Papež Leon XIV.: Obnovimo svoj »da« poslanstvu, ki nas kliče k enosti in prinaša mir
Homilija svetega očeta Leona XIV.
Krizmena maša
Bazilika svetega Petra
Veliki četrtek, 2. aprila 2026
Dragi bratje in sestre,
smo na pragu velikonočnega tridnevja. Gospod nas bo znova vodil na vrhunec svojega poslanstva, da bodo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje postali srce našega poslanstva. Kar bomo podoživeli, ima v sebi moč preobraziti tisto, kar človeški napuh na splošno skuša narediti odrevenelo: našo identiteto, naše mesto v svetu. Jezusova svoboda spremeni srce, zaceli rane, odišavi naše obraze in jim daje sijaj, spravi in združuje, odpušča in obuja.
Prvo leto, v katerem predsedujem krizmeni maši kot rimski škof, bi rad z vami razmišljal o poslanstvu, za katerega nas Bog posvečuje kot svoje ljudstvo. To je krščansko poslanstvo, enako Jezusovemu, ne neko drugo. Pri njem vsak sodeluje v skladu s svojo poklicanostjo in v zelo osebni pokorščini glasu Duha, nikoli pa brez drugih, nikoli z zanemarjanjem ali razbijanjem občestva! Škofje in duhovniki, ki obnavljamo svoje obljube, smo v službi misijonarskega ljudstva. Z vsemi krščenimi smo Kristusovo telo, maziljeni po njegovem Duhu svobode in tolažbe, Duhu preroštva in enosti.
Kar Jezus doživi v ključnih trenutkih svojega poslanstva, vnaprej napoveduje Izaijev izrek, ki ga je Jezus v nazareški shodnici pokazal kot besedo, ki se »danes« uresničuje (prim. Lk 4,21). V uri velike noči namreč postane dokončno jasno, da Bog posvečuje zato, da pošlje. »Poslal me je« (Lk 4,18), pravi Jezus, ko opisuje tisto gibanje, ki povezuje njegovo telo z ubogimi, ujetniki, s tistimi, ki tavajo v temi in z zatiranimi. In mi, udje njegovega Telesa, imenujemo »apostolsko« Cerkev, ki je poslana, spodbujena onkraj sebe, posvečena Bogu v služenju njegovim stvaritvam: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).
Vemo, da biti poslan vključuje najprej oddaljitev, oziroma tveganje, da zapustimo tisto, kar nam je domače in gotovo, da bi se pomaknili v novo. Zanimivo je, da se »v moči Duha« (Lk 4,14), ki se je spustil Nanj po krstu v Jordanu, Jezus vrnil v Galilejo in prišel »v Nazaret, kjer je odraščal« (Lk 4,16). To je kraj, ki ga mora sedaj zapustiti. Giblje se »po svoji navadi« (v. 16), vendar da bi vzpostavil nov čas. Zdaj mora dokončno zapustiti to vas, da bo dozorelo tisto, kar je tam vzkalilo soboto za soboto, v zvestem poslušanju Božje besede. Prav tako bo poklical druge, naj odidejo, naj tvegajo, da noben kraj ne postane ograda, nobena identiteta brlog.
Predragi, mi hodimo za Jezusom, ki »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil« (Flp 2,6-7): vsako poslanstvo se začne s tistim izpraznjenjem, v katerem se vse ponovno rodi. Naše dostojanstvo Božjih sinov in hčera nam ne more biti odvzeto niti ne more biti izgubljeno, pa tudi čustev, krajev in doživetij na začetku našega življenja ni mogoče izbrisati. Smo dediči veliko dobrega, a hkrati tudi tolikih omejitev zgodovine, v katero mora evangelij prinesti luč in odrešenje, odpuščanje in ozdravljenje. Ni torej poslanstva brez sprave s svojimi začetki, z darovi in omejitvami vzgoje, ki smo jo prejeli; vendar pa istočasno ni miru brez odhodov, ni zavedanja brez ločitve, ni veselja brez tveganja. Kristusovo telo smo, če gremo naprej, napravimo obračun s preteklostjo, ne da bi bili vanjo ujeti: vse ponovno najdemo in vse se pomnoži, če prej vse to brez strahu izpustimo. To je prva skrivnost poslanstva. In ne doživimo je samo enkrat, ampak ob vsakem odhodu, z vsakim nadaljnjim odposlanstvom.
