Papež: Vstali skupaj s Kristusom tudi mi lahko damo življenje novemu svetu miru in edinosti

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
Velikonočna nedelja »Gospodovo vstajenje« 
Velikonočna vigilija v sveti noči 
4. april 2026

»Sveta skrivnost te noči […] preganja sovraštvo, uklanja vladarstva, prinaša slogo in mir« (velikonočno oznanilo).

Tako je, dragi bratje in sestre, diakon na začetku tega slavja zapel hvalnico luči vstalega Kristusa, ki jo simbolizira velikonočna sveča. Pri tej edini sveči smo vsi prižgali svoje sveče in smo s plamenom, ki ga je vsak dobil pri istem ognju, razsvetlili to veliko baziliko. Znamenje velikonočne luči nas združuje v Cerkvi kot svetilke za svet. Na diakonovo oznanilo smo odgovorili »amen« in potrdili našo zavezo, da bomo sprejeli to poslanstvo in kmalu bomo ponovili svoj »da«, ko bomo obnovili krstne obljube.

To, predragi, je vigilija, polna luči, najstarejša v krščanskem izročilu, imenovana »mati vseh vigilij«. V njej podoživljamo zmago Gospoda življenja nad smrtjo in podzemljem. To delamo potem, ko smo v preteklih dneh kot v enem velikem obhajanju prehodili skrivnosti trpljenja Boga, ki je za nas postal »mož bolečin« (Iz 53,3), »preziran in ga nismo cenili« (prav tam), mučen in križan.

Ali obstaja večja ljubezen? Popolnejša zastonjskost? Vstali je isti Stvarnik vesolja, ki nam je, tako kakor v začetku zgodovine dal bivanje iz nič, na križu daroval življenje, da bi nam pokazal svojo brezmejno ljubezen.

Na to nas je spomnilo prvo berilo s pripovedjo o začetkih. V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo (prim. 1 Mz 1,1), iz kaosa izpeljal kozmos, iz nereda harmonijo, in nam, ustvarjenim po njegovi podobi in podobnosti, zaupal nalogo, naj bomo njegovi varuhi. In tudi takrat, ko človek z grehom ni ustrezal temu načrtu, ga Gospod ni zapustil, ampak mu je na še bolj presenetljiv način, v odpuščanju, pokazal svoj usmiljeni obraz.

»Sveta skrivnost te noči« torej poganja svoje korenine tudi tam, kjer se je izvršil prvi polom človeštva in se razteza skozi stoletja kot pot sprave in milosti.

Bogoslužje nam je po svetih besedilih, ki smo jih poslušali, ponudilo nekaj etap te poti. Spomnilo nas je, da je Bog zadržal Abrahamovo roko, pripravljeno žrtvovati sina Izaka, da bi nam pokazal, da noče naše smrti, pač pa da se posvetimo, da bi bili v njegovih rokah živi udje rodu rešenih (prim. 1 Mz 22,11-12.15-18). Prav tako nas je povabilo, naj razmislimo o tem, kako je Gospod osvobodil Izraelce iz Egiptovske sužnosti, ko je iz morja, kraja smrti in nepremagljive ovire, naredil vhodna vrata za začetek novega in svobodnega življenja. Isto sporočilo se je kot odmev vrnilo v besedah prerokov, v katerih smo slišali hvalnice Gospodu kot ženinu, ki kliče in zbira (prim. Iz 54,5-7), studencu, ki odžeja, vodi, ki daje rodovitnost (prim. Iz 55,1.10), luči, ki kaže pot miru (prim. Bar 3,14), Duhu, ki spreminja in obnavlja srce (Ez 36,26).

V vseh teh trenutkih zgodovine zveličanja smo videli, kako Bog na trdoto greha, ki deli in ubija, odgovarja z močjo ljubezni, ki združuje in obnavlja življenje. Skupaj smo se jih spominjali, pripovedi prepletali s psalmi in molitvami, da bi se spomnili, da lahko po Kristusovi veliki noči, »skupaj z njim pokopani v smrti […] tudi mi hodimo v novo življenje, […] mrtvi za greh, živi pa za Boga v Jezusu Kristusu« (Rim 6,4-11), v krstu posvečeni za Očetovo ljubezen, združeni v občestvu svetih, po milosti narejeni za žive kamne za gradnjo njegovega Kraljestva (prim. 1 Pt 2,4-5).

