Evangelizacija in bližina z migranti: potovanje v srce Evrope
Andrea Tornielli
Sedemdnevno potovanje papeža Leona v Španijo, ki ga bo vodilo v prestolnico Madrid, potem v Barcelono in končno na Kanarske otoke, je romanje v srce Evrope. Ali še bolje, potovanje, ki v treh etapah povezama velike izzive za Cerkev na stari celini. Po potovanju v Turčijo in v Libanon, ki je imelo globok ekumenski in mirovni pomen – potovanje v deželo ceder – kjer se je v zadnjih mesecih razbesnel uničujoč spopad za prebivalstvo, ki ga je prizdelo izraelsko bombardiranje; po kratkem potovanju v Kneževino Monako in po enajst dnevnem potovanju v štiri afriške države (»misijonsko« potovanje, ki bi si ga Leon morda želel kot prvo v pontifikatu), danes Petrov naslednik srečuje močno polarizirano evropsko družbo: Španijo.
Prvo postajo, Madrid, bo posebej zaznamovalo srečanje s člani parlamenta: to bo pomemben trenutek za spomin na to, kakšen pogled ima Cerkev na politiko in na skupno dobro. Pogled, ki je danes daleč od vsake oblike kolateralizma, pa tudi od vsakega krčenja krščanske vere na intimizem, ki si ga želi laicistična ideologija. Daleč od kolateralizma, ker se Cerkev, da bi bila to, kar je, in da bi oznanjala evangelij, ne more in ne sme naslanjati na moč in vzpostavljati povezave, ki na koncu zatemnijo njeno poslanstvo. Daleč od intimizma, ker je vera utelešena in so kristjani poklicani pričati za evangelij s konkretnim prizadevanjem za to, da bi družba postala bolj človeška, bolj pravična, bolj pozorna do najmanjših. Španska Cerkev, ki je poklicana, da izpričuje polifoničnost edinosti v času polarizacij in nasprotovanj, je šla v zadnjem stoletju skupaj z vsem iberskim prebivalstvom skozi dramo državljanske vojne in nekatere rane se še vedno niso povsem zacelile.
Kako se danes oznanja evangelij znotraj družbe, ki je močno zaznamovana z velikim krščanskim izročilom, ki je oblikovalo njeno identiteto, danes pa se zdi vedno bolj sekularistična? To je vprašanje, ki bo dejansko prežemalo celotno romanje rimskega škofa. V Barceloni, ob obisku veličastne bazilike Sagrada Familia, med katerim bo papež odprl najvišji stolp, posvečen Jezusu Kristusu, se skriva možen odgovor: z jezikom lepote. Cerkev je od nekdaj vsem govorila preko umetnosti in zlasti preko podob. Veliko kateheze je bilo skozi stoletja posredovane preko fresk, mozaikov, kipov. Sagrada Familia, sad vere in genija katalonskega arhitekta, ki je umrl pred sto leti in je danes na poti proti oltarju, je močan primer tega jezika lepote: kdor ima pred očmi baziliko, ga ta spremlja na potovanju skozi bistvo krščanske vere. Nauk Antonia Gaudija je torej nadvse aktualen, predvsem v našem času in za Evropo, v kateri je dejansko prekinjeno posredovanje vere znotraj družine in kjer prve evangelizacije ne moremo več imeti za samoumevno.
Na koncu, postanek na Gran Canariji in Tenerifu, da bi se neposredno dotaknil drame, ki jo doživljajo migranti. Ti, če preživijo prečkanje morja, potrkajo na vrata Evrope, čeprav se stari kontinent ne spoprime globalno in organizirano s tem izrednim stanjem in najbolj izpostavljene države pušča same, in med nje moramo seveda šteti Španijo. Znano je, da je željo po Kanarskih otokih izrazil že papež Frančišek, ki jo njegov naslednik sedaj izpolnjuje. Oktobra lani je Leon XIV. objavil apostolsko spodbudo »Dilexi te«, sad dela, ki se je začelo v predhodnem pontifikatu. V tem besedilu je poudarjena povezava med Kristusovo ljubeznijo in njegovim klicem, naj se približamo ubogim, najmanjšim, trpečim, »tujcem«, ki jih Jezus navaja v evangeliju. V okrožnici »Magnifica humanitas« papež poziva, naj si »pridobimo drugačno gledišče, da bomo na svet gledali od spodaj, z očmi tistega, ki trpi, ne skozi oči mogočnih, da bi dogodke zgodovine razlagali skozi oči vdove, sirote, tujca, ranjenega otroka, izgnanca, begunca.« Obisk Kanarskih otokov tako vstopa v živo meso trpljenja najmanjših, s pozivom k evangeljskemu pričevanju kristjanov. In hkrati je poziv k odgovornosti vseh. Poziv, da ostanemo človeški.
