Sveti oče: Univerza se meri po kakovosti študentov, ki jih podari za skupnost
Vatican News
Odkritje doprsnega kipa papeža Leona XIV.
Ob prihodu je svetega očeta sprejel rektor Univerze Filiberto Ntutumu Nguema Nchama. Zatem sta skupaj z nadškofom Malaba msgr. Juanom Nsuem Edjangom Mayem prečkala dvorišče in prišla do doprsnega kipa, posvečenega papežu Leonu XIV., ki so ga nato odkrili v navzočnosti dveh rektorjev Univerze v Malabu, ministra za šolstvo in predsednika Sveta za znanstvene in tehnološke raziskave Ekvatorialne Gvineje.
Sledile so pozdravne besede rektorja ter pričevanja študenta, profesorja in predstavnika akademskega sveta, ki so se prepletala s pesmijo, zatem pa je zbrane nagovoril sveti oče.
Novi kampus poimenovan po papežu
Uvodoma je izrazil svojo hvaležnost za povabilo na slovesnost, s katero so uradno odprli novi kampus Nacionalne univerze Ekvatorialne Gvineje. Poleg tega se je zahvalil za vljudno gesto, da so le-tega poimenovali po njem, »zavedajoč se, da takšna čast presega osebo in predvsem nakazuje vrednote, ki jih želimo skupaj posredovati«.
Prostor za upanje, srečanje in napredek
»Odprtje univerzitetnega sedeža je več kot administrativno dejanje in prav tako presega zgolj širjenje infrastruktur in prostorov, namenjenih študiju. To odprtje je izraz zaupanja v človeka: potrditev dejstva, da je vredno še naprej staviti na formacijo novih generacij ter na nalogo, ki je tako zahtevna kot plemenita, in vključuje iskanje resnice in postavljanje znanja v službo skupnega dobrega.
Zato ima ta trenutek pomen, ki sega daleč onkraj materialnih meja kraja in zgradb. Danes se odpira tudi prostor za upanje, za srečanje in napredek. Vsako pristno vzgojno-izobraževalno delo je namreč poklicano, da raste ne samo kot struktura, ampak kot živi organizem.«
Drevo ceiba kot prispodoba poklicanosti univerze
V nadaljevanju je papež razmišljal o poslanstvu univerze, pri čemer je uporabil podobo drevesa, ki je po njegovih besedah posebej zgovorna. »Za prebivalce Ekvatorialne Gvineje ima ceiba, nacionalno drevo, velik simboličen pomen. Drevo ima globoke korenine, se s potrpežljivostjo in močjo dviga navzgor in v sebi nosi rodovitnost, ki sama od sebe ne obstaja.
V svoji veličini, v trdnosti debla in širini vej se zdi, da to drevo ponuja prispodobo tega, k čemur je poklicana univerzitetna ustanova: biti stvarnost, trdno ukoreninjena v resnosti študija, v živem spominu ljudstva in v vztrajnem iskanju resnice. Samo tako bo lahko trdno rasla; samo tako se bo lahko dvignila, ne da bi izgubila stik z zgodovinsko stvarnostjo, v kateri se nahaja, ter novim generacijam poleg sredstev za poklicni uspeh ponudila tudi razloge za življenje, kriterije za razločevanje in vzroke za služenje.
Zgodovino človeka lahko beremo tudi skozi simboliko nekaterih dreves v Svetem pismu. V vrtu v Prvi Mojzesovi knjigi poleg drevesa življenja stoji tudi drevo spoznanja dobrega in hudega (prim. 1 Mz 2,9), katerega sadove je Bog možu in ženi prepovedal jesti. Treba je poudariti, da ne gre za obsodbo spoznanja kot takega, kakor da bi se vera bala inteligence ali bi z nezaupanjem gledala na željo po znanju. Človeško bitje je prejelo sposobnost spoznavanja, poimenovanja, razlikovanja, čudenja nad svetom in spraševanja o njegovem smislu (prim. 1 Mz 2,19)«.
Ko znanje postane posedovanje
Pri tem je sveti oče poudaril, da problem ni v znanju, »ampak v njegovi deviaciji k inteligenci, ki ne skuša več ustrezati stvarnosti, ampak jo prilagaja glede na lastna merila in presoja na podlagi koristi tistega, ki si domišlja, da zna. Tedaj znanje preneha biti odprtost in postane posedovanje; preneha biti pot k modrosti in se spremeni v domišljavo uveljavitev samozadostnosti, s čimer odpira poti zablodam, ki lahko postanejo nečloveške«.