V tej luči beremo pripoved o vstajenju, ki smo jo poslušali v evangeliju po Mateju. V velikonočnem jutru so se žene, ko so premagale bolečino in strah, podale na pot. Hotele so iti k Jezusovemu grobu. Pričakovale so, da ga bodo našle zapečatenega, z velikim kamnom ob vhodu in z vojaki, ki so stražili. To je greh: težka pregrada, ki nas zapira in nas ločuje od Boga ter skuša v nas ubiti njegove besede upanja. Marija Magdalena in druga Marija pa se nista pustili ostrašiti. Šli sta h grobu in sta bili po zaslugi svoje vere in svoje ljubezni prvi priči vstajenja. V potresu in v angelu, ki je sedel na prevrnjeni skali, sta videli moč Božje ljubezni, močnejše od vsake sile zla, ki je sposobna »pregnati sovraštvo in ukloniti vladarstva«. Človek lahko umori telo, življenje Boga ljubezni pa je večno življenje, ki presega smrt in ga ne more zapreti noben grob. Tako je Križani kraljeval s križa, angel je sedel na kamen in Jezus se jima je predstavil živ ter rekel: »Pozdravljeni!« (Mt 28,9).

Predragi, to je danes tudi naše sporočilo svetu, srečanje, o katerem želimo pričati z besedami vere in z deli ljubezni,  z življenjem pojoč »Aleluja«, ki ga oznanjamo s svojimi ustnicami (prim. sv. Avguštin, Sermo 256, 1). Kakor žene, ki so tekle, da bi posredovale oznanilo bratom, tudi mi hočemo nocoj oditi iz te bazilike, da bi vsem ponesli veselo vest, da je Jezus vstal in da lahko z njegovo močjo, vstali skupaj z Njim, tudi mi damo življenje novemu svetu, svetu miru in edinosti, kot »množica ljudi in hkrati […] en sam človek, kajti čeprav je kristjanov veliko, je Kristus en sam (sv. Avguštin, Enarrationes in Psalmos, 127,3).

Za to poslanstvo se posvečajo tukaj navzoči bratje in sestre, ki prihajajo iz različnih koncev sveta in bodo kmalu prejeli krst. Po dolgi poti katehumenata se bodo danes prerodili v Kristusu, da bodo nove stvari (prim. 2 Kor 5,17), priče evangelija. Zanje in za vse nas ponavljamo, kar je sv. Avguštin rekel kristjanom svojega časa: »Oznanjaj Kristusa, sej […] povsod raztresaj, kar si spočel v svojem srcu (Sermo 116, 23-24).

Bratje in sestre, tudi v naših dnevih ne manjka grobov, ki jih je treba odpreti, kamni pa, ki jih zapirajo, so tako težki in dobro varovani, da se zdi, da so neodstranljivi. Nekateri morijo človeka v srcu, kot nezaupanje, strah, sebičnost, zamera; drugi, ki so posledica teh notranjih, trgajo vezi med nami, kot vojna, krivica, zapiranje med ljudstvi in narodi. Ne dovolimo, da bi nas ohromili! Toliko mož in žena jih je v teku zgodovine z Božjo pomočjo odvalilo proč, morda z velikim naporom, včasih za ceno življenja, vendar s sadovi dobrega, od katerih imamo korist še danes. To niso nedosegljivi ljudje, ampak ljudje kot mi, a v moči Vstalega, v ljubezni in resnici so imeli pogum, da so govorili, kakor pravi apostol Peter, »Božje besede« (1 Pt 4,11) in da so delovali »iz moči, ki jo daje Bog, da bo v vsem slavljen Bog« (prav tam).

Naj nas prevzame njihov zgled in v tej sveti noči sprejmimo njihovo zavezo za svojo, da bodo v svetu povsod in vedno rasli in cveteli velikonočni darovi sloge in miru.