Papež sprejel udeležence 36. tečaja o foro interno Apostolske penitenciarije

Leon XIV.

Govor svetega očeta 
udeležencem XXXVI. tečaja o foro interno, 
ki ga je organizirala Apostolska penitenciarija 
13. marec 2026 

--- 
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. 
Mir z vami! 
--- 
Vaša eminenca, vaša ekscelenca, dragi duhovniki, diakoni in drugi, ki nas spremljate, dober dan in dobrodošli!

Vesel sem, da lahko srečam tiste, ki v prvih korakih svojega duhovniškega delovanja ali čakajo na posvečenje izpopolnjujejo svojo formacijo kot spovedniki na tečaju o foro interno, ki ga vsako leto ponuja Apostolska penitenciarija.

Prisrčno pozdravljam njegovo eminenco kardinala Angela De Donatisa, višjega penitenciarija, regenta msgr. Nykiela in vse člane penitenciarije, redne in izredne spovednike papeških bazilik ter vse vas, udeležence tega tečaja, ki si ga je močno želel sveti Janez Pavel II. in ga podpiral s svojo pastoralno strastjo. Potrdil ga je papež Benedikt XVI. s svojo teološko modrostjo, pa tudi papež Frančišek, ki je vedno zelo skrbel za usmiljeno obličje Cerkve.

Tudi jaz vas spodbujam, da nadaljujete s to službo, poglabljate in razširjate formativno ponudbo, da bi četrti zakrament vse bolj globlje razumeli, ga ustrezno obhajali in bi ga zato lahko vedro in učinkovito izkusilo vse sveto Božje ljudstvo.

Zakrament sprave – vemo – je skozi zgodovino doživel opazen razvoj, tako v svojem teološkem razumevanju kot v svoji obhajani obliki. Cerkev, mati in učiteljica, je postopoma prepoznavala njegov pomen in vlogo ter širila možnosti njegovega obhajanja. Vendar pa pogosto prejemanje zakramenta s strani krščenih ne ustreza vedno pripravljenosti, da se k njemu zatekajo. Kot da bi neskončni zaklad usmiljenja Cerkve ostal »neizkoriščen« zaradi razširjene raztresenosti med kristjani, ki neredko dlje časa ostajajo v stanju greha, namesto da bi se s preprostostjo vere in srca približali spovednici, da bi prejeli dar vstalega Gospoda.

Četrti lateranski koncil leta 1215 je določil, da mora vsak kristjan vsaj enkrat letno opraviti zakramentalno spoved. Katekizem katoliške Cerkve pa je po drugem vatikanskem koncilu potrdil to normo (prim. Katekizem, št. 1457), ki je tudi cerkveni zakon: »Vsak vernik, ki je dosegel starost razsodnosti, je dolžan vsaj enkrat letno zvesto izpovedati svoje težke grehe« (ZKC 989).

Sveti Avguštin pravi: »Kdor prizna svoje grehe in jih obsodi, je že v soglasju z Bogom. Bog obsoja vaše grehe; in če jih tudi vi obsodite, ste združeni z Bogom« (V Janezovem evangeliju, traktat 12, 13: CCL 36, 128). Priznavanje svojih grehov, še posebej v tem postnem času, torej pomeni »zediniti se« z Bogom, združiti se z Njim.

Zakrament sprave je torej »laboratorij enosti«: ponovno vzpostavlja enost z Bogom z odpuščanjem grehov in vlivanjem posvečujoče milosti. To ustvarja notranjo enost osebe in enost s Cerkvijo; zato spodbuja tudi mir in enost v človeški družini. Lahko bi se vprašali: ali imajo tisti kristjani, ki nosijo veliko odgovornost v oboroženih spopadih, ponižnost in pogum, da si resno izprašujejo vest in se spovedujejo?

Toda – spet se vprašajmo – ali lahko človek, majhno in preprosto bitje, resnično »pretrga enost« s Stvarnikom? Ali ni ta podoba delna in navsezadnje ponižujoča glede Razodetja, ki nam ga je dal Jezus o Bogu?