Drevo življenja in drevo Križa
»Kljub temu pa se svetopisemska pripoved ne konča pri tem drevesu. Krščansko izročilo premišljuje še eno drevo, drevo Križa – ne kot zanikanje človekove inteligence, ampak kot znamenje njegovega odrešenja (prim. Kol 2,2-3). Če se v Prvi Mojzesovi knjigi pojavi skušnjava po spoznanju, ki je ločeno od resnice in dobrega, se na križu razodene resnica, ki se, daleč od tega, da bi vsiljevala svojo oblast, daruje iz ljubezni in človeka povzdigne v dostojanstvo, s katerim je bil ustvarjen od samega začetka. Tam je človeško bitje povabljeno, da dopusti, da njegova želja po spoznanju ozdravi: da ponovno odkrije, da resnice ni mogoče izdelati, z njo manipulirati ali jo posedovati kot trofejo, ampak jo je potrebno sprejeti, ponižno iskati in ji služiti z odgovornostjo.«
V Kristusu harmonija med resnico, razumom in svobodo
»Zato se Kristus s krščanskega vidika ne kaže kot fideističen izhod spričo intelektualnega napora, kot da bi se vera začela tam, kjer se razum ustavi. Nasprotno: v Njem se kaže globoka harmonija med resnico, razumom in svobodo. Resnica se ponuja kot stvarnost, ki je pred človekom, ga nagovarja in ga vabi, naj izstopi iz samega sebe, zato jo je mogoče z zaupanjem iskati. Vera tega iskanja ne zaključi, vendar ga očisti samozadostnosti in ga odpre za polnost, h kateri razum stremi, čeprav je ne more v celoti zaobjeti.«
Na ta način po papeževih besedah drevo Križa ljubezni do spoznanja vrača njen prvoten pomen. »Uči nas, da spoznavati pomeni odpreti se stvarnosti, sprejeti njen smisel in varovati njeno skrivnost. Tako iskanje resnice ostaja resnično človeško: ponižno, resno ter odprto za resnico, ki hodi pred nami, nas kliče in nas presega.«
Univerza se meri po kakovosti študentov, ne po številu
»Ni namreč dovolj, da drevo obrodi sad: pomembna je tudi kvaliteta sadu, saj se drevo spozna po sadu (prim. Mt 7,20). Podobno se tudi univerza meri po kakovosti študentov, ki jih podari za življenje skupnosti, bolj kot po številu diplomantov ali obsegu svoje infrastrukture. To so iskrene želje, ki jih katoliška Cerkev izraža v svojem več stoletnem zavzemanju na področju vzgoje in izobraževanja: da bi bili strokovnjaki pomembni zaradi znanja in tehnike; zreli sadovi za pristno rodovitnost, ki bodo sposobni presegati zgolj navidezni uspeh.«
Prinašati sadove znanja, ki človeka plemeniti
»Dragi bratje in sestre, tukaj, v prostorih te ustanove, je ceiba Ekvatorialne Gvineje poklicana prinašati sadove solidarnega napredka, znanja, ki človeka plemeniti in celostno razvija. Poklicana je nuditi sadove inteligence in poštenosti, kompetence in modrosti, odličnosti in služenja. Če se bodo tukaj formirale generacije moških in žensk, ki jih bo globoko oblikovala resnica in ki bodo sposobne svoje življenje spremeniti v dar za druge, bo ceiba še naprej stala kot zgovoren simbol: zakoreninjena v najboljšem, kar ponuja ta zemlja, povzdignjena z dostojanstvom znanja in rodovitna s sadovi, ki bodo počastili Ekvatorialno Gvinejo in obogatili celotno človeško družino.
S temi mislimi na vse vas – vodstvo, profesorje, študente, osebje te univerze in vaše družine – kličem obilje blagoslovov vsemogočnega Boga, ki je v Jezusu Kristusu, učlovečeni Resnici, človeku razodel resnico o njem samem in o njegovem najvišjem dostojanstvu (prim. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22). Vse vas izročam materinskemu varstvu Presvete Marije, ki je Sedež modrosti, da bodo ti sadovi ne samo obilni, ampak tudi zelo dobri. Najlepša hvala!«
Photogallery
