Papež odgovoril na pismo 18-letnega Pietra: »Čas je učitelj in celi rane«
Dragi Pietro,
tvoje pismo sem prebral z ganjenostjo. V njem prepoznavam srce mladega človeka, ki se ne zadovolji z malim in ki svoje življenje jemlje resno. Želim ti reči predvsem besedo, ki je pomembnejša od vsake druge besede: Jezus te ljubi. Ne na abstrakten način, ampak osebno; takšnega, kakršen si danes, s tvojimi vprašanji in sanjami, s tvojimi strahovi in željami. Ta ljubezen hodi pred teboj in te bo vedno spremljala, ni odvisna od izbir, ki jih boš naredil, niti od poti, po katerih boš hodil. Jezus dobro pozna izkušnjo prijateljstva. Svoje učence je imenoval prijatelje, z njimi je podelil kruh in pot; bil je Lazarjev, Martin in Marijin prijatelj.
Živel je resnične in pristne vezi, vse do te mere, da je izkusil bolečino ločitve in izdajo. Zato bi bil Jezus prvi, ki bi razumel tvoj strah, da bi izgubil prijateljstva, ki so zaznamovala ta leta. Zate ne bo vse ostalo enako, vendar pa se tisto, kar je bilo pristno, ne izgubi; nasprotno, resnična ljubezen se ne razkroji in ostane za vedno, zori tudi takrat, ko se spremeni oblika. Želje tvojega srca – ne tiste minljive, ki se topijo kot sneg na soncu, ampak tiste, ki obstanejo skozi čas – ti dajejo občutek globokega miru in te usmerjajo k izbiram za dobro, za darovanje samega sebe in k skupnemu življenju. Od tam izhaja razločevanje. Naj se ti ne mudi, da bi vse takoj razumel. Čas je potrpežljiv učitelj in celi rane. Vsakodnevna molitev, tudi preprosta in skromna z besedami, poslušanje Božje besede, obhajanje zakramentov in pogovor z modrimi ljudmi ti bodo pomagali prepoznati, katere vezi ohranjati in gojiti ter katere, brez obsojanja, odrezati. Ni vse, kar se konča, poraz: včasih je samo prehod, ki je potreben za rast. Tvoje sanje o družini, utemeljeni na Kristusovi ljubezni, so dragocen dar tudi za Cerkev, ohranjaj jih z zaupanjem. Gospod ne razočara želja, ki jih je On sam vzbudil v srcu. Nemir, o katerem govoriš, ni negativno znamenje. Pogosto je kraj, kjer Bog deluje v globini. Je kot zemlja, ki jo je kmet zoral in je pripravljena, da sprejme novo seme.
Vabim te, da iskreno prisluhneš, in ti zagotavljam svojo molitev. Zate prosim milost notranjega miru, zaupanja in jasnega pogleda na tvoje življenje. Izročam te Mariji, ki se je že v mladosti naučila zaupati, čeprav je v srcu ohranjala vprašanja, ki so bila večja od nje.
Leon PP. XIV