Jezusova pot nam razkriva, da pripravljenost izgubiti, izprazniti se, ni namenjena sama sebi, ampak je pogoj za srečanje in zaupnost. Ljubezen je resnična le, če je neoborožena, potrebuje malo ovir, nobenega razkazovanja, obzirno varuje šibkost in goloto. Težko se vržemo v tako izpostavljeno poslanstvo, vendar ni »blagovesti ubogim« (prim. Lk 4,18), če gremo k njim z znamenji moči, in nobene pristne osvoboditve, če se ne osvobodimo posedovanja. Tukaj se dotaknemo druge skrivnosti krščanskega poslanstva. Po skrivnosti oddaljitve je zakon srečanja. Vemo, da je bilo skozi zgodovino poslanstvo neredko izkrivljeno zaradi logik gospodovanja, ki so popolnoma tuje Jezusu Kristusu. Sveti Janez Pavel II. je imel bistrost in pogum, da je priznal, da »zaradi vezi, ki nas v Kristusovem telesu povezujejo med seboj, nosimo breme napak in krivde teh, ki so bili pred nami, čeprav nismo osebno odgovorni in ne moremo nadomestiti sodbe Boga, ki edini pozna srca.« 1
Zato je sedaj prednostna naloga, da se spomnimo, da ne na pastoralnem področju, ne na družbenem in političnem področju dobro ne more izvirati iz zlorabe moči. Veliki misijonarji so priče bližanja po prstih, ki imajo metodo podelitve življenja, nesebičnega služenja, odpovedi vsaki preračunljivi strategiji, dialoga in spoštovanja. To je pot učlovečenja, ki vedno znova prevzame obliko inkulturacije. Zveličanje namreč vsak lahko sprejeme samo v maternem jeziku. »Kako, da jih mi slišimo vsak v svojem materinem jeziku?« (Apd 2,8). Presenečenje binkošti se ponovi, ko si ne domišljamo, da mi gospodujemo v Božjih časih, pač pa zaupamo v Svetega Duha, ki »obstaja tudi danes, kot v času Jezusa in apostolov: je in deluje, pride pred nami, dela več kot mi in bolje kot mi; ni naša stvar, da ga sejemo ali prebujamo, ampak predvsem, da ga prepoznamo, sprejmemo, podpremo, mu naredimo pot in da gremo za njim. Obstaja in ni nikoli obupal nad našim časom; nasprotno, smeje se, pleše, prodira, nalaga, obdaja in pride tudi tja, kamor si mi ne bi nikoli predstavljali.«2
Da bi vzpostavili to uglašenost z nevidnim, moramo priti tja, kamor smo poslani, s preprostostjo, s spoštovanjem skrivnosti, ki jo vsak človek in vsaka skupnost prinaša s seboj. Gostje smo: to smo kot škofje, kot duhovniki, kot redovnice in redovniki, kot kristjani. Da bi lahko gostili, se moramo dejansko najprej naučiti biti pogoščeni. Tudi kraji, na katerih se zdi, da je sekularizacija najbolj napredovala, niso dežela osvajanja ali ponovnega osvajanja: »V teh velikanskih novih prostranstvih nenehno nastajajo nove kulture, ki jih kristjani navadno ne pospešujejo ali osmišljajo, ampak od teh kultur sprejemajo drugačne jezikovne rabe, simbole, sporočila in vzorce, ki ponujajo nove življenjske usmeritve, ki so pogosto v nasprotju z Jezusovim evangelijem. […] Potrebno je, da dospemo tja, kjer nastajajo nove pripovedi (zgodbe) in vzorci, in z Jezusovo besedo dosežemo najgloblje jedro duše mest.«3 To se zgodi le, če v Cerkvi hodimo skupaj, če poslanstvo ni junaška pustolovščina posameznika, ampak živo pričevanje telesa z mnogimi udi.
