zveličarja. Iz agnostične samote nas Sveti Duh odrešuje tako, da nam podarja večno občestvo življenja in milosti. Pred našo šibko vero je oznanilo prihodnjega vstajenja. To so učenci videli v Kristusovem sijaju, za razumevanje tega pa je potreben čas (prim. Mt 17,9). Čas tišine za poslušanje Besede, čas spreobrnjenja, da bi okušali Gospodovo družbo.
Ko vse to doživljamo v postnem času, prosimo Marijo, učiteljico molitve in Jutranjo zvezdo, naj varuje naše korake v veri.