Ob natančnejšem pregledu greh ne prekine enosti, razumljene kot ontološka odvisnost bitja od Stvarnika: celo grešnik ostaja popolnoma odvisen od Boga Stvarnika in ta odvisnost, ko jo prepoznamo, lahko odpre pot do spreobrnjenja. Greh pa prekine duhovno enost z Bogom: gre za obračanje hrbta Njemu, in ta dramatična možnost je tako resnična kot dar svobode, ki ga je Bog sam dal ljudem. Zanikanje možnosti, da greh resnično prekine enost z Bogom, je v resnici neupoštevanje dostojanstva človeka, ki je – in ostaja – svoboden in zato odgovoren za svoja dejanja.

Dragi mladi duhovniki in tisti, ki boste posvečeni, vedno se zavedajte vzvišene naloge, ki vam jo zaupa sam Kristus po Cerkvi in to je obnovitev enosti oseb z Bogom z obhajanjem zakramenta sprave. Celotno duhovnikovo življenje se lahko v polnosti uresniči z vztrajnim in zvestim obhajanjem tega zakramenta. In res, koliko duhovnikov je postalo svetnikov v spovednici! Pomislimo le na svetega Janeza Vianneya, svetega Leopolda Mandića in v zadnjem času na svetega Pija iz Pietrelcine ter blaženega Mihaela Sopoćka.

Ponovno vzpostavljena enost z Bogom je tudi enost s Cerkvijo, ki je mistično Kristusovo telo: smo udje »celotnega Kristusa«. Tema vašega letošnjega tečaja »Cerkev, poklicana biti hiša usmiljenja«, bi bila nerazumljiva, če ne bi izhajala iz svojih korenin, iz vstalega Jezusa Kristusa. Cerkev sprejema ljudi kot »hiša usmiljenja«, ker predvsem nenehno sprejema svojega Gospoda v slišani in oznanjeni Besedi ter v milosti zakramentov.

Zato se pri obhajanju zakramentalne spovedi, medtem ko se spokorniki spravijo z Bogom in Cerkvijo, gradi Cerkev sama, bogati jo obnovljena svetost njenih skesanih otrok, ki jim je bilo odpuščeno. V spovednici, dragi bratje in sestre, sodelujemo pri nenehni gradnji Cerkve: ene, svete, katoliške in apostolske; in s tem dajemo tudi novo energijo družbi ter svetu.

Enost z Bogom in s Cerkvijo je končno predpogoj za notranjo enost ljudi, ki je danes tako potrebna v tem času razdrobljenosti, v katerem živimo. Ta notranja enost se pojavlja kot resnična želja, zlasti v novih generacijah. Neizpolnjene obljube nebrzdanega potrošništva in frustrirajoča izkušnja svobode, ločene od resnice, se lahko po božjem usmiljenju spremenijo v priložnosti za evangelizacijo s tem, ko izvabijo občutek nepopolnosti, prebudijo tista eksistencialna vprašanja, na katera v celoti odgovarja le Kristus. Bog je postal človek, da bi nas rešil, in to počne tudi tako, da vzgaja naš verski čut, naše neustavljivo iskanje resnice in ljubezni, da bi lahko sprejeli Skrivnost, v kateri »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28).

Ta dinamična enost z Bogom, s Cerkvijo in v sebi je predpogoj za mir med posamezniki in ljudstvi: le spravljen človek je sposoben živeti razoroženo in razorožujoče! Tisti, ki odložijo orožje ponosa in se pustijo nenehno obnavljati z Božjim odpuščanjem, postanejo v svojem vsakdanjem življenju nosilci sprave. V njih se uresničujejo besede, ki jih pripisujejo sv. Frančišku Asiškemu: »Gospod, naredi me za orodje svojega miru.«

Dragi prijatelji, nikoli ne oklevajte z zvesto vztrajnostjo pristopati k zakramentu odpuščanja, da bi bili vedno prvi upravičenci Božjega usmiljenja, katerega služabniki ste postali – ali boste postali. Naj Marija, Mati usmiljenja, vedno spremlja vašo pot in razsvetljuje vaše korake. Na vas in vašo vsakodnevno prizadevanje iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov. Hvala. 
--- 
Molimo skupaj: Oče naš ... 
--- 
Blagoslov 
Gospod z vami. 
In s tvojim duhom. 
Hvaljeno bodi ime Gospodovo. 
Zdaj in na veke. 
Naša pomoč je v imenu Gospodovem. 
Ki je ustvaril nebo in zemljo. 
Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. 
Amen.