Potem pa je še tretja, morda najbolj radikalna razsežnost krščanskega poslanstva. Dramatična možnost nerazumevanja in zavrnitve se pokaže se že v nasilnem odzivu prebivalcev Nazareta na Jezusovo besedo: »Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. In vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad« (Lk 4,28-29). Čeprav je liturgično besedilo ta del izpustilo, nas to, kar se pripravljamo obhajati nocoj, zavezuje, da ne pobegnemo, ampak da gremo skozi preizkušnjo kot Jezus, ki »je šel sredi med njimi in je odhajal« (Lk 4,30). Križ je del poslanstva: pošiljanje postane bolj grenko in strašno, pa tudi bolj zastonjsko in prodorno. Imperialistična okupacija sveta je tako prekinjena od znotraj, nasilje, ki je bilo vse do danes zakon, je razkrinkano. Mesija, ubog, jetnik, zavrnjen, strmoglavi v temo smrti, a s tem vodi k luči novo stvarstvo.
Koliko vstajenj je tudi nam dano doživeti, ko se, osvobojeni obrambne drže, spustimo v služenje kot seme v zemljo! V življenju lahko pridemo v položaj, ko se zdi, da je vsega konec. Tedaj se vprašamo, če je bilo poslanstvo zaman. Res je: za razliko od Jezusa mi doživljamo tudi polome, ki so odvisni od naše ali tuje pomanjkljivosti, pogosto iz klobčiča odgovornosti, luči in senc. Lahko pa za svoje vzamemo upanje mnogih prič. Omenil bom eno, ki mi je posebej draga. Mesec dni pred svojo smrtjo je sveti škof Oskar Romero v zvezek duhovnih vaj takole zapisal: »Nuncij iz Kostarike me je opozoril na bližnjo nevarnost ravno v tem tednu … Z nepredvidenimi okoliščinami se bom soočil z Božjo milostjo. Jezus Kristus je pomagal mučencem, in če bo to potrebno, ga bom čutil zelo blizu, ko mu bom izročil svoj zadnji dih. Toda bolj kot zadnji trenutek življenja je pomembno, da mu dam vse svoje življenje in živim zanj … Da bi bil srečen in poln zaupanja, mi je dovolj, da z gotovostjo vem, da je v Njem moje življenje in moja smrt; da sem kljub svojim grehom Vanj položil svoje zaupanje in se ne bom pustil zmesti, drugi pa bodo z več modrosti in svetosti nadaljevali delo za Cerkev in za domovino.«
Predragi bratje in sestre, svetniki delajo zgodovino. To je sporočilo knjige Razodetja. »Milost vam in mir od Jezusa Kristusa, ki je zvesta priča, Prvorojenec med umrlimi in vladar nad kralji zemlje« (Raz 1,5). Ta pozdrav povzema Jezusovo pot v svetu, razpetem med silami, ki ga pustošijo. V njem vstaja novo ljudstvo – ne žrtev, ampak prič. V tej temni uri zgodovine je bilo Bogu všeč, da nas je poslal, naj širimo Kristusov vonj povsod, kjer vlada vonj smrti. Obnovimo svoj »da« temu poslanstvu, ki nas kliče k enosti in prinaša mir. Da, tukaj smo! Premagajmo občutek nemoči in strahu! Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.
1 SV. JANEZ PAVEL II., Bula o napovedi velikega jubileja 2000 Incarnationis mysterium (29. novembra 1998), 11.
2 C.M. MARTINI, Tre racconti dello Spirito, Milano 1997, 11.
3 FRANČIŠEK, Apostolska spodbuda Evangelii gaudium (24. novembra 2013), 73-74.
Photogallery